Nedeljski dnevnik - Karmen Pus: Zavarovalnica Triglav in Nedeljski - Vseslovenska ekološka akcija OČISTIMO GORE IN PLANINE 2014
Peto vseslovensko akcijo Očistimo gore in planine pod pokroviteljstvom Zavarovalnice Triglav smo prejšnji četrtek nadaljevali na Šmarni gori. Najbrž ni gore na svetu, ki bi bila tako obiskana, kot je prav Šmarna gora. Prepričani smo, da je zrela za Guinnessovo knjigo svetovnih rekordov. Ko smo se mudili ob Ledinekovi gostilni ob cerkvi na vrhu, je kljub rahlo deževnemu vremenu skoraj vsako minuto prisopihal vsaj en ljubitelj 669 metrov visoke Šmarne gore, dobrih 350 metrov nad Ljubljano.
Kot radi pravimo, da ni Slovenec, kdor ni bil na Triglavu, bi lahko rekli, da ni Ljubljančan, kdor še ni bil na Šmarni gori. Kdo ne pozna znamenite gostilne na vrhu? Miho Ledineka poznamo vsi, lani je komando prevzela njegova hči Ana.
Miha Ledinek, ste šmarnogorska legenda. Štirideset let ste upravljali gostilno na vrhu Šmarne gore. Mar to pomeni, da ste prišli sem gor naravnost iz otroškega vrtca?
»Skoraj tako. Ko smo prišli sem, tiste prve dni, je bilo res malo čudno. Z ženo sva bila skoraj še otroka, pa še dveletno punčko sva imela s seboj, ampak je kar šlo. Moram reči, da smo rasLI s Šmarno goro in Šmarna gora z nami.«
Kdaj se je po vašem mnenju začela ta šmarnogorska evforija? Vemo, da nekateri tudi desetkrat na dan pridejo na Šmarno goro?
»Tudi večkrat. Celo 24 ur so neprekinjeno tekali po Šmarni gori oziroma še tekajo gor in dol. Začelo se je konec sedemdesetih let, ko se je začela propagirati rekreacija v naravi. Šmarna gora je za naše glavno mesto kot naročena.«
Po neuradnih podatkih naj bi na leto prišlo na Šmarno goro 250.000 planincev.
»Tako nekako računamo. Uradnih rezultatov ni, ampak po naših ocenah naj bi jih bilo od 200 do 250 tisoč na leto. Način življenja je postal tak, da če imaš v Ljubljani eno uro časa, se odpraviš pod Šmarno goro, stečeš gor in dol in si opravil vse. Zdaj se je obisk Šmarne gore spremenil. Ni več planinstva, nedeljskih izletov, Šmarna gora je postala trim kabinet za Ljubljano.«
Kako pa je s čistočo?
»Šmarna gora je relativno čista. Od sredine do vrha jo čistimo in urejamo mi, postavljamo koše za ločevanje odpadkov. Problem Šmarne gore je v vznožju, tam, do koder se da priti z avtom in traktorjem, tam je pa problem. Zelo smo veseli, da ste tudi našo goro vključili v vašo ekoakcijo. Vrečk hitro zmanjkuje.« O šmamogorski ponudbi smo poklepetali s še svežo šefinjo Ano Ledinek. Povedala je: »V naši gostilni ponujamo tradicionalne slovenske jedi in pijače, poznani smo po šmarnogorskem čaju, ki ga menda popije največ ljudi. Od mame je bil in je šel vedno najbolj poznan ričet, zadnje čase pa imajo ljudje zelo radi štruklje, žgance s kislim zeljem, kislim mlekom in joto.«
Nepisano pravilo je, da so planinci prijazni ljudje in tudi na vrhu Šmarne gore je bilo tako, ko smo med obiskovalci Šmarne gore izvedli kratko anketo.
Jure Kalan, Ljubljana: »Vašo akcijo poznam, videl sem, da ste pripeljali vrečke. Je veliko čisteje, kot je bilo včasih. Sicer pa ima Planinsko društvo Šmarna gora vsako leto čistilno akcijo in vedno pri njej sodelujem tudi sam.«
Eva Sotelšek, Ljubljana: »Šmarna gora mi je zelo pri ‘srcu, ker je zelo blizu Ljubljani. Malo se zadihaš, potem pa je gor sonček. Če ob poti zagledam smeti, jih poberem. Tudi kadar ni blizu nobenega koša.«
Bojan Krink, Ljubljana: »Skoraj vsak drugi dan sem tu. Dobra rekreacija in sprostitev. Naredim nekaj zase. Vse je v redu, tudi ponudba, hrana, včasih še kaj pojem.«
Aleš Žabar: »Prav vsak dan sem na Šmarni gori. To je kar moj življenjski obred. Brez Šmarne gore mi ni živeti. Pozdravljam vašo akcijo. Ob poti sem videl nekaj smeti, tako da bom zdaj vzel vašo vrečko in jih pobral. Pohvalno!«
Besedilo: Karmen Pust Fotografije: Anže Furlan