Delo, 12.07.06 - Mateja Gruden: Štirje letni počasi
Delo, sreda, 12. julija 2006
TRIP
Turizem je tu že cvetel
Najprej fužinarji, potem pastirji, nato turizem, skorajšnji propad in vnovično oživljenje – Soča iz žabje perspektive – Štirje letni počasi
Na razgibanem reliefnem prikazu Triglavskega narodnega parka (TNP) v trentarskem muzeju je lepo videti, kako globoko pod vrhove in grebene Julijcev je vrezana dolina Trente. »Po tem, namreč kot ozka in globoka zajeda v masivu Julijskih Alp, je bila v tujini poznana že ob koncu 19. stoletja,« pove Marko Pretner, vodja muzeja oziroma Doma Trenta v istoimenskem kraju v dolini, po kateri so ji nadeli ime. »Pa kajpak po knjigah, ki jih je o teh koncih spisal veliki Julius Kugy.«
V Domu Trenta, ki je obenem informacijsko središče TNP, sta urejeni dve stalni razstavi: muzej in razstava o naravi oziroma njenih fenomenih v Julijcih. Trentarski muzej je bil odprt že leta 1953 in je razstavišče tukajšnje etnološke dediščine, ki so jo zbrali večinoma domačini. Informacijsko središče TNP v Trenti, katere del je od tedaj, je odprto od srede devetdesetih.
V trentarskem muzeju je arhivirana zgodovina doline, spomini na njene prve naseljence, železarje. »Sem so prihajali v 16. in 17. stoletju. Po nekaterih virih naj bi bili večinoma vojaški in zaporniški begunci, a to ni res – sem so prihajali poznavalci obrti. V 18. stoletju je fužinarstvo zamrlo, zamenjala ga je živinoreja. Ta je bila Trentarjem dolgo edini vir preživetja, do 2. svetovne vojne; po njej se je razcvetel turizem,« pripoveduje Marko Pretner.
»Dolina je v prvih letih nekdanje Jugoslavije dobro živela. V njej je cvetel počitniški turizem. Z razvojem Kanina pa se je preusmeril v Bovec in Trenta je začela propadati. To središče je bilo del oživljanja doline in dejansko se je v dobrem desetletju precej spremenilo na bolje,« je zadovoljen sogovornik. Propadanje je sicer povleklo za sabo izseljevanje in dolina spada že desetletja med demografsko najbolj ogrožena območja v Sloveniji. Pretner meni, da živi v njej približno 250 stalnih prebivalcev, poleti pa se število ljudi v Trenti za nekajkrat poveča; zlasti ob koncih tedna, ko si pridejo pomirjat dušo novi lastniki trentarskih hiš in domačij.
Sicer so v muzeju na ogled še stare fotografije Trente in Trentarjev, pripomočki, ki so jih nekdaj uporabljali planšarji, rekonstrukcija značilne trentarske hiše oziroma planšarije ...
Druga stalna razstava v Domu Trenta je predstavitev nežive (geologija) in žive oziroma kulturne krajine Julijcev. Med zanimivejšimi je nedvomno v uvodu omenjena reliefna predstavitev TNP, na kateri lahko med drugim najdeš najvišje vrhove Julijcev (kakopak tudi očaka Triglav), doline v parku. Živi del razstave sestavljajo prikazi in opisi rastlinstva in živalstva v parku, v predstavitvi kulturne krajine obiskovalci denimo spoznajo vrharjenje, »eno najtežjih in nevarnih početij domačinov – nabiranje krme za živali«.
Na ogled je še multivizija o TNP (sedemsto diapozitivov), polurni film Andreja Zdraviča Skrivnosti Soče – časovno obzorje. Obiskovalcu se odvrti v posebni sobi z osmimi televizijskimi zasloni in zvočniki, namesto običajno videnih prelesti Soče pa se pred očmi gledalca dogaja Soča pozimi, spomladi, poleti, jeseni iz povsem druge, svojstvene perspektive: z rečnega dna.
V središču pripravljajo tudi razne prireditve, od lutkovnih predstav za otroke do vodenja po okolici doma ter ogledu tehnične dediščine Trente.
Dolina ima od pred kratkim novo »turistično« podobo in geslo, ki povzema njeno bit: Štirje letni počasi. »Otresli bi se že radi stereotipa, da smo prijazna in dostopna dolina skorajda le poleti; da smo pozimi skorajda zaprti. Štirje letni počasi pa – kdor išče adrenalin, bo verjetno skrenil v Bovec, kdor išče mir, ta se bo verjetno raje zadržal v dolini,« meni Marko Pretner.
Mateja Gruden