Pogledi - Boštjan Tadel: Tadej Golob, kresnikov nagrajenec

Verjetno je Tadej Golob najbolj nenavaden prejemnik ene najpomembnejših literarnih nagrad v Sloveniji. Seveda je ta stavek čuden, saj kako naj bo umetnik navaden. Vprašanje je torej: Ali je Tadej Golob umetnik?
To je spet prav neumestno vprašanje, glede na to, da je ne le napisal roman, temveč zanj celo prejel nagrado za najboljši roman preteklega leta. Pri tem pa ta roman govori o nekom, ki je do bolečine običajen in za kogar sam avtor pravi, da je nastal na podlagi strahu, kakšen bi sam lahko postal.

Kaj je torej človek, ki je že več dvajset let eden boljših alpinistov v državi, v kateri so prav alpinisti eden najbolj cenjenih izvoznih izdelkov, pa ki je ustanovil in urejal nekaj uspešnih strokovnih revij, ki se je med pisanjem knjige o Karničarjevem smučanju z Mount Everesta tako rekoč mimogrede še sam povzpel nanj, ki je napisal biografiji Petra Vilfana in Zorana Predina, izdal pa še knjižico svojih lastnih satiričnih kolumn iz Playboya?
Zelo naravnost rečeno, ta človek je neodkrit dragulj. Neodkrit bolj ali manj še za samega sebe. K sreči ga je dokončno odkrila kresnikova žirija in tako se za Tadeja Goloba, očeta osemletne Brine in šestletnega Lovra, začenja obdobje čisto novih problemov. Tadej Golob je namreč res nenavadno velik frajer, kot piše v predstavitvi avtorja na koncu prve izdaje že davno pred kresnikom razprodanih Svinjskih nogic – ki še vedno nerazumljivo čakajo na ponatis. In seveda je umetnik. Nadarjen in natančen.

V enem izmed intervjujev po osvojitvi kresnika ste rekli, da ste zadovoljni, da ste s Svinjskimi nogicami počakali. Kaj ste mislili s tem? To, da ste začeli pisati že kot formirana osebnost, ali kaj drugega?
Vesel sem, da sem čakal, ker se zavedam, kako slabo knjigo oziroma roman bi lahko napisal, če bi se ga lotil prej. V življenju sem imel to srečo, da me v nekem obdobju ni zanimalo čisto nič drugega kot plezanje. V tem času sem sicer napisal knjigo z Everesta, in ko sem jo oddal, se mi je zdela super, potem sem pa kmalu ugotovil, da ni tako zelo v redu, sploh nekateri deli.

No, ampak roman je vseeno nekaj precej drugega …
Da, ampak vseeno pa gre za pisanje in takrat sem se naučil, da stvari ne smeš prehitro dati od sebe. Tisto knjigo sem napisal v osemnajstih dneh in take neumnosti ne bom nikoli več ponovil. Tekst je šel od mene naravnost v tiskarno, ker smo želeli zaslužiti nekaj denarja, ki ga potem sicer nismo.

Ampak tudi ko berem druge avtorje, ki so napisali roman pri dvajsetih, se mi pogosto zdi, da je človek pri teh letih v nekem najširšem smislu pač še premalo pameten. Vsekakor to lahko z gotovostjo trdim zase, da bi napisal mnogo slabše delo, če bi ga dal od sebe pri tridesetih. Seveda bi bilo tudi drugačno, ampak mislim, da bi bilo tudi kratko malo slabše. Sem pa itak pri štiridesetih pisal o nekom, ki je star nekaj čez trideset.

Pa ste kdaj prej razmišljali o literaturi oziroma o pisanju? Marsikdo se s pisanjem začne ukvarjati že v gimnaziji.
Jaz sem imel v gimnaziji velike težave s prostimi spisi. Še danes se spomnim naslova prvega spisa v prvem letniku srednje šole Majhna kapljica lahko izdolbe veliko luknjo. Pisal sem nekaj o tem, kako neki mali Lenart pride v Maribor in podobno, v bistvu sem bil nekako zavrt in sploh nisem mogel pisati, težko mi je bilo napolniti list – ampak zanimivo, samo do zadnjega spisa na koncu srednje šole, ko se mi je iz neznanega razloga popolnoma utrgalo in sem se med pisanjem smejal, kot da bi bil pijan ali zadet, prav živo se spomnim tega, kako me je profesor Štaubar prav čudno gledal. Napisal sem vse, kar mi je padlo na pamet, povsem asociativno, vpletel sem tudi Sartra, ki sem ga takrat ravno bral. Naslednji dan je profesor dal glasno prebrati moj spis najboljši učenki v razredu, prej pa rekel, da ne ve, ali je za ena ali za pet. In mi tudi res ni dal ocene. Tako se je končal moj edini mladostni literarni poskus.

Obenem sem ves čas imel v glavi, da bi želel postati pisatelj, nisem se pa tega lotil. No, da, mogoče občasno, ampak nikoli nisem prišel niti do konca prve strani. Tudi se nisem družil s tistimi, ki so se gibali okrog šolskega literarnega glasila, mislim, da je bil v mojih časih urednik zdajšnji spletni umetnik Igor Štromajer. Seveda so mi šli na živce, ampak ne toliko, da bi kaj naredil, bil sem nekakšna nevidna opozicija (smeh).

V resnici sem bil takrat nor na nogomet in sem ga pri Braniku tudi dosti resno igral, vseeno pa sem imel v glavi to, da bi rad pisal. Na koncu gimnazije smo šli z dvema kolegoma na Kreto, takrat sem s seboj nesel nekaj knjig, med njimi Dostojevskega, Zapiske iz podtalja,in spomnim se, da sem takrat in tam, kjer smo večinoma seveda popivali, ne samo rekel, temveč si tudi zapisal, da če do tridesetega ne napišem knjige, in to romana, se ubijem. Do tridesetega nisem potem naredil ničesar od tega.

Omenili ste Dostojevskega. Kaj pa ste še brali v tistih časih? To so bili zlati časi postmodernizma in metafikcije.
Ma, ne, imel sem nekako čuden, piflarski odnos do literature. Bral sem tisto, kar so nam predpisali v šoli, ogromno Rusov, tudi na primer Tihi Don Šolohova, pa vse, kar mi je prišlo v roke, recimo pisca kavbojskih kriminalk Zanea Greya, pa imel sem obdobje, ko sem bral samo znanstveno fantastiko od Asimova naprej in nazaj, pa obdobje humorja, pa Agatho Christie, prebral sem jo čisto vso v enem zamahu, pa Alberta Moravio, tako sem bral, da sem se zapičil v posameznega avtorja in prebral vse, kar je napisal. Zanimivo je, da sem zelo malo bral ameriških pisateljev, Kurta Vonneguta na primer odkrivam šele zdaj. In ravno včeraj sem si šel sposodit Salingerja, njegovega nisem prebral še nič.

Temu je sledilo obdobje, ko nekaj let nisem bral čisto nič, razen morda kakšne alpinistične literature, ki pa sem jo požiral nekako mimogrede. To je trajalo kar kakšnih deset let od študentskega obdobja do Everesta, tedaj pa sem nekako začutil, da je prišel čas, ko moram začeti pisati.

Pa saj to je povsem literarno: na Everest ste se povzpeli kot alpinist in sestopili kot pisatelj.
Ni bilo ravno tako. Takrat sem imel triintrideset let in sem bil prepričan, da me v alpinizmu čakajo še velikanske stvari. Naslednje leto sva s soplezalcem še šla pod Vzhodno Kumbakarno, to je še danes nepreplezana stena, ampak približno hkrati sem dobil hčerko, kmalu zatem pa še sina, to je počasi zaustavilo moje ambicije v globalnem alpinizmu.

Še vedno sicer nepopisno rad plezam in tudi na odprave še hodim, ampak stoodstotno pa nisem več v tem. Ne zbujam se več s točno določeno himalajsko steno v glavi in podobno.

Sem pa take vrste, da nekaj takega potrebujem, nekaj, kar me nenehno žene naprej. Dolgo sem mislil, da imajo to vsi ljudje, pa sem sčasoma ugotovil, da je večina kar zadovoljna s svojim življenjem. S tem seveda ni nič narobe, vsekakor imajo manj težav. In sčasoma sem prek intervjujev, ki sem jih redno delal za Playboy, prišel do Petra Vilfana, za katerega sem takoj ugotovil, da je ne samo izjemen pripovedovalec, ampak ima tudi ogromno materiala. Poleg tega sem tudi sam imel občutek, da se začenja izgubljati del zgodovine, ki ga zelo dobro poznam. Jugoslovanska košarka je bila veličastna zgodba v svetovnem merilu, vzgojila je nekaj najboljših igralcev vseh časov, Kičanovića, Ćosića in tako naprej. Tej supergeneraciji je pripadal tudi Vilfan, ampak danes nihče več ne ve, kakšen frajer je on bil na igrišču. Lotila sva se projekta njegove biografije in se ukvarjala z njo kakšno leto in pol. Potem pa so se začela vprašanja v stilu, kaj si pa ti pravzaprav imel pri tem, pri biografiji? Kaj, napisal sem jo – ampak to pojasnjevanje mi je šlo rahlo na živce, tako da sem si nazadnje rekel, zdaj pa konec, prišel je čas, da dam od sebe nekaj avtorskega. Nekaj časa sem cincal med mladinskim pustolovskim romanom z alpinistično tematiko in med tem, kar so postale Svinjske nogice. Skrbelo me je, da če se lotim mladinskega pustolovskega romana, to spet ne bo sprejeto kot čisto resna literatura, poleg tega se mi je pa tudi zdelo, da nimam več kaj odlagati. Da bi se tako rekoč že skrival, če ne bi dal od sebe nečesa, kar je dozorelo. Če bi še čakal, bi bilo morda že prezrelo (smeh).

Roman je ne le spretno, tudi zelo čvrsto grajen. Je nastajal po zelo natančnem načrtu?
Da, načrt sem sicer imel, ampak poskušal sem se pa držati nasveta nekega ameriškega pisatelja, da če avtor ve, kaj bo v naslednjem poglavju, to ve tudi bralec. To se mi zdi zelo pameten nasvet. Osnovno zgodbo sem seveda imel, od uvodnega dela do zaključka, se je pa pri pisanju nisem držal. Kot pisatelj nisi svoboden, junak začne živeti svoje življenje, ki sledi svoji notranji logiki.

Tako da me je s približevanjem koncu vedno bolj skrbelo, kako bom zaključil, saj konec lahko vse pokvari. Prebral sem vrsto knjig, ki so bile do treh četrtin v redu, potem se je pa nenadoma izkazalo, da je človek zamočil. Nazadnje je ta konec, da vse nekako obvisi v zraku, kar padel iz mene, in še vedno se mi zdi zelo v redu.

Res? Se vam zdi, da konec obvisi v zraku?
Da, mislim, da sem na koncu povzel vse. Moj junak ima izjemno domišljijo in ta ga ne zapusti niti takrat, ko mu gre že zelo za nohte. Nisem hotel kakšnega spreobrnjenja, ker se ta v življenju pač ne dogajajo. Vonnegut pravi, da se ljudje težko spreminjajo. Oziroma da se ne spreminjajo.

Ob teh Svinjskih nogicah sem pogosto omenjal Keruacovo knjigo Na cesti. Nogice so seveda drugačne, ampak vedno bolj mi je jasno, zakaj se mi zdi primerjava smiselna. Tudi pri Kerouacku nastopa en tak original, Danny, se mi zdi, ali nekaj takšnega: je alkoholik, divjak, ima pa neko neobrzdano energijo, ki sem jo v svojem romanu hotel zadržati tudi jaz od začetka do konca. Seveda človek težko ocenjuje samega sebe, veš pa, kaj si hotel, in mislim, da mi je predvsem uspelo to, kar sem sam hotel.

Zanimivo se zdi, tako v luči vaše poti do tega romana kot zaradi recimo temu tradicionalne strukture romana, v kateri je junak po definiciji aktiven, svet pa ga zlomi – da je v Svinjskih nogicah junak zlomljen že na začetku. Najbrž bi si težko zamislili junaka, ki je tako pasiven in tako drugačen od vas, vas, ki se zjutraj zbujate s točno določenim ciljem v glavi.
Da, ampak romana sem se lotil, ko sem bil že blizu štiridesetim in je moj položaj kar precej spominjal na položaj Janija Bevka. Tako kot on imam končano samo srednjo šolo, torej nimam nobene formalne izobrazbe, s katero bi lahko kandidiral za kakšno pametno službo. Resnici na ljubo me taka pametna služba še vedno niti ne zanima. Ne znam početi nič drugega kot biti novinar, pa še za to sem prelen v smislu nekega dnevnega žurnalizma. Ne žene me novinarska strast, da bi do osmih zvečer visel v neki redakciji in se pogovarjal o aktualnih temah in o novinarstvu.

Se pravi, ničesar ne znam, moj junak pa tudi ne, vsaj ničesar takega, s čimer bi si lahko zaslužil kruh. Vse, kar ga zanima, so stripi, od stripa pa tako kot od pisanja v tej državi ne moreš živeti. Ta osnovna misel je bila začetek mojega ukvarjanja s tem romanom, nekakšen strah pred tem, kar bi se lahko zgodilo tudi meni. Jaz sicer nikoli nisem bil tako pasiven kot moj junak – pa niti ni tako pasiven, v okviru svojih omejenih ambicij se ves čas nekaj trudi. V naši družbi se nenehno gibljemo po robu, a se tega ne zavedamo, on pa se.

V odmevih na Svinjske nogice smo brali, da je glavni junak bohem in nekakšen upornik. Se vam tudi zdi? Jaz bi prej rekel, da je žrtev, čeprav je to morda prevelika beseda?
Ni upornik na ta način, da bi imel jasno izražene uporniške cilje. On za to enostavno nima časa. Če se nonstop seliš iz enega stanovanje v drugo in imaš težave z osnovno eksistenco, se ti zdijo družbena gibanja in njihovi interesi in protagonisti na neki način salonski. Ta človek je proletarec, ampak ne tako, da bi bil v tovarni, kjer je še tisoč takšnih, kot je on, s katerimi bi skupaj lahko kaj dosegel, ne – on je sam. Danes se temu reče honorarec. Čisto sam mora skrbeti zase in zato je zanj upiranje nekemu sistemu brezpredmetno. Na to niti pomisli ne, in niti nima nobenih osnov, s katerih bi lahko o tem razmišljal.

Zanimivo je, kako je Slavoj Žižek razložil, zakaj je izbruhnil upor v Tibetu. Ta upor je postal možen šele, ko se je kitajska družba toliko demokratizirala, da je popustila prej absolutni nadzor. Skratka, Tibetanci se niso upirali, ko jim je bilo najhuje, ampak takrat, ko so se lahko. Moj junak si upora ne more privoščiti, preveč dela ima s preživetjem. V tej družbi se marsikdo ne upre ravno zato, ker si tega enostavno ne more privoščiti. Tudi jaz si tega ne morem privoščiti: imam dva otroka, in čeprav je na tem planetu marsikaj narobe in bi kot novinar moral kaj narediti, biti včasih bolj načelen, reči, ne bom več delal, kar delam, če se stvari ne bodo spremenile – tega enostavno ne morem. Po drugi strani pa – tudi če pride do »revolucije« in jim »odtrgamo jajca« – pa kaj? Potem pa ne bo več ljudi s težavami in knjig o njih?

Všeč mi je bilo, da je kresnikova žirija zapisala, da so Svinjske nogice prikrito angažirane. Mislim, da je danes subverzivno dejanje že to, da se ne podrediš večini. Če napišeš dobro knjigo, pa magari o vijolicah, je to v tej družbi že subverzivno dejanje. Zdaj me vsi previdno sprašujejo, koliko denarja si pa dobil za to? Še pred desetimi leti bi bilo to zelo nesramno ali vulgarno vprašanje, zdaj pa ni, zdaj je to popolnoma normalno vprašanje. Včasih sem ob takem vprašanju zardeval in mencal, zdaj pa si upam mirno odgovoriti, nič. Seveda sem dobil honorar, ampak za tri leta dela je to za ljudi z urnimi postavkami isto kot nič. To je nekakšna gesta upora, ne sicer direktna, malo okrog ovinka.

Zdaj pa ste se lotili mladinskega romana?
Da, z njim se zelo intenzivno ukvarjam že od lanskega februarja, zlasti letos pozimi in spomladi sem pisal po več ur na dan, tako da sem mislil, da bom do kresnika že čisto gotov in bom lahko komu kaj pokazal, ampak nekaj malenkosti mi še manjka. V zadnjem mesecu sem čisto izgubil stik s tekstom, tako da komaj čakam, da mine ta cirkus okoli kresnika in da se stvari nekoliko umirijo v službi, da si bom prišel na jasno, pri čem sem.

Manjka mi eno poglavje, ki ga moram raziskati v Logu pod Mangartom. Pogovoriti se moram s starimi rudarji in zapisati njihov način govora. Dogajanje se dotika rudnika svinca in cinka na italijanski strani v Rajblju, do Loga pod Mangartom pa do rudnika vodi pet kilometrov dolg predor. Uporabljali so ga za odstranjevanje odplak, pa tudi za dostop rudarjev, ki so na delo prihajali s slovenske strani. Rudnik so leta 1991 sicer zaprli, s tem pa je povezana pretresljiva zgodba: nekaj delavcev je protestiralo proti zaprtju in so se zabarikadirali v rudniku, ampak po dvajsetih dneh so vsi zboleli zaradi velikanskih koncentracij strupenih snovi.

O tej osnovi za zgodbo mi je govoril star rudar, ki je medtem že umrl, v zgodbi pa nastopajo najstnika, plezalca iz Ljubljane, in domačin. Ti potem plezajo, iščejo zaklad, pojavijo se tudi tihotapci, simpatična stvar, mi pa počasi žanrsko uhaja iz rok. Bojim se, da ni več tako mladinsko in da bom moral kar precej zategniti ventile, da ga vrnem na pravo pot. Najprej ga moram še enkrat natančno prebrati – vsekakor je pa nekaj popolnoma drugega kot Svinjske nogice. Pisano je v tretji osebi, kletvic skorajda ni oziroma so popolnoma benigne. Seveda ne gre za kakšno moralo, žanr tega pač ne prenese. Ko sem imel jaz šestnajst let, smo po Mariboru tako pijančevali, da bi se bog usmilil, ti moji najstniški junaki gredo pa na eno pivo. Ampak v ta žanr to pač ne sodi.

Sem pa zelo užival ob pisanju, saj sem zrastel ob pustolovskih romanih: moja prva knjiga, ki sem jo prebral v celoti, je bila Bratovščina Sinjega galeba, potem Kapitan Bontekoe in njegovi mornarčki nizozemskega pisatelja Johana Fabriciusa, ki je prav zanimivo branje tudi za odrasle.

Se pravi, podobno kot je Jani iz Svinjskih nogic po svoje blizu Tadeju v tistih letih, ste pri tem romanu obiskali sebe kot najstnika?
Da, kot model sem vzel zelo konkretne osebe. Domačina sem povzel po nekem znancu, ki je res iz tistih krajev, druga dva pa sta narejena po mojem nekdanjem soplezalcu, ki se je leta 1998 smrtno ponesrečil, in po meni samem. Konec koncev vedno pišeš o resničnih ljudeh, ne nazadnje je tudi laže. Zame je pri tej knjigi izziv predstaviti alpinizem na poljuden način. V dvajsetih letih plezanja sem doživel toliko zanimivih stvari, da bi se mi zdelo res škoda, če bi vse to šlo v pozabo.

Rekli ste, da ste pravzaprav brali vse, kar vam je prišlo pod roke, potem nekaj časa komaj kaj, kako pa je zdaj? Se vidite kot del dandanes nastajajočega pisanja, ali v Sloveniji ali v svetovnem merilu?
Ko sem pisal Svinjske nogice, sem imel malce slabo vest, kajti sodobnih trendov ali literarne produkcije ne poznam. Včasih me je prav zagrabila panika, kaj se pravzaprav grem, saj so pisatelji vendar ljudje z neko izobrazbo, Umberto Eco je znanstvenik svetovnega slovesa, jaz pa gimnazijski maturant. K sreči pri romanih to ne gre na ta način. Jaz lahko preberem kar koli, Eco se mi zdi krasen avtor, Salman Rushdie je čudovit, Bukowski, ki je bil prav tako popoln naivec, je tudi krasen.

Tako se mi je zdelo prav hecno, ko sem v recenzijah bral, da so Svinjske nogice po modernih notah umerjen roman. Jaz tega pač ne poznam, za nekatere avtorje, kot je na primer Carver, prej še nisem slišal, zdaj jih šele spoznavam in opažam morebitne trende, ko sem začel hoditi na knjižne forume in berem na primer Poglede. Se mi zdi pa silna prednost, če nisi del nobenega trenda: seveda imaš z resnično originalnostjo takoj neko prednost. Ne znam si predstavljati, da bi študiral primerjalno književnost: tam se verjetno povsem nehote zastrupiš z nekimi modeli, vzori, ki ukalupljajo tvoje pisanje. Veseli me, da sem naivec.

Kaj pa potem, glede na to, da je mladinski roman že tako rekoč končan?
Ne bi rad prehiteval, najprej bi rad tega temeljito naredil. Nočem, da me potegne kaj drugega, preden ga končam. Leto in pol sem bil osredotočen nanj, in ne smem si dovoliti novega izziva, dokler ni ta premagan tako, kot je treba.

Se mi pa predvsem en motiv plete po glavi in kar noče in noče izginiti, že kakšnega pol leta. Malo sem ga že oblikoval, predvideval poglavja, tudi zavrgel sem ga že, ampak se vztrajno vrača, tako da mislim, da se ga bom kar lotil. Ampak gotovo ne pred novim letom.

Spet roman?
Da. Roman.

Druge oblike vas ne mikajo, kratka zgodba morda?
Ne. Sploh ne kratke zgodbe, čeprav so tudi Svinjske nogice nastale kot kratka zgodba. Ampak so bile zanič, takšno najstniško pisanje, da sem se kar ustrašil.

Ne vem, kratke zgodbe morajo očitno imeti nekaj, česar nisem znal najti. Bral sem odlične zgodbe Nadine Gordimer, pa zbirko Tolmač tegob indijske pisateljice Jhumpe Lahiri, ki živi v Ameriki in je izjemno berljiva, ampak jaz takih ciljev zdaj nimam. Klical me je tudi Zdravko Duša, ali imam kakšno kratko zgodbo, pa je pač nimam.

Pisati po naročilu se pa bojim. Po svoje me prav veseli, da nisem v poziciji kot kakšni avtorji z večjih trgov, ki se po uspešni knjigi lahko posvetijo samo temu. Mislim, da se ob postavljenih rokih in drugih zunanjih okvirjih ne bi dobro obnesel. Bom najprej v stotih letih počasi napisal deset romanov, potem bomo pa videli (smeh).

Ampak več kot deset let ste bili pa predvsem alpinist?
Še vedno sem alpinist. Če se pojavijo take okoliščine, da ne morem plezati, sem tečen kot driska. Na teden sem trikrat v plezališčih, v sezoni, kot je zdaj, bi moral biti pa tudi v resnih hribih. V začetku julija gremo pa še z družino na počitnice, to pomeni, da bo moralo plezanje še počakati. Sicer grem zelo rad z otroki na morje, ampak raje bi videl, če bi se to dalo zunaj plezalne sezone.

Sem se pa vsaj odvadil tega, da vso družino ženem na dopust tja, kjer so plezališča. Kar nekajkrat sem stiščal, da je vsa družina rinila z menoj na grški otok Kos, ki je zraven Kalimnosa, tam so pa čudovita plezališča. Vstajali smo pred sedmo in bili na zajtrku pred natakarji, drveli s taksijem do pristanišča in čez ožino s hidrogliserjem in spet s taksijem na drugo stran otoka, kjer sem potem plezal do enih, ko se zaradi direktnega sonca ni več dalo. Potem pa na avtobus in nazaj in pravzaprav sem jo še dobro odnesel, da me niso za zmeraj zasovražili. Zadnja leta s seboj jemljem samo vrečke z magnezijem in plezalke, pa malce migam, kolikor se pač da, žene in otrok pa več ne obremenjujem s tem.

Torej bo na dopustu ostalo tudi kaj časa za branje?
Da, omenil sem že Salingerja, vzel bom tudi Voltairovega Kandida, ki mi ga pred dvajsetimi leti ni uspelo dokončati, in preostale letošnje kresnikove finaliste, ki jih doslej še nisem utegnil prebrati.

Mislim, da se bo na koncu nabralo kakšnih deset knjig. To se mi zdi res luksuz, imeti dovolj časa za to, da v miru prebereš celo knjigo.

Branje sva obdelala, kako pa je z drugimi vrstami umetnosti? Za marsikoga iz vaše generacije je osrednji medij film ali televizija.
Moram reči, da sem res tako slab konzument kulture, da me je kar sram. Je pa to posledica tega, da sva z ženo morala v petih letih odplačati kredit. Nisva imela ne denarja ne časa, pa tudi otrok nisva imela kam dati. Zdaj, ko imata že osem in šest let, je k sreči že malo laže.
V gledališče sem šel po navadi takrat, kadar sem delal intervju s kakšnim igralcem, v kino prav tako redko, ampak obljubim, da se bom popravil. Ugotavljam, da mi to manjka. Zasačil sem se, da gledam kulturne oddaje na televiziji, ki jih prej nikoli nisem, zdaj sem pa opazil, da me vse to dejansko zanima.

Verjetno je s časopisi drugače, glede na to, da že več kot desetletje živite od novinarskega in uredniškega dela? Sprašujem tudi zato, ker se v medijski industriji dogajajo tektonski premiki.
Jaz sem pravzaprav začel na televiziji, kar šest let sem bil v športnem programu, potem pa sem končno ugotovil, da TV ni zame. V bistvu sem to vseskozi vedel, ampak sem dolgo upal, da se bom nekako priučil. Saj do neke mere se da, ampak če pred kamero nisi sproščen, si v avtomatičnem zaostanku za tistimi, ki so.

Z Miranom Ališičem in Borom Dobrinom smo nato začeli delati Grand Prix, revijo za avtomobilistične športe, to je bilo nekaj časa prav v redu, potoval sem po svetu, obiskal recimo Malezijo in Indianapolis, pa delal intervjuje s Kevinom Schwantzem, Michaelom Doohanom, vse to se mi je zdelo prav fino. Potem pa je moj bratranec, ki je tudi plezal, prišel na idejo, da bi na podobni osnovi kot Grand Prix začeli delati še alpinistično revijo, in tako je nastal Grif. Tega sem delal kar sedem let, preden je v prejšnji finančni krizi zamrl, jaz pa sem imel to srečo, da sem tik pred koncem presedlal na Playboy, kjer sem še danes. Vmes sem dve leti urejal še Geo, kjer pa je bila velika večina tujih vsebin, ne tako kot pri Playboyu, kjer od Američanov zlepa ne dobimo česa uporabnega. Tam je res povsem druga kultura.

Moram reči, da zelo zavidam kolegom, ki se lahko ukvarjajo z resnimi temami. Pri Playboyu sem se moral prav boriti, da sem se upiral pritiskom obračanja revije v rumeno, tudi pri tistih njenih delih, kjer sodelujem. Že pri intervjujih sem se moral prav preklati, da sem lahko nadaljeval pogovore z ljudmi, ki imajo neko težo, ne pa z nekimi instant fenomeni. In pri tem intervjuji v Playboyu v svetovnem merilu veljajo za pojem vrhunskega žurnalizma. Na srečo je te vojne konec, to mi je uspelo izboriti si. Delati te intervjuje mi je še vedno res v veselje.

Me pa boli, ko gledam take stvari, kot so zdaj na Dnevniku z odpravo novinarskega soglasja k imenovanju odgovornega urednika, ali pa politične igre z lastništvom Dela, in se prav iskreno čudim omejenosti lastnikov. Ali jim res ni jasno, da bodo s svojim početjem pokopali časopis, izgubili denar, ljudi pa spravili na cesto?

Bral sem v Mladini intervju s Sandro Bašić Hrvatin, ki je izrazila začudenje, da se novinarji ne spravijo vzpostaviti svojega medija. Mislim, da počasi res prihaja čas, da bi naredili svoj časopis, ki bi ga pri življenju poskušala obdržati zainteresirana javnost. Seveda pa ne vem, ali je teh ljudi dovolj.

Boštjan Tadel
Pogledi, 14. julij 2010