Matjaž Čuk: Ob veliki gruči ljudi je potekala žolčna razprava. Skregali in menda celo stepli so se ...
Stranskih dolin je zmanjkalo in pot se je končno prevesila navzdol. Velike hiše ob reki, ki so obljubljale močno kosilo, so se izkazale za prevaro. Komaj nama je uspelo dobiti skromno juhico. No, gospodinja je le od nekod izbrskala dva kosa mrzlega riža, ki sedaj plavata v najini vroči juhi in dan je takoj lepši. Če že morava navzgor, vsaj lačna ne bova šla.
Popoldanska vročina in zaključni vzpon. Že znano. Že videno. Spet neskončno počasni začetek. Preskok v glavi na veliko spremembo. Itak je vse v glavi. In kar se je zdelo še pred nekaj trenutki težko in nemogoče, je sedaj lahko. Strmina izginja pod nogami, most je vedno manjši in ljudje tam doli so postali pikice.
Slabi dve uri sva rabila do vasi. Vmes sva se za nekaj minut ustavila na začetku vasi. Ob veliki gruči ljudi, kjer je potekala žolčna debata. Skregali in menda celo stepli so se mi pojasni vodič in sedaj se je zbralo tu skoraj pol vasi, ki naj bi pomirili vroče in razgrete glave.
“Pojdiva,” reče vodič.
“Ja, bolje je da greva” modro pritrdim.
Že čez nekaj minut sredi vasi najdeva prijetno hiško, ki bo nocoj najin dom. Popoldne in večer nama mineta hitro v prijetnem vzdušju ob toplem ognjišču v objemu nepalske družine.
Še en lep dan je za nama.
Matjaž Čuk