evropska pešpot E6 – SLO; Obvestila PZS 10-2005, Niko Guid
Obvestila Planinske zveze Slovenije, 10-2005
Komisija za planinske poti
V POMOČ POHODNIKOM, KI JIH ZANIMA EVROPSKA PEŠPOT E6 – SLO
Na novo izdani vodnik z dnevnikom me je vzpodbudil, da sem v minulih poletnih mesecih v družbi planinskih prijateljev prehodil Ciglarjevo pot od Drave do Jadrana E6 - SLO v petih etapah, ki so skupaj trajale skupaj 13 dni. Zdaj lahko z gotovostjo rečem, da Slovenija niti ni tako majhna dežela. Izbrali smo varianto, ki vodi prek Turjaka, tako da nismo obiskali Želimlja in Iške.
Čeprav smo kakšen dan predolgo hodili, smo bili navdušeni nad lepoto in zlasti pestrostjo pokrajine, prek katere nas je vodila pot. No, zato pa smo bili nemalo razočarani nad opustelostjo poti. Tako smo na celotni poti naleteli na samo enega pohodnika. Naše razočaranje pa je na srečo popolnoma splahnelo, saj smo na poti spoznali številne izredno prijazne in gostoljubne domačine. Poleg popotnikov smo pogrešali tudi urejena počivališča, kakršna so bila pred dvajsetimi leti.
Ob vsem tem se popotnik vpraša: kaj storiti, da bi pot resnično zaživela? Nov vodnik je najbrž premalo za vzpodbudo. Sicer pa, koliko planincev sploh ve za to pot? E6 je treba najprej predstaviti v vseh sredstvih informiranja. Animirati bi morali planinska in športna društva, da po poti organizirajo pohode. Morda pa je pot prenaporna, zato bi jo kazalo razdeliti na več etap, npr. 4 ali 5. Kdor bi prehodil posamezno etapo, bi že dobil kak spominček ali skromno priznanje.
Planinski vestnik je v minulih letih večkrat opisoval problematiko evropskih pešpoti. Nazadnje je vzpodbudne besede o tej poti napisal Marjan Bradeško v februarski številki Planinskega vestnika leta 2004 ob izidu novega vodnika. Vodnik po večini pohvali, izreče samo pripombo, da lektorica ni dobro opravila svojega dela. No, danes, ko sem prehodil pot z novim vodnikom v roki, bi dodal še kaj. Tako so skice poti za današnji čas preskromne. Moteča je skica zadnjega dela poti, ki se popolnoma razlikuje od preostalih. Pogrešam tudi predlog izvedbe pohoda po poti s podrobnejšimi podatki o možnosti prenočevanja.
Pravzaprav namen mojega zapisa ni kritika vodnika, ampak želja pomagati poti željnim popotnikom, da bi imeli čim manj težav z nastanitvijo in iskanjem poti ter dokazov zanjo (žigov). Če želite prenočiti v postelji, vam svetujem, da prej pokličete po telefonu. Pot vodi po večini prek redko naseljene pokrajine, kjer ni veliko gostišč in praviloma niso odprta vsak dan. Nekatera so dalj časa zaprta zaradi dopustov prav takrat, ko se večina odloči za pohod. Gostilne na Primorskem odpirajo zelo pozno, to pa je lahko sila neprijetno. Podobno velja za planinsko kočo na Slavniku, ki je zaprta vsako poletje od 15. julija do 15. avgusta, sicer pa je odprta samo ob koncih tedna. Takrat ne boste dobili niti žigov, saj so le-ti praviloma v gostiščih. Izjema je samo domačija Dolinar, na kateri žig najdete v skrinjici.
Svoje pripombe sem združil v dva razdelka: Problemi z žigi in Pomanjkljivosti pri oznakah na terenu in zemljevidih. Prvi je namenjen tistim, ki si brezpogojno želijo spominček v obliki žiga, drugi pa naj ta razdelek raje preskočijo. Drugi razdelek je bolj ali manj obvezen za vse pohodnike, saj si najbrž nihče ne želi, da bi se izgubil na poti.
Problemi z žigi
- Prvi večji problem se začne že na Pohorju. Na seznamu prenočišč v vodniku ni naveden Partizanski dom na Mali Kopi, vendar med vrsticami v vodniku piše, da se da v njem prenočiti in dobiti toplo hrano. Mi, starejši in izkušeni planinci, že dolgo vemo, kako problematičen je ta dom, posebno v poletni planinski sezoni. Seveda je bil tudi tokrat zaprt, čeprav je bila zadnja sobota v juniju. Lastnik ali upravitelj doma se niti ni potrudil napisati kakšnega obvestila, do kdaj bo dom zaprt. O žigu ni ne duha ne sluha, menda pa je v domu. Žig gor ali dol, treba je bilo pomisliti na nočitev. Tako smo se morali podvizati do Grmovškovega doma, ki leži tri četrt ure stran od naše poti.
- S Pohorja se pot spusti na letališče Slovenj Gradec, na katerem so v minulem letu zgradili nov hotel. Tam o žigu za E6 ne vedo ničesar, kaj šele, da bi ga imeli.
- Z naslednjim problemom s kontrolno točko smo se srečali v Mozirju. V novem dnevniku piše, da hranijo žig v gostišču Gaj v Mozirju. Pivo, ki smo ga pili na senčnem vrtu, je postalo še bolj grenko, ko so nam povedali, da žiga tam niso nikoli imeli. Ker smo v Mozirju prekinili svoj pohod, smo drugič slučajno izvedeli, da imajo novi žig za E6 v penzionu Kozorog na Glavnem trgu.
- V vodniku piše, da pohodniki v Grosupljem dobijo žig in se vpišejo v vpisno knjigo v Gostilni Vodičar na Adamičevi ulici 30. To ni res. Žig smo našli v gostilni Krpan nedaleč stran.
- Na Mramorovem pri Lužarjih so nam sosedje povedali, da je gospa Turk, pri kateri naj bi dobili žig (tako je zapisano v vodniku), že deset let v domu ostarelih. Sosedje bi ga bili pripravljeni prevzeti, tako so vsaj trdili, pa jim ga še nihče ni ponudil.
- V vodniku piše, da sta žig in vpisna knjiga v hotelu Turist v Starem trgu pri Ložu. Sam sem bil že večkrat tam, pa še nisem slišal za tak hotel v tem kraju. Včasih so žig imeli v gostišču Mlakar v Markovcu, mimo katerega smo šli tudi mi z namenom, da bi se odžejali. Danes jim je ostala le še vpisna knjiga za E6. Kje je žig ali kje bi moral biti, žal nismo ugotovili. Lahko pa v Starem trgu odtisnete žig Poti kurirjev in vezistov v gostilni Papigal.
- V Ilirski Bistrici naj bi imeli žig v hotelu Turist, ta pa že štiri leta sameva zaprt in zapuščen. Kdo ve, kje je originalni žig, če je sploh kje. Mi smo odtisnili kar žig bližnje okrepčevalnice Trnovo.
- Na Pregarjih smo se ustavili pri hiši št. 91, v kateri domuje družina Kapelj. Prijazni gospodar nam je povedal, da žiga niso nikoli dobili, čeprav so jim ga obljubljali. Sicer pa se da na Pregarjih št. 36 dobiti žig Poti kurirjev in vezistov.
- V Dimnicah poleg vhoda v znamenito podzemno kraško jamo sicer obstaja betonska omarica za električni priključek, o žigu in vpisni knjigi pa ni ne duha ne sluha.
- V vodniku je navedeno, da je žig v gostilni Jakomin v Hrastovljah. Tam je samo gostilna Švab, ki je bila v času našega obiska zaprta zaradi dopusta. Tako ne moremo z gotovostjo reči, da imajo žig E6.
- V novem vodniku žal ni niti z besedico omenjeno, kdo hrani žig v Kubedu. Mi smo se oglasili v gostilni Jakomin, v kateri so nam dali svoj žig, o žigu E6 pa ne vedo ničesar.
Pomanjkljivosti pri oznakah na terenu in zemljevidih
Pot je na splošno dobro označena. Nekateri odseki spominjajo na markirano brezpotje, saj je očitno zelo malo pohodnikov. Tako nam je gospa Silva Kraševec iz Sela pri Robu povedala, da je v gozdarski koči na Mačkovcu za časa Jugoslavije vsako leto prespalo kar precej pohodnikov. Letos pa jih je tam pred nama menda prenočilo samo pet.
Ob poti so nameščene številne stare plastične table (novih žal ni), ki opisujejo opuščeno traso E6, ki se je končala na Hrvaškem, in povrhu še nosijo oznako države, ki je vsaj pri nas ni več že skoraj štirinajst let.
Popotniku, ki trase ne pozna, so priložene skice poti v vodniku dosti premalo, saj na njih manjkajo kraji, ki niso tik ob poti. Te pa včasih potrebuješ, če nočeš prespati pod milim nebom. V vodniku je na srečo seznam zemljevidov Planinske zveze Slovenije, ki pokrijejo skoraj celotno pot, in morebitni popotnik jih mora obvezno nabaviti.
Prilagam seznam pomanjkljivosti pri oznakah na terenu in zemljevidih. Zavedam se, da so te težave tudi subjektivne narave. Prepričan pa sem, da jih bo imel povprečen pohodnik še več, saj sem traso od letališča Slovenj Gradec do Turjaka po večini že poznal, ker sem obhodil prav vse transverzale na tem območju, in teh ni malo. Odkril sem tele pomanjkljivosti:
- Na zemljevidu Pohorja v merilu 1 : 50.000 je napačno vrisana pot čez Kopnikov vrh. E6 poteka po vzhodnem pobočju vrha in ne gre čez vrh. Je dobro označena.
- Zelo slabe so oznake v območju Lebenic in Hribov nad Trojanami. Tam je obvezna uporaba specialke.
- Pri odcepu za Mali Vrh pri Trebeljevem nas zmotijo stare markacije, ki speljejo E6 takoj na cesto (manjka nova markacija za E6, ki se do ceste pokriva z Badjurovo potjo in Potjo kurirjev in vezistov).
- Na zemljevidu Ljubljana - okolica je E6 napačno vrisana, saj gre skozi Sp. Slivnico na jug namesto proti vzhodu. Stare markacije še vodijo mimo Kepeta, novejše pa ga obidejo po južni strani.
- Na zemljevidu Snežnik je napačno vrisana pot od Granjevca proti Osredku. Prava pot gre skozi gozd, na zemljevidu pa po cesti naokoli skoraj do Roba.
- Manjka markacija na križišču štirih cest nad vasjo Mački (na zemljevidu Snežnik so vrisane samo tri ceste, tista, ki gre proti SZ, pa ne).
- V Loški dolini je na zemljevidu Snežnik napačno vrisana pot pred vasjo Šmarata. Ta sploh ne gre skozi vas, ampak zahodno od nje. Pot pelje mimo cerkve sv. Marjete.
- Nad gradom Snežnik se pot vzpenja v zelo dolgih zavojih, na zemljevidu Snežnika pa je vrisana kar naravnost navzgor.
- Na cesti, ki se vzpenja vzhodno od hriba Ahac (pred Ilirsko Bistrico), ni niti ene markacije. Manjka tudi markacija na glavni cesti, ki bi potnika usmerila k Črnim njivam (tam so samo table za odlagališče odpadkov).
- Najslabše je pot markirana od Podgorja prek Podpeči v Hrastovlje. Tam markacij tako rekoč ni. O tem je že pisal Franci Erzin v Planinskem vestniku na straneh 338 in 339 leta 1998. Problem je še večji, ker na zemljevidu Slovenske Istre, Čičarije, Brkinov in Krasa E6 sploh ni vrisana.
- Markacije so redke tudi od Sv. Antona do Šmarij. Sama sreča je, da se je tam lahko orientirati, ker se samo držimo slemenske ceste.
- Markacije se iznenada zelo popravijo, ko popotnik prispe do Gažona. Dobre so vse do točke, ko zagledate Zdravilišče Krka v Strunjanu, potem pa iznenada izginejo, kot da bi se sramovale mondenega turističnega središča.
Spreglejte te manjše pomanjkljivosti. Nanje boste pozabili že prvi dan, ko boste na poti. Odločite se in pojdite, ne bo vam žal. Ta zapis pa vzemite kot dobronamerno dopolnilo k novemu popotnemu vodniku. In srečno!
Niko Guid