Miha Debevc:
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 950 m
No, pa nam je uspelo. Ja, kaj le, se boste najbrž vprašali. Ne pripeti se baš pogosto, da se zmore na kup nagomiliti toliko še vedno mladega duha in na belih strminah vesoljnemu svetu pokazati, kaj pomnijo in še zmorejo njihove spodnje na smuči pripete ekstremitete. Akoprav je od časov, ko so na zimskih planinskih šolah zagnano vežbali plužni zaokret v desno in po sili razmer tudi v levo, preteklo dosti desetletij in bi vsak smrtnik pri od blaznice potrjeni zdravi pameti upravičeno pričakoval, da od nekdanje smučarske slave po tolikih letih ne more ostati kaj več kot uborno prgišče nepokretne, betežne in dementne nesreče, se je devet po srcu mladih ljubljanskih ex-matičarjev z enim podmladkom s Planine pod Golico zagnalo po izvrstno nadelani pristopni smučini v zasnežene hoste proti Jeseniški planini in naprej na Klek. Vajeni vsega hudega se v zimskem vetru pod sivimi oblaki skoraj brez resnega postanka po pol drugi uri privlečejo na vrh. Na njem se ne obirajo dosti časa, saj brž ugotove, da tam v sivem mrazu kaj silno pametnega ni početi.
Od vrha do Jeseniške planine jurišajo po voljnem celcu, ki z nižavo postaja malček čvrstejši, a še vedno smučljiv za vseh pet zvezdic. Nižje v hosti pa se menjata celec v senci in rahla skorja na soncu izpostavljenih jasah in senožetih. Ta zahteva od turnega smukača pojačano dozo energetskega vložka, če mu je količkaj mar za umetniški vtis in noče izpasti kot nilski povodni konj (hippopotamus amphibius) na smučeh. Daleč od Nila je četica zagnancev nalogo odpravila seveda izvrstno in se za finale nagradila z raznoliko hidracijo v lokalnem pajzlu oz. baru Žičnica pod Španovim vrhom.
Za vse, ki ste danes na TV navdušeno spremljali odlične slovenske orle na letalnici v Kulmu, smo na Kleku daleč od tv kamer navdušeno vijugali Aleša, Sonja, Nada, Živa, Gregor, Boštjan, Boštjan, Jakob, Miha in Miha.