21. maja bo leto odkar so se končale neke sanje. Za nekaj časa je vse obstalo.
V spomin Markovega Everesta
21. maja bo leto odkar so se končale neke sanje. Za nekaj časa je vse obstalo. Pa vendarle je bilo potrebno stopiti čez in pričeti sanjati nove sanje, ki so v marsičem povezane z prejšnjimi.
Mount Everest s severne strani, Foto: Marko Lihteneker
Kako premagati brezno ob izgubi nekoga, ki ga imaš rad, ki je del tvojega vsakdana več kot 20 let, mož, prijatelj, oče tvojih otrok, sodelavec? Težko! Ker sva velikokrat »dihala isti zrak« je to še težje.
Glede na okoliščine smrti, govorim o Everestu, je zgodba zavita v skrivnost. Kaj se je dogajalo tega 21. maja na gori, nikoli ne bomo zares izvedeli.
O Everestu in dogajanja na njemu je bilo že veliko napisanega in vsaka zgodba je nekoliko drugačna. Torej toliko kolikor je zgodb, toliko je resnic. Vsak je svojo zgodbo doživljal po svoje in veliko zgodb je ostalo za vedno na gori. Vsa ta podoživljanja osvajanja Himalajskih vrhov preko knjig, filmov in pogovorov z gorniki, ki imajo izkušnje, mi je pomagalo razumeti, premagati bolečino. Najtežje je mlademu pubertetniku, ki je komaj stopil na pot k samostojnosti, razložiti, razumeti, da njun oče ni bil nek samomorilec, egoist in da si takega izzida ni nikoli želel. Nihče ne gre v Himalajo zato, da bi tam umrl. Pa vendarle je treba vzeti tudi to v zakup.
V življenju počnemo marsikaj. In šport je ena od stvari, ki je bila sestavni del moje družine. Meni se zdi, da je za razvoj osebnosti potreben in da da človeku končni karakter. Je pa res, da se tak verjetno že rodiš. Alpinizem oziroma gorništvo pa je samo še nadgradnja, ker zame ni samo šport, ampak način življenja. Redko kje je človek tako celostno povezan z naravo in istočasno na veliki psihični preizkušnji. Kljub vsem preizkušnjam, ki mi jih je natrosilo življenje, bi še enkrat ubrala isto pot.
Kdo pa je primeren, da se lahko spogleduje s tako resnim in zahtevnim ciljem kot je Everest?
Tudi to je bilo pogosto zastavljeno vprašanje? Tisti, ki si upa? Torej če si upa verjetno verjame vase v svoje zmogljivosti. In če je pri tem prisotna še dobršna mera resnosti in zrelosti, je takšno odločitev vredno spoštovati.
Debate, tudi v alpinističnih krogih, predvsem tistih, ki Marka niso dovolj dobro poznali so bile: »Že res, da je bil odličen turni smučar, toda Himalaja, tu ni imel nobenih izkušenj.« Kdaj pa si format alpinista, ko se lahko spogleduješ s tako resnim ciljem kot je Everest? Ali niso vsi naši Himalajci bili enkrat prvič in koliko jih je imelo pred 1. obiskom Himalaje izkušnje z njo?
Nekatere je zelo motilo to, da sta bila z Vikijem Mlinarjem člana » ruske komercialne odprave«. Že dolgo odprave ne izgledajo več tako kot nekoč. Torej, če si denar prislužiš sam in se priključiš tuji »komercialni« odpravi, je tvoj Everest veliko manj vreden, kot če greš z domačo odpravo in vse skupaj še ustrezno medijsko podpreš ter seveda to veliko stane, da ljudje vejo, da to ni hec, najboljše pa je še, da za tabo formalno stoji PZS, ker potem je to res pravo, ne glede na to, da je na koncu treba tudi tam poravnati vse račune.
Vrh, ki sta ga osvojila si med lanskoletnimi alpinističnimi dosežki ni zaslužil niti omembe. Torej v čem je Vikijev Everest, razen v tem, da je izgubil na njem dobrega prijatelja drugačen od drugih osvojenih Everestov. Ali nismo s tem razvrednostili tudi vseh drugih uspehov na Everestu, vseh pozeblih prstov, vseh ostalih zgodb, solz vseh tistih, ki jim ni uspelo, ko so bili že skoraj na cilju. Meni in moji družini zaradi takšnih sojenj in izjav ni bilo nič lažje razumeti.
Marko je dosegel svoj mir, kot tudi vsi, ki so ostali kjerkoli na pobočjih in vrhovih Himalaje. Jaz sem našla mir tudi z njegovo pomočjo. Zakaj je izbral tak način življenja? Zato, ker je imel tak način življenja rad in ga je osrečeval. Tudi meni je bil tak kot je bil najbolj všeč. Nikoli ni tega počel zaradi drugih ljudi. Torej je vsako ocenjevanje in govorjenje kar tako na počez lahko zelo napačno. Ne sodimo prehitro, če nismo poklicani za to. Sicer pa ali ne hodimo v gore vsi samo zaradi sebe in svojega užitka, zato da si postavljamo meje svojega jaza. Mogoče je tudi v tem čar gorništva.
Marko med vzponom
In ko imamo na umu, da bi ocenjevali, presojali zgodbo kot je Markov Everest, pomislimo, na gori je bil sam, samo on in Bog vesta kakšna je bila njegova zadnja bitka. In jutrišnji dan je lahko tudi za nas zadnji. Res, da lahko o marsičem odločamo, pa vendarle so stvari na katere nimamo vpliva in smo kot kaplja v morje, pika na obzorju.
Marko je v življenju dosegal svoje sanje. Ali jih bomo tudi mi? Vse je odvisno od nas samih. Vendar če nimamo sanj tudi resničnost nima smisla.
Želim, da pustimo ljudem svoje sanje in ne ocenjujmo »kar tako na počez«. Stopimo iz svoje majhnosti. Slovenija se ne konča nekje na obrobju Ljubljanske kotline. Slovenja je tudi na Štajerskih gričih, prekmurski ravnini, Primorju in najbolj zakotnih predelih Dolenjske. Tudi tam rastejo alpinisti, ki počnejo »nore« stvari.
In ko se spominjamo Marka, se ga spomnimo takega kot je bil. Redkih besed, trd borec, pod skrito naravo pa nežen oče, strpen trener, zvest prijatelj in mož. Srečo smo imeli da smo te poznali in hodili s tabo.
Prav na obletnico njegovega slovesa, v nedeljo, 21. maja, se bomo zbrali ob 13. uri pred cerkvijo v Logarski dolini, kjer bomo opravili mašo v njegov spomin.
Marjana Lihteneker