Delo, 12.07.06 - Milan Vogel: zbir člankov arhitekta Vlasta Kopača – PZS izdala Iverí z Grintovcev
Delo, torek, 12. julija 2006
Kultura
V zavetju sveta Grintovcev
Planinska zveza Slovenije je v knjigi Iverí z Grintovcev izdala zbir člankov arhitekta Vlasta Kopača, ki jih je avtor pisal za gorniško in strokovno časopisje
Brez vsakih zadržkov lahko zapišemo, da brez Vlasta Kopača danes ne bi bilo Velike planine. Vsaj take ne, kot jo poznamo. Brez nje in celotnih Grintovcev verjetno tudi Kopača ne bi poznali takega, kot ga, saj brez teh krajev preprosto ni zmogel. V te gore se je zatekel s svojimi devetinštiridesetimi kilogrami teže takoj po vrnitvi iz taborišča Dachau, prav tako tudi leta 1952 po štiriletnem zaporu, v kar mu je bila spremenjena obsodba na smrt na dachauskih procesih.
Predvse je za Veliko planino pomembno leto 1957, ko so hoteli značilne pastirske bajte podreti in namesto njih postaviti zadružne hleve. To so bile tiste lesene bajte, katere so pastirji postavili na starih temeljih sto dvaindvajsetih bajt, ki so jih Nemci in gorenjski domobranci požgali leta 1944 (nezgoreni sta ostali le dve, ker sta bili preveč zamedeni s snegom), le da jih je večina namesto ovalne lope dobila štirikotno. Kopač je takrat kot referent za spomeniško varstvo izdelal predlog odloka o razglasitvi območja Velike planine in Kamniške Bistrice za narodni park. Enako pomembno je bilo, da je prav on izdelal urbanistični načrt in varstveni režim na Veliki planini, saj je ohranil neokrnjeno pastirsko naselje, turistično naselje, za katerega je tudi sam izdelal načrte za več oblik turističnih planinskih koč po vzoru velikoplaninske pastirske bajte, pa je bilo postavljeno na drugem delu planote. In še nekaj: po njegovi zaslugi se je ohranila Preskarjeva bajta, ki je bila leta 1945 zgrajena po stari maniri.
O vsem tem in še veliko čem se je mogoče podrobneje seznaniti v knjigi Iverí z Grintovcev, ki jo je pred kratkim izdala Planinska zveza Slovenije v svoji zbirki Med gorskimi reševalci. V njej so zbrani zapisi, ki jih je Kopač pisal za gorniško in strokovno časopisje (Planinski vestnik, Traditiones) in vsekakor zaslužijo, da jih najdemo zbrane na enem mestu. Kajti ne govorijo le o razvoju alpinizma in gorske reševalne službe v kamniškem koncu, marveč predvsem o ljudeh in njihovi kulturi (bivanja). Na prvem mestu je res bivalna kultura, natančna predstavitev znamenite pastirske bajte, kakršne ni najti nikjer drugje, poleg tega pa je še ogromno »etnografskega drobiža iz Kamniških Alp«, kot pravi sam. To so zapisi od izdelovanja pip v obliki psov do številnega orodja in posodja za različno rabo. Posebej izstopajo pisave za trniče, ki jih je izdelovala pastirica Debevčeva Zefa in jih je arhitekt Jože Plečnik pokazal študentom z besedami: »Dobro si oglejte, kaj zna ta pastirica; ko boste znali toliko kot ona, boste znali veliko.« Vsi ti članki in razprave so tudi dragoceno jezikoslovno gradivo z natančnimi zapisi narečnih izrazov ter razlago manj znanih izrazov in besed. Krajevnim imenom na prisojni strani Grintovcev pa namenja sploh poseben zapis. Dragoceno vrednost dajejo knjigi še številne Kopačeve risbe in fotografije.
Milan Vogel
