Polet - Davorin Tome: Ali narava res potrebuje nekoga, da jo varuje?
Polet, četrtek, 8. marca 2007
Neprijetna resnica
Ali narava res potrebuje nekoga, da jo varuje?
Varstvo narave
Verjetno imamo vsi nekakšno predstavo o tem, kaj je naravovarstvo, stavim pa, da naši pogledi niso enaki. Če ne prej, bi se sprli, ko bi opisovali razliko med naravovarstvom in okoljevarstvom. Za številne sta to sopomenki, vendar nista. Okoljevarstvo je širši pojem, v katerega je vključeno tudi varovanje družbenega okolja, medtem ko je naravovarstvo dolgoročno ohranjanje naravnih vrst, njihovih bivališč in procesov v ekosistemih. Tako brez težav najdemo primere, ko v imenu okoljevarstva delujemo proti naravovarstvu ali obratno. Z betonsko strugo reki ukrotimo poplave, s tem zavarujemo del okolja, hkrati pa uničimo domovanje živalim in rastlinam, ki preživijo le tam, kjer reka poplavlja.
Ljudje se cenimo precej visoko. Pripisujemo si plemenite lastnosti, pri tem tudi pretiravamo; primer je varovanje »ubogih« živali zato, ker imajo pravico do življenja. Narava takšnega altruizma ne pozna. V naravi nihče nikomur ne priznava pravice do življenja samo zato, ker je. Tu vse deluje izključno po načelih sebičnosti: pomembna sta jaz in moja vrsta. Glede na to, da je takšno ravnanje živih bitij posledica nekaj milijard let trajajoče evolucije, bi si skoraj upal trditi, da je to – in samo to – ključ do preživetja na planetu. Sicer najdemo primere, ko ena vrsta pomaga preživeti drugi, a ne z izgovorom pravice do življenja. Vedno le zato, ker ima od tega korist tudi sama. Iskreno dvomim, da smo ljudje v tem pogledu bistveno drugačni od drugih vrst. Da imam prav, dokazuje že to, da vrsta Homo sapiens še vedno živi. S pomanjkljivim egom bi že davno izumrli.
Recimo, da se nekoč v prihodnosti požvižgamo na drevesa in posekamo vsa do zadnjega. Izpad energije iz lesa nadomestimo z energijo sonca, omare izdelamo iz umetnih mas, jurčke in lisičke vzgojimo iz tkivnih kultur v laboratoriju, gozdno panoramo si ogledamo doma, v miru, v virtualnem kotičku – kakor bi bili v pravem gozdu. A na vse nismo pomislili. Brez gozdov nastanejo motnje v oskrbi z vodo – v nižinah velike poplave, na pobočjih uničujoče suše. Deževnica odteče še isti trenutek, ko se ustavi naliv, za nameček s sabo odnese vso rodovitno prst. Za preostanke obdelovalne zemlje se vnamejo vojne, najprej med vzhodom in zahodom, nato med severom in jugom, na koncu se stepejo med sabo še družine. Nas bodo takrat skrbela drevesa in medvedi ali lastno življenje?
Resnica o naravovarstvu
Zdaj si lahko že mislimo, da narave ne varujemo zaradi ptičic in rožic, temveč zaradi nas samih. Zato, da bi jo sami čim bolje odnesli. Ker pa so na Zemlji vse vrste posredno ali neposredno odvisne druga od druge, moramo, če želimo biti v samovarovanju uspešni, nujno skrbeti tudi za druge. Stvar je tako jasna, da sem najprej omahoval, ali je kaj takega sploh treba napisati.
In potem je tu še druga resnica. Če se nam česa na tem planetu ni bati, je to za prihodnost narave. Ne smemo se slepiti, narava bo poskrbela zase mnogo bolje, kakor lahko zanjo poskrbimo mi. V vseh letih razvoja je postala tako trdoživa in prilagodljiva, da bo z lahkoto preživela tudi vse naše neumnosti in bo povsem zanesljivo ostala na planetu še dolgo potem, ko nas ne bo več. Pred petinšestdesetimi milijoni let je na Zemljo treščil asteroid s premerom velikosti Ljubljane. Za sabo je pustil opustošenje, ki si ga ne moremo niti zamisliti, med drugim so zelo verjetno zaradi njega izumrli tudi dinozavri. A narave ni uničil. Narava je ostala, še več, v kratkem je postala še bolj raznolika in žilava, kakor je bila. Če se malo pošalim, tudi dinozavri bi jo lahko dočakali, če bi le bili malo bolj sebični.
Naravovarstvo ima v družbi velik pomen, a le če je njegov glavni cilj ohranitev človeka. Pot do cilja pa ni enostavna. Človek je zelo občutljivo bitje, povrhu pa se v naših vrstah vedno najdejo posamezniki, ki se trudijo, da bi požagali vejo, na kateri sedimo.
Prvi naravovarstvenik
Čeprav je naravovarstvo kot družbena institucija pogruntavščina prejšnjega stoletja, bi za prvega naravovarstvenika morda lahko imenovali kar biblijskega Noeta, ki je pred božjo nejevoljo zavaroval vse živali in ptice. Tudi za današnje standarde zavidanja vreden poseg, ki pa vseeno pušča nekaj dvomov o upravičenosti do laskavega naziva. V njegovem reševanju je bilo namreč vse preveč sentimentalizma, ki je v naravovarstvu prej škodljiv kakor koristen. Na barko je bojda vkrcal vse vrste, a od vsake le po en par. Možnosti, da en samec in ena samica svoji vrsti zagotovita dolgoročen obstanek, pa so skoraj nične. Noe bi si tako lahko prislužil kvečjemu naziv prvega amaterskega naravovarstvenika – naravovarstvenika z velikim srcem, z zvrhano mero dobre volje, a z napačnim pristopom.
Prvi zapisani poseg, ki bi ga pohvalili tudi danes, pa je listina o zavarovanju morskih ptic na otočju Farne ob vzhodni obali Anglije. Leta 676 jo je izdal menih Cuthbert iz Lindsfarna. Akt je posebnost za tisti čas, saj se je nanašal na populacije in ne na posamezne osebke.
Izvirni greh
Veliko težav, ki jih imamo z ohranjanjem primernega naravnega okolja za naše življenje, izhaja iz človekovega pogleda, da sta servis narave in njene danosti na planetu zastonj. Od čistega zraka do surovin in hrane. Danes ugotavljamo, da je takšna miselnost razkošje, ki si ga pri dobrih šestih milijardah ljudi ne moremo privoščiti. Med drugim vodi do resnih napak v globalnih ekonomskih izračunih. Ob tem lahko pridemo do nekaterih poučnih sklepov.
Pri petih različnih primerih intenzivnega gospodarjenja z naravo (od sekanja v tropskem gozdu do izsuševanja mokrišč za poljedelstvo) so raziskovalci izračunali, da je njihov ekonomski donos veliko manjši, kakor če bi dobrine izkoriščali trajnostno, po načelih varovanja narave. Kako to, da se ljudje potem sami po sebi raje ne odločimo za naravi prijazno gospodarjenje? Enostavno – prihranki, ki pridejo z naslova varovanja narave, se razpršijo med vse prebivalce planeta, dobiček intenzivnega izkoriščanja pa si razdeli le peščica. Pravim vam, ljudje smo sebičneži, vsaj takšni kakor druge vrste.
Spodrsljaji naravovarstvenikov
Mauricius. Idiličen, tropski otok slabih 1000 km od obale Madagaskarja. Poznan je kot nekdanje bivališče najbolj karizmatične izumrle vrste na svetu, ptice dodo. Vzrok izumrtja – človek. Mauricijska postovka, prav tako endemit otoka. Do leta 1974 so zaradi človekove aktivnosti na otoku ostali le štirje osebki. Ko je za to izvedel Carl G. Jones, zagrizen sokolar iz Wallesa, je takoj prodal imetje in se preselil na Mauricius. Njegov cilj, ki je postal njegovo življenjsko delo, je bil rešiti to ptico pred izumrtjem. Načrt bi se mu skoraj ponesrečil zaradi presenetljivega razloga – nasprotovanja naravovarstvenikov. Vsa srenja varuhov narave je presodila, da tako majhno število preživelih postovk ne daje najmanjšega upanja na uspeh. Projektu niso namenili niti dolarja pomoči. Mož pa je bil trmast. Danes se mu lahko zahvalimo, da po mauricijskem nebu spet leta okoli tisoč postovk.
Še pred nekaj deset leti je bilo ob gradnji npr. mostov pomembno le to, ali se bo objekt podrl takoj ali šele čez sto let. Danes je pomembno tudi, ali bo gradnja uničila kakšen pomemben del narave. Zato so presoje vplivov na naravo in naravovarstveni ukrepi sestavni del vseh gradbenih projektov. Stvari pa včasih presežejo mero dobrega okusa. Trasa nove ceste nekje v Angliji je potekala prek mokrišča, v katerem je živelo petnajst osebkov velikega pupka – žabam sorodnih živali z dolgim repom. Vrsta je na otoku ogrožena, zato po predpisih mokrišča niso smeli zasuti, preden niso polovili vseh in jih preselili v nov, umeten habitat. Za poseg pa so porabili skoraj pol milijona evrov! Ob tej številki se je marsikomu kar pokadilo iz glave. S toliko denarja bi namreč na več koncih Anglije v naravnem okolju trajno zavarovali tisoče pupkov, zraven pa še zvrhan koš drugih ogroženih rastlin in živali.
Naravovarstvo je preveč pomembno za dolgoročno preživetje ljudi, da bi nekateri spodrsljaji in nelogičnosti, ki so večinoma posledica pičlega razumevanja delovanja narave, vrgli senco na vso dejavnost. Tudi v vesoljskem programu prejšnjega stoletja, ki ga je financirala NASA, je bilo veliko napačnih odločitev in nesmiselnega zapravljanja, pa s(m)o na koncu vseeno dosegli cilj in stopili na Luno.
Besedilo in foto Davorin Tome