Planinski vestnik (1981) - Janez Brojan: Pozornost vzbuja vzhodni raz Kukove špice. Kako mogočen je in privlačen. Mika me, da bi se še enkrat po toliko letih povzpel čeznjo. Morda?
Lepote narave vabijo vedno več mladih in starejših. Vse si želi v naravo in razvedrila v njej na čistem in svežem zraku. Tam si nabero novih moči.
Bolj željnih naravnih užitkov in lepot pa ni dovolj le dolinsko življenje, ampak nas vleče naravna sila in sla v lepši planinski svet. Hoja po dehtečih planinskih planotah, posejanih z različnim planinskim cvetjem in njihovim sladkim, blagodejnim vonjem človeka prevzame ...
Po planini, kjer se še pase živina, govedo in ovce, se razlegajo glasovi zvoncev. Mi pa se počasi vzpenjamo v breg, proti samemu vrhu, grebenu. Prepoteni smo, pa veselo uživamo, se ustavimo in se oddahnemo, ko smo posedli po skalah ali po travi. Razgled z vrhov na sosednje in bolj odmaknjene vrhove, grebene in doline je božanski. Koliko sreče in zadovoljstva je v srcu ob takih prizorih in pogledih na naravno mogočnost in lepoto. Oko se ne more nagledati vsega tega. Prisojna pobočja z lažjimi skalami so prekrita s planinskim cvetjem; vsepovsod je en sam cvet. Nadvse pa razveseljuje pogled prekrasni temnordeči rododendron, ki se ošabno bohoti po pobočjih. V skalah in na policah med travo pohlevno čepe prekrasne bele, žametne zvezdice planike; vse belo jih je.
Sem in tja plašno dviga svojo malo rjavo ali rdečo glavico murka s svojim sladko čokoladnim vonjem. Tam se spet bahati modri svišč in pa rdeči korčki - ciklame. V neznatni špranjici v skali pa se muči za svoj obstanek pohlevna Zoisova zvončica. V strmini se pase trop gamsov. Kako zanimivo jih je gledati, mladičke, ko se lovijo okrog svojih mater. V sinjih višavah se vozi v lahnih zavojih orel in pregleduje svoje planinsko bogastvo in lepoto, obenem pa si išče plen. Lepo je vse to ... Toda ni vedno tako. Včasih je narava mnogo bolj resna. V svoji zamaknjenosti nad to lepoto si prezrl bližajočo se grozoto naravnih sil. Nisi opazil, kdaj je izginilo sonce. Nato te je opozoril šele blisk in takoj za njim oglušujoč grom; svet se strese, kot da bi se hotel sesuti v prah. Blisk in grom se vrstita, vmes pa se vsipata dež in toča. Groza. Gorje mu, kogar zaloti ta ples narave v planinah in na prostem.
Stojim na vrhu Slemena. Gledam naokrog, pogled mi drsi čez mogočne stene, raze in grape Možicev, Kukove špice in tam na desno čez Beli potok in Martuljkovo skupino. Svet za plezalce. Nepozabni spomini se mi obujajo na prehojene poti po tem mogočnem, lepem, obenem tudi sem in tja zelo zahtevnem terenu. Pred menoj se dviga mogočen skalnat zid. Stene so mestoma močno razdrapane, pa spet navpične in gladke, med njimi se bočijo velikanski previsi in prepadi, vmes pa jih prepredajo globoke grape. Sladki so spomini na preživete ure in doživetje v tem mogočnem svetu v borbi z njihovo trdo silo in močjo. Nič kolikokrat sem obšel in prehodil ves ta svet od Slemena do Škrlatice. Sam ali s tovariši. Kolikokrat sem se vzpenjal ali spuščal po stenah, skalah, pragovih ali gamsovih stečinah. Med globokimi prehodi ali nad njimi. Ponekod so prečke gamsovih stezic tako neznatne in vodijo skozi gladke in navpične skale, da ti je tesno v prsih ob misli, da boš moral čez. Včasih je to edini možni izhod iz zagate.
Lepo julijsko jutro se budi, ko hitim po cesti, ki drži proti Peričniku in naprej v Vrata. Kar hitro sem na vrhu klanca Krede. Tu zavijem kar navzgor skozi gozd in grem na slepo proti Malemu Čvrlovcu. Hitra hoja me je kar precej ogrela. Sonce je že obsijalo vrhove. Pot mi krajšajo ptički s svojim jutranjim spevom. V mladem smrečju se srečava s srnico; postojim, nekaj trenutkov se gledava, pa si misli: »Kam pa ti tako zarana? Ne pustiš, da bi se lepo v miru pasla v jutranjem hladu.« Počasi se obrne in lahkotno odskaklja drugam. Spet hitim naprej, saj je pot še dolga. Šest je ura, ko že stojim na mali jasi na vrhu Goličice. Ne ustavljam se, pot sem izbral kar naravnost navzgor skozi skale proti z gostim ruševjem poraslemu robu. Sem in tja stoji osamel viharnik, ki se z naravnimi silami bori za svoj obstoj. Kar hitro sem bil pri vstopu v vzhodni raz.
Nekoliko si ga ogledam, da bi videl, kje bi vstopil in kako bo šlo? Oprijel sem se strmih skal. Čeznje se počasi dvigam navzgor. Po zelenicah Je raslo dosti planik, ki pa so bile še hudo neznatne. Zavoljo neugodnega vremena. Počasi se vzpenjam, bližam se stolpu. Prvi vrh ali skok v razu. Do sem je raz še nekako lažji, z vsakim metrom višine pa se težavnost stopnjuje. Od tu naprej se začne šele prava in zračna plezarija.
Raz postaja od metra do metra bolj strm, skoraj navpičen. Ponekod so skale gladke drugod spet zelo krušljive. Povsod pa so zelo slabi oprimki in stopi. Čim više plezaš bolj je raz odprt, ozek in zračen. Levo in desno padata steni skoro navpično 150 do 200 m globoko. Čim bliže sem drugemu glavnemu stolpu - »Prižnici« - težji je raz, njegovo zahtevnost še poveča pod vrhom gladka in skoraj navpična skala.
Vsa čast Dorčiju Koflerju, dobro se je odrezal, ko ga je plezal sam brez varovanja, pa še pozimi v snegu in ledu. No, končno, na vrhu sem.
Ura je osem in dvajset minut, ko stojim na Prižnici, le nekajminutni oddih in spet se ozrem naprej po razu, ki je zdaj že položnejši in lažji. Kar hitro sem na strehi na vrhu južne stene. Tu sem se nekoliko odpočil, nekaj zaužil in se nekoliko razgledal. Gori v Možicih se utrga kamen, zamolklo klopota po grapi in steni, dokler se ne ustavi na pesku pod steno, kamor je potegnil še majhen plaz. Z maler zelenice pod steno možicev se vsuje trop gamsov. Bilo je 14 glav; splašilo jih je padajoče kamenje. Tam nad Tičarico se vozi po zraku krokar. Njegov hripavi glas »kra, kra, kra« se odbija od roba do roba.
Ozračje preplavi močan zvok. S Koroške sem priplava beli, jekleni ptič - letalo. Kako se leskeče v soncu, ki močno pripeka,čeravno so šele dopoldanske ure. Treba bo naprej, kam? Pred menoj sta dve možnosti po grebenu na vrh Kukove ali po strehi sestop v pesek pod Gulcami. Mika pa me južna stena, ki jo gledam pod seboj. Smer, kjer smo prvi plezali pred leti z Gustlom Delovcem in Ivanom Jenkom leta 1953. Res je zelo strma in krušljiva, a jo dobro poznam. Odločil sem se zanjo.
Vstopil sem tam, kjer smo izstopili na manjšo ploščad, odtod skozi skoraj navpičen žleb, čezenj in po majhni prečki v levo do razbitih balvanov, še nekoliko levo navzdol na nekak pomol. Tu je zelo krušljivo. S pomola rahlo v levo padajočega kamina ali zajede in po nji navzdol na teraso, na zelo krušljivo široko gredino.
Gornji del stene je za menoj. Naprej po gredini grem v desno do navpičnega trimetrskega žleba, ga preidem in grem v levo, v luknjo. Naprej ob navpičnem stebru čez gladke trebušaste pragove v levo ali desno navzdol do grape - vpadnice snega in kamenja iz celotne stene. Zadnji del je zelo gladek, a je sestop bil lažji kot vzpon čez trebuhe. Od tu še okrog z ruševjem poraščenega roba in že sem bil na zelenicah, ki se spuščajo navzdol proti pragu Velikega Čorlovca.
Na vrhu praga me prevzame krasota planinskega cvetja: spet svišč, sleč, blagajana, vse se meša med seboj; kakor bi se trli, kdo bo imel več prostora in bo lepše cvetel. Res božanski pogled na ta prekrasni planinski svet v alpinističnem raju, ki ga ureja in neguje narava sama. V raju velikih in prelestnih doživetij, ki ostanejo obiskovalcu za vedno v prijetnem spominu.
Spet hitim naprej; ura je poldan, ko sem že doma. Turo sem opravil 25. julija 1980, sam in brez pripomočkov.
Raz: III do IV težavnostne stopnje, stena pa v sestopu in zaradi krušljivosti iste stopnje. Raz sem plezal uro in deset minut. Stena v sestopu prvenstvena, plezal sem petdeset minut.
Janez Brojan st.