Polet, 16.11.06 – Željko Kozinc: Obisk Javornikov
Polet, četrtek, 16. novembra 2006
Na svoji zemlji
Obisk Javornikov pomeni doživetje starih lovskih in tihotapskih zgodb.
Velika malha za domišljijo
Temna in plečata gmota Javornikov, ki se dviga in pne nad Cerkniškim jezerom, poudarja globino pa tudi razsežnost te velike kraške znamenitosti. Z druge, južne strani pa javorniški obli hribi in goljave prav tako vzbujajo vtis, da pivška dolina, redko poseljena in naravno ohranjena, leze nekam v zrak. Vsekakor so Javorniki ogromni: so najobsežnejši sklenjeni del Dinarskega krasa v Sloveniji. Več kot dvajset kilometrov dolgi segajo od Postojne noter pod Snežnik. Kjer so najširši, so komaj kaj krajši. En sam jelovo-bukov gozd prekriva to planoto, iz katere rastejo grmadaste in kopaste vzpetine med 600 in 1200 metri.
Izletniki na vrhu Jezerskega Javornika
Najimenitnejša med njimi je Veliki Javornik (1268 m), najbolj razgleden – na jugovzhod, proti postojnski kotlini – pa Veliki Kožljek (1240 m). Tu ne bomo naštevali vseh javorniških vrhov, saj bi bilo iz njih treba sestaviti cel katalog. Gospodarji so tu gozdarji in kajpak tudi lovci. Poznajo Javornike kot svoj žep, kar je normalno. Njihove ceste, ki so sicer skrbno začrtane v Atlasu Slovenije, so večinoma brez kažipotov in na njih se znajde le dober bralec zemljevidov. Nekatere so zelo zvožene, na nekatere pa že rineta trava in podrast. Ni nujno, da te tista zelo zvožena pripelje najhitreje čez Javornike ali poprek njih. Ponekod pa je cesta izrecno dovoljena le za tiste, ki tu gospodarijo z gozdom. A kaj, so Javorniki tako mikavni že, če si jih drveč sto na uro doli proti Postojni ogleduješ z avtoceste.
Pogled s Slivnice čez Cerkniško polje na Javornike
Če se torej podate na Javornike s cerkniške strani, je treba zelo resno vzeti opozorilo na začetku cest, da namreč vozite na lastno odgovornost. Saj bi se človek obrnil, a kaj, ko so ti svetli visoki gozdovi tako lepi, ti globoki doli, vrtačaste uvale in jase pa tako mikavni za kratke sprehode – okoli avtomobila. Pelje pa s cerkniške strani, z Laz pri Gornjem Jezeru, do Postojne označena planinska pot, večinoma po cestah. Dolga je okoli 15 km. Druga označena pot, ki je planinsko bolj prava, se najprej samo na začetku drži ceste. Po slabi uri hoda se dvigne strmo čez gozdne sestoje naravnost na Veliki Javornik. Nanjo lahko stopite že v Cerknici. Greste mimo Dolenje vasi na zahodni rob Cerkniškega polja, mimo ponorov cerkniških voda v Karlovicah, in naprej po cesti, dokler vas kažipot ne usmeri v levo na stezo. Najhitreje in najbolj varno je na Javornike priti po cesti iz Postojne. Na njej s kažipoti ni zadreg. Po osmih kilometrih ste že pod Velikim Javornikom, pri bivši italijanski vojašnici Fortin, od koder je na vrh približno 10 minut sprehoda. Od Fortina je po cesti in na koncu po brezpotju približno pol ure hoje na Veliki Kožljek, na katerem ima izletnik bolj poln občutek, da se je povzpel na goro.
Veliki Javornik je bolj ali manj zaraščen in nerazgleden. Na vrhu je za velikanovo čepico jase, so antene in kočica radioamaterjev. Kar je vredno na vrhu videti, je zanimiv kamen iz avstrijskih časov, ko se je gora uradno imenovala Dritter Jauernick. Ne označuje nobene meje, le katastrsko razmejitev med posestjo Windischgraetzov s Planinskega polja in takratnim postojnskim okrajnim poglavarstvom.
Kamen spomeniško priča, da se časi na Javornikih počasi vrtijo, da sta tu večna le gozd in lov. Nekoč tudi tihotapljenje, tako lepo izpričano v Martinu Krpanu in v povestih Matevža Haceta, tisto iz časov med obema svetovnima vojnama, ko je Javornike sekala rapalska meja. Tihotapili so kavo, saharin, kokain, največ pa konje in les, ki so na italijanski strani imeli trikratno in tudi petkratno ceno. Konjem so ovijali kopita z žakljevino – ta izkušnja je pozneje izvrstno služila tudi v partizanih – odojke pa so krmili s kruhom, namočenim v žganje, da so spali. Hacetu, poznejšemu slavnemu politkomisarju 14. divizije, se je nekoč prašič prebudil in začel tako pretresljivo kruliti, da je priklical italijanske stražnike in so začeli streljati. Zadeli so samo ubogo žival in se potem še mastili z njo. Nekoliko bolj inteligentne zvijače so si Notranjci na jugoslovanski strani izmišljali pri tihotapljenju lesa, vendar tu ni dovolj prostora za opis njihove zapletene zvitosti.
V javorniško ljudsko izročilo so se vtihotapile tudi različne lovske prigode, v katerih ima domišljija legitimen domicil. Ena govori o samem presvitlem cesarju Francu Jožefu I., ki je novembra leta 1864 na povabilo kneza Windischgraetza prebil nekaj dni na Javornikih in bil čisto obseden, da bi uplenil medveda. Vse dni je lilo in medved ni prihlačal pred cesarjevo boroveljsko risanico. Takrat goniči verjetno še niso bili tako servilni, kot pozneje pred maršalom Titom ali njegovim lovskim drugom Ceausescujem, katerih lovske trofeje so imele najvišje mere in najboljše oznake na svetu. Cesar je vse dni čemeren ždel pod neko jelko, njegov klobuk je razmočil dež in zelena barva se mu je razlezla po obličju. V spomin na njegov lovski neuspeh je jelka dobila ime cesarska hoja in je ni smel nihče posekati. A jo kajpak je, iz jeze ali slabega spomina. Morda pa jo je podrl vihar. Legenda dopušča oboje, drugače ne bi bila legenda. Resnica pa je večkrat prva žrtev legend. Blizu je stala še ena mogočna jelka, ki je zdaj nadomestek cesarske. 
Od nje je ostal visok in votel štor, pokrit s skodlami. Stoji blizu Stare hiše, nekdanjega knežjega lovskega in gozdarskega dvorca, nekoč dovolj udobnega tudi za njegovo veličanstvo.
Kako si oboje ogledati? Vzeti zemljevid v roke in iz Palčja v Pivški dolini iti po cesti pod Debelo goro (1076 m), kakšnih pet kilometrov daleč. Morda bo kdo iz tega, kako se je na križiščih junaško odločal za pravo smer, spletel svojo lastno zgodbo, ki bo z leti zrasla v legendo. Javorniki imajo veliko malho za (malo) domišljijo. »Medvajdje«, ki so vse preživeli, se jim diskretno umikajo, čeprav so »lieti« doma.
Besedilo in foto Željko Kozinc