Sneg počasi pobira, a visoko v gorah še vabi.
Pokljuka je priljubljeno zbirališče turnih smučarjev in tekačev. Na Rudnem polju so pripravili ogromno prostora za parkiranje in v času najinega prihoda je že pravi vrvež, ko parkirava v bližini prijateljev, ki sta prispela pred nama. Zamenjava obutev je prvo opravilo, nato pa stopimo nekoliko po cesti do ratraktiranih prog, kjer stopimo na smuči.
Po nebu se podijo oblaki, sramežljivo sonce pošilja svoje žarke med oblaki na zemljo, mi pa kmalu zapustimo progo in se podamo skozi gozd proti Krucmanovim kontam. Sneg je poln smrekovih iglic in vejic, ki so prekrile belino pomrzjenega snega, tako da smo prav veseli, ko stopimo iz gozda in užijemo poglede na bližnje vršace in pravo belino snega na odprtem prostoru kont. Za nekaj trenutkov se ustavimo. Za nami pride dvojica, ki jih zanima naša pot in ko gremo dalje, stopita za nami. Sprva hodimo po gozdni cesti in še preden prispemo pod pobočje Mrežc, zapustimo cesto in se usmerimo v dolinico in nato se počasi vzpenjamo po pobočju, kjer je veliko smučin in gaz pešaka. Iščemo prave in lažje prehode med številnimi vzpetinami in grapami, na svoji levi vidimo pobočje Malega Selišnika, na desni pa se med drevjem pokaže Debeli vrh. Pred nami je zelo strmo pobočje in tedaj hči odvije v dolinico ter prične polkrožni vzpon, ostali pa jo mahnemo direktno po pobočju navzgor. Strmina postaja vse bolj težavna, trd pomrzjen in sem ter tja poledenel sneg ne odpušča in poveča težavnost vzpona na maksimum. Z veliko vztrajnosti nam uspe priti na vrh pobočja, kjer nas že čaka hči. Čas je za kratek predah in okrepčilo, nato pa na pot proti vrhu široke doline pod Velikim Selišnikom.
Pobočje se sveti in na smuči romajo srenači, da lažje premagujemo strmino. Prijatelju se lepi sneg na kože in obeta po drugi strani dobro smuko, ko bo višja temperatura zraka poledenel in pomrzjen sneg omehčala. Po vijuganju na vzponu dosežemo vrh pobočja in odpre se pogled na oblačni Viševnik preko številnih kotanj dobro zasneženega predela med nami in goro. Na obzorju so turni smučarji in za nama je dvojica, s katerima smo govorili pri Krucmanovih kontah. Sledi kratek predah in že gremo po trdem pomrzjenem snegu na vršnje pobočje Selišnika. Uberem jo strmo navzgor, kolikor mi teren še dopušča, prijatelji pa najprej prečijo pobočje proti zahodu in nato po že narejeni gazi stopijo proti vrhu. Hči oprta smuči na nahrbtnik in s cepinom v roki stopa po gazi, medtem ko sam že stojim na nekoliko vetrovnem 1952 m visokem vrhu. Razgleda ni dosti saj so oblaki prekrili višje vrhove. Počasi pridejo za menoj prijatelji, eden za drugim stopijo na vrh, kjer je že tudi nekaj drugih turnih smučarjev in še in še prihajajo.
Naredimo odmor za okrepčilo in pripravo na smučanje. Sledi še fotografiranje in skušam ujeti trenutke, ko veter odpihne oblake z vrhov, še preden le ti ponovno zastrejo vršnja pobočja gora. Ne pomnimo, da bi bilo na Velikem Selišniku toliko turnih smučarjev, kar nam v teh korona časih ni ravno pogodu in zato se odpravimo z vrha. Prvi odsmučam, prijatelji mi slede. Na vršnjem delu pobočja naredimo nekaj zavojev in nato uberemo dolgo prečko proti zahodu, kjer gre ponovno v zavojih do vznožje pobočja, kjer odvijemo proti vzhodu in se spustimo na prelom pobočja, po katerem prihajajo še turni smučarji. Sneg je popustil in smučanje je enkratno, a žal kar prekratko. Ustavimo se s pogledom na Debeli vrh in se odločamo med smučanjem po sledeh vzpona in dodatnim vzponom na sosednji vrh. Debato prekine hči, ki odsmuča v smeri Debelega vrha in ji sledimo. Smučamo okoli Velikega Selišnika v dolino med vrhovoma dokler je mogoče na smučeh, nato naredimo premor in nalepimo kože na smuči in pričnemo vzpon po sledeh predhodnikov. Večkrat se ozremo na Veliki Selišnik, višje smo na pobočju več razgleda imamo. Na obzorju se odpirajo greben na Mali Draški vrh, kmalu vidimo že Veliki Draški vrh in ko dosežemo greben, še ostale vrhove nad Zgornjo Krmo. Veter in sonce sta poskrbela za lep pogled na očaka Julijcev in njegove sosede. Sledimo grebenu in stopamo nekoliko nižje po gazi ter tako prispemo na 1962 m visoki razglednik Debeli vrh, kjer se kar tare smučarjev. Poiščemo nekoliko bolj osamljen del vrha in počijemo, a ne ostanemo dolgo.
Želimo si miru in tako odsmučamo z vrha. Sneg je tudi tu dobro smučljiv in uživamo v vsakem zavoju po strmem in položnem pobočju, med kotanjami in dolinicami in tako dosežemo strm prelom pobočja, kjer se ustavimo in se še enkrat ozremo na Debeli vrh in pobočja Mrežc na drugi strani, nato pa pričnemo zadnji spust v dolino.
Dolinica se zoži, preide v strm gozd, kjer je potrebno z nekaj odrsavanja in vijuganja preiti v naslednjo grapo in dolinico, vijugati med kuclji in doseći gozdno pot pod strmimi pobočji. Seveda ne gre samo navzdol. Sledi nekaj odrivov s palicami, pa kratka prestopanja in smo že spodaj pod Malim Selišnikom, kjer osmučamo kratko strmino in se poženemo po cesti do Krucmanovih kont. Ustavimo in se uzremo nazaj ter nato pričnemo smuko skozi gozd iščoč kar najmanj poledenel sneg med smrekami in se tako malce porazgubimo v širnem gozdu. Dosežem ratraktirano progo in na razcepu le te odvijem desno in po njej pridem do parkirišča, kjer sta že hči in prijatelj. A kje je naš četrti član, se sprašujemo. Pokličemo po telefonu in izvemo, da je na razcepu tekaške proge šel levo in prišel na planino Zajavornik. Dogovorimo se, da ga poberemo nižje na odcepu ceste za planino in tako pospravimo smučarsko opremo in se odpeljemo na dogovorjeno mesto.
Ustavimo ob še vedno številnih avtomobilih in čakamo ter dočakamo našega prijatelja, ki je prehodil dolgo pot preko planine do mesta srečanja. Odpeljemo na Zatrnik, kjer predahnemo ob pijači iz avtomobila in si nekoliko osvežimo spomin na odlično smuko in dogodivščino. V dobrih petih urah ture smo naredili skoraj deset kilometrov vzpnov in spustov, prijatelj še nekaj več preko planine Zajavornik do točke srečanja in pri tem opravili z več kot osemsto višinskimi metri. Še pozdrav in smo v avtomobilih na poti proti domu.