Peter Zalokar: ... med menstruacijo, ki je še vedno tabu tema v športu

Janja Garnbret je za Delo odprla osebnost in spregovorila o stvareh, kot so duševno zdravje, vojna, vrstniško nasilje, vera, denar, enakopravnost spolov ...

Plemenita športna sorta je bila obrodila ob koncu tisočletja na Slovenskem. V zadnji generaciji, ki ima pred letnico rojstva enico, so denimo Tadej Pogačar (1998), Luka Dončić, Kristjan Čeh in Janja Garnbret (vsi 1999). Samo slednja se lahko doslej pohvali z zlato olimpijsko kolajno. Ob milenijski prelomnici se je začela tudi obnova Cukrarne, kjer je bila predlani tudi prva uprizoritev filma Stena – Vzpon do zlata, v katerem ima glavno vlogo Janja. Zibelka slovenske moderne je bila prav primeren kraj za intervju s prvo olimpijsko prvakinjo v športnem plezanju. Tako kot je Korošica razred zase med oprimki, je tudi spretna govornica, zanjo nobena tema ni prepovedana ...
 

Prvič po poškodbi ste nastopili na državnem prvenstvu v Kopru. Je lažje plezati ali ustreči sedmi sili in sponzorjem? Pred nekaj minutami ste delovali kar živčno med snemanjem videa, ki poziva k strpnosti med vrstniki.
Vse te medijske obveznosti so del športa in tako jih tudi dojemam. Treba se je navaditi. Včasih se nabere in je naporno. Vsekakor je zame veliko lažje plezati kot govoriti v kamere in mikrofone. Kar se pa tiče živčnosti, pa seveda, nekaj pozitivne treme imaš, sploh če ljudi nagovarjaš o tako pomembni temi. Če lahko s tem pomagam, moram opraviti najbolje možno.

 

Sezono svetovnega pokala boste začeli junija v Pragi, vrhunec sezone pa bo svetovno prvenstvo avgusta v Bernu. Je glavni cilj, da si že kar takoj zagotovite vstopnico za olimpijske igre v Parizu?
Glavni cilj je vsekakor SP, s trenerjem Romanom Krajnikom sva sestavila podoben program kot pred OI v Tokiu, torej da nastopim na nekaj tekmah za svetovni pokal, par balvanov, nekaj težavnosti, potem pa gremo v Švico. Upam, da se bom uvrstila na OI. Letos bo sicer težje kot leta 2019 v Hačiodžiju, kjer se je s SP uvrstilo sedem tekmovalk, zdaj se bodo le tri. Želim si, da bi bila med njimi. Ja, to je najpomembnejše zame v tej sezoni.

Ste že na 100 odstotkih, odkar nimate več »škornja« na levi nogi, ampak plezalko?
Samozavest v palcu še gradim. Ni še tam, kjer je bila, ampak bomo prišli tja. V 90 odstotkih primerov me palec več ne moti, na tekmi v Kopru sploh nisem pomislila nanj, kar je super podatek. Čutim pa, da mi še malo manjka. Do Švice bi že res morala biti na 100 odstotkih.

To je bila za vas prva resna poškodba, kako ste jo doživljali?
Bila je zanimiva izkušnja, še en preizkus moje vzdržljivosti. Težko je bilo, ker je nisem imela s čim primerjati. Res je, da sem leta 2013 zlomila prst, a takrat sem bila mladinka. Tri tedne sem počivala in je bilo v redu. Tokrat lahko rečem, da sem imela srečo, ker je šlo samo za palec, saj sem lahko še naprej trenirala, malce prilagojeno, pa vendarle. Saj nimaš preveč izbire, časa ne moreš prevrteti nazaj in se moraš sprijazniti ter gledati pozitivno naprej. Na srečo sem imela okrog sebe ljudi, ki so mi stali ob strani in mi pri tem pomagali. Bili so tudi moj filter. Ko sem bila slabe volje, so me morali malo pomiriti. Če se ozrem nazaj, zanimiva izkušnja.

Soočenje s poškodbo, nočno moro za vsakega športnika, je dobra iztočnica za malo bolj oseben intervju, kot sem si ga zamislil. Duševno zdravje je ena od tem, ki v zadnjem času podira barikade tudi v športu. Sploh covid-19 je pripomogel, da so se vrhunski športniki med zaprtjem zazrli vase. Nekateri so se odprli javnosti, kot denimo Naomi Osaka in Simone Biles, in dali svetu vedeti, da športniki niso roboti, ampak iz krvi in mesa. Kako prenašate pritisk? Tudi od vas stalno pričakujejo zmage ...

Kar sta naredili Naomi in Simone, da sta se odprli in osvetlili stvari, kakršne so v resnici, se mi je zdelo zelo dobro. Vesela sem, da sta naredili ta korak, ker nekdo, ki nas gleda, se tega ne zaveda. Misli, da smo športniki mentalno najmočnejša bitja na svetu. Saj smo močni, ker moramo biti, ampak tudi mi imamo meje. Težave skrivamo, ker moramo biti na nek način popolni. Toda tudi mi smo ljudje z dvomi, negativnimi mislimi, težavami v zasebnem življenju. Zdi se mi prav, da se o tem govori.

Med pandemijo in prekinitvijo tekmovanj ste se vrnili k staršem na Koroško, se vmes razšli s fantom. Je bilo to vaše najtežje obdobje v karieri?
To je bilo obdobje, ki me je izoblikovalo v osebo, kakršna sem zdaj. Ko gledam nazaj, je bila pandemija z zaprtjem zame pozitivna. Veliko sem se naučila o sebi, o življenju. Kar sem se odločila takrat, se je izkazalo za pravilno.

Že imate novega srčnega izbranca?
Ne, samska sem. Ni še prišel pravi.

Koroška je za večino Slovencev tam nekje skrita za devetimi gorami. Vi ste na drugi strani vedno odprta, vedra oseba, ni vam težko govoriti o še tako kočljivih temah. Ste takšni od nekdaj?
Sem »happy person«, kot pravijo. Ne vidim potrebe po tem, da bi morala biti drugačna zasebno kot javno.
Takšna sem od nekdaj.

Športno plezanje je dokaj mlada panoga, če gledamo vrhunsko raven. Le redki si lahko v njem zagotovijo finančno preskrbljenost. Ena od teh ste vi. Koliko vam pomeni denar, ali kdaj pomislite na to, koliko bo določena stvar prinesla na osebni račun?
Če bi mi bil denar vodilo, ne bi prišla do te ravni, na kateri sem zdaj. Ker potem bi se samo ukvarjala s tem. Od začetka sem želela postati najboljša plezalka na svetu, svetovna in olimpijska prvakinja. Glavni je bil napredek, da sem vedno boljša oseba, vedno boljša športnica. Denarne nagrade na tekmah, sponzorske pogodbe in vse drugo je prišlo zraven. Seveda, če daš toliko sebe v šport, potem si želiš imeti nekaj od tega. A denar ni bil in nikdar ne bo na prvem mestu.

Ste verni?
Verujem vase. Hodila sem k verouku, to je pravzaprav vse.

Sprašujem, ker se mi zdi, da je plezalec v steni, sploh v naravni, sam s seboj in verjetno svet doživlja bolj poduhovljeno. Morda se zanaša na zaščitnika.
Verjamem v neko vesolje, da se ti v življenju zgodi, kar ti je pač namenjeno. Da je neka usoda. Ne morem pa reči, da verujem v eno osebo. Verjamem, da se dobro vrača z dobrim.

To je še najbolj podobno budizmu, nekakšna karma ...
Mogoče, a res se ne bi poistovetila z nobeno uradno religijo. Verjamem v to, da če zaupaš vase, lahko narediš marsikaj.

 

Višja sila je tudi narava, ki jo človeštvo sebično izkorišča in uničuje. Vam plezalcem pomeni še nekaj več, kako hudo vam je, ko se ledeniki topijo, ko se modri planet uničuje?
Plezalci, ki plezamo tudi zunaj, skrbimo za to, da ohranjamo skalo, da ne smetimo. Nasploh smo okoljsko naravnani, ker si ne želimo, da bi kdor koli uničeval naravo. Lani sem sadila drevesa, da sem zmanjšala emisije, ki jih naredim z letalom in avtom. In verjamem, da bomo kak takšen projekt še kdaj ponovili. Da nekaj vrnem naravi. Rada bi se več vozila s kolesom ali pešačila, ampak zaradi poklica ne morem. To je še najmanj, kar lahko naredim.

Je še kakšen konec sveta, kjer niste bili?
Nisem bila v Južni Ameriki. Mika me v Peru, Čile. Tudi v Afriko. Marsikaj še imam raziskati in veliko preplezati.

Močna tema je tudi enakopravnost spolov, opolnomočenje žensk. Tudi v športu. Na turnirjih za grand slam v tenisu je denimo nagradni sklad izenačen, drugje so razlike ogromne. Kako je v športnem plezanju, se počutite kdaj podcenjene?
Na začetku moje kariere je športno plezanje veljalo za moški šport, ker je tako fizičen. Meni za to ni bilo mar. Zbadali so me, da imam močne prste in da sem mišičasta. Precej plezalk ima zaradi tega slabo samopodobo. Jaz nisem imela težav, tako vesela sem bila, kadar sem plezala, da se nisem obremenjevala. Kar zadeva denarne nagrade, so zdaj izenačene. Pogosto slišim, da je žensko plezanje celo bolj zanimivo kot moško. Ne vem, zakaj. Veliko je odvisno od tega, kakšna je na določeni tekmi konkurenca, kako je postavljena smer.

Ste feministka?
Sem.

V zadnjem času se je pri nas razbohotil sovražni govor, pogosto so tarče ženske. Verjetno moramo narediti še kar nekaj korakov, da pridemo vsaj na skandinavsko raven, mar ne?
Nekaj korakov gotovo. Sovražni govor v nobenem primeru ni v redu.

Menstruacija je tabu tema v športu. Če bi jo imeli moški, bi verjetno ves svet vedel, kdaj imajo Ronaldo, Messi, Đoković, James ali Verstappen tiste dni. Športniki in trenerji bi celo v tem iskali izgovore. Pri ženskah tega ni, zakaj?
Res je, to je specifika pri ženskah, in ne bi smela biti tabu tema. Obenem pa sem mnenja, da je to stvar zasebnosti, ki jo vsaka razkrije toliko, kolikor želi. Moramo se torej osredotočiti na to, da se ženske ne počutimo, kot da o tem na primer ne smemo govoriti. Ustvariti moramo okolje, v katerem se lahko odkrito o tem pogovarjamo. To pa ne pomeni, da se mora svet vrteti okrog tega in nas o tem sprašujejo na vsakem koraku. Ker kot rečeno, je to še vedno stvar zasebnosti. Ženske gremo v enem mesecu čez toliko različnih faz, toliko je hormonov in ljudje tega ne vidijo. Trenerji pač. Na ene tekmovalke sicer vpliva bolj, na druge manj. Zase lahko rečem, da precej vpliva name in sem se morala s tem naučiti delovati. Včasih sem razdražena, nisem prava. Po drugi strani pa mislim, da sem več kot polovico svojih zmag osvojila med menstruacijo. To je naravni proces, ki ga je treba sprejeti in z njim funkcionirati. Vsaka pa najbolje pozna svoje telo in kaj takrat potrebuje.

Se da cikel tako tempirati, da ni težav na najpomembnejših tekmah?
Lahko se prestavlja, lahko se zavira. Jaz tega nisem počela, ker to dojemam kot naravni proces. V glavi se je treba sprijazniti, da je pač tako, s tem moraš tekmovati. Tudi jaz sem se nekaj časa učila. Vsekakor pa ponavljam, o tem bi morali bolj odkrito govoriti.

Zaposleni ste v Slovenski vojski, verjetno vam ne bo treba poprijeti za orožje. A ko smo že pomisli, da je Evropa opravila z vojnami, je spet pred pragom. Kako gledate na vojno, zaradi katere so zdaj vroče debate o tem, ali naj v Parizu nastopijo športniki iz Rusije in Belorusije?
Vojna je velika neumnost. Želela bi si, da je nikdar ne bi bilo, ampak zdaj je tu. Ne zdi se mi prav, da zaradi politike trpijo športniki, ki niso nič krivi. Ne zdi se mi prav, da ruski športniki ne bi imeli možnosti sodelovati. Res pa je, da obstajajo olimpijske vrednote in pravilniki, ki jih je treba spoštovati. Ne vem, mešane občutke imam. Smilijo se mi športniki.

Medvrstniško nasilje je na naslovnicah v teh tednih. Tudi vi ste ravno posneli posvetilo šolarjem k strpnosti in spoštovanju. Šport ponuja eno od rešitev, kajne?
Res ne vem, kaj se dogaja med otroki danes, ampak toliko, kot je tega nasilja, v mojih časih ni bilo. Seveda so bila vedno zbadanja in fantje so si skočili v lase zaradi kakšnega dekleta. Šport bi pomenil rešitev, ker promovira vrednote, kot so spoštovanje, sodelovanje, potrpežljivost, strpnost. Predvsem pa odgovornost, ki je pri današnji mladini, kot kaže, manjka. Nenehno je na telefonih in tablicah, živi v tistih igricah in misli, da lahko tudi v resničnem svetu pritisne »reset«. Kar se dogaja, res ni normalno. Učitelji in starši bi morali to bolj ozaveščati. Vendar te ta tehnologija, ki je danes na voljo, hitro posrka notri. Moj nasvet je, vzemite žogo, sedite na kolo, pojdite v naravo in boste naredili več zase, kot če boste ves čas pred zaslonom.
 

Sestavni del športa so tudi porazi. Za nekatere, kot je denimo Dončić, pravijo, da so rojeni zmagovalci, ker želijo vedno in povsod zmagovati. A drži tudi, da te prav poraz okrepi in naredi boljšega. Kako je to pri vas, prav veliko porazov niste doživeli?
Ko sem prišla na prvo tekmo, sem zmagala. Je bilo pa tudi nekaj porazov. Odvisno je tudi, kaj vsak posameznik dojema kot poraz. Za nekoga je lahko poraz drugo mesto, za nekoga pa je to velika zmaga, s čimer ni prav nič narobe. Jaz sem bila nekajkrat tudi izven stopničk, ko sem prvič še pred profesionalno kariero tekmovala, sem bila zadnja oziroma predzadnja. Če ne znaš izgubiti, tudi zmagati ne znaš. Največ sem se naučila iz porazov, iz zmage se pravzaprav ne naučiš nič. Tudi jaz sem bila včasih takšna, da na noben način nisem hotela izgubiti. Toda dosti hitro sem se naučila, da to ni prava pot. Preveč je psihično utrujajoče.

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by JANJA GARNBRET (@janja_garnbret)

 

V zgodovino športnega plezanja ste se zapisali kot prva olimpijska prvakinja. Ko nekdo spleza na Olimp, kaj mu sploh še preostane? Kaj ga žene naprej?
Na Olimpu bi gotovo rada bila vsaj še enkrat. Ne štejem zmag, žene me želja po napredku, vsako leto hočem biti boljša. Boljša oseba, boljša tekmovalka, močnejša v glavi in telesno. To je moje vodilo, vse, kar pride zraven, je bonus. Na koncu bom preštela kolajne, do takrat pa uživala v plezanju. Ljudje me sprašujejo, kdaj bom končala, češ saj sem vse dosegla. Ne morem odgovoriti. Verjetno bom v sebi začutila, da sem dosegla vse, kar sem hotela, da je to zdaj to. Veselja mi nikdar ne bo zmanjkalo, vedno bom rada tekmovala. Morda pa bom enkrat začutila, da je čas, da prepustim oder mlajši generaciji. Ne vem ...

Kaj 24 let pomeni v športnem plezanju?
Slogi plezanja se tako razlikujejo iz leta v leto, da se moraš stalno prilagajati. Če vidim starejšo generacijo, ko je bilo plezanje bolj statično, brez skokov, se jim je bilo težko prilagoditi na današnji slog. Vsa čast tistim, ki jim je uspelo, ker to ni lahko. Če si motiviran in znaš slediti času, lahko plezaš dolgo. Ker v telesu ni težava. Imam se že za veteranko in zdaj sem telesno na vrhuncu. Ne smem pa zaspati na lovorikah. Moja vzornica je Akijo Noguči, ki je lani osvojila tretje mesto na OI in pri 32 letih končala kariero. Zame je najboljša plezalka vseh časov, ker je res šla čez vse sloge in se prilagodila na vsakega, kar je neverjetno. Ne vem, ali je katera v mlajši generaciji tako psihično močna. Če ti to uspe, lahko kariero vlečeš do tridesetega leta ali še čez.

Kaj pa potem?
Potem si moraš najti kakšno drugo delo. Jaz si želim biti trenerka. Izkušnje, ki sem jih pridobila skozi kariero, bi rada posredovala naprej. Se pa malce bojim, da bi dobila tekmovalca ali tekmovalko, kakršna sem jaz. Res ni lahko z mano.