Polet, 28.12.06 - Željko Kozinc: Osankarica:
novoletna izleta k Črnemu jezeru in Taborišču Pohorskega bataljona
Polet, četrtek, 28. decembra 2006
Na svoji zemlji
Osankarica: novoletna izleta k Črnemu jezeru in Taborišču Pohorskega bataljona
Veseli in tožni toni narave
Vododržne kamnine so razlog, da se po ovršju Pohorja vrstijo temna visoka barja in jezera. Pri starih Pohorcih, ki so tu krčili svoje prelepe pašnike »planje«, so te mokrine ovite v skrivnosti in bajanja. V vodah, ki so brez pritoka in odtoka, a nikoli ne presahnejo, naj bi namreč živel Jezernik, povodni mož, ki je bil hud na dekline. Te danes brezskrbno, velikokrat kar same kolovratijo ob obrežjih jezerc, saj tvegajo le to, da jim čmokotajoče blato požre superge. Ponekod pa, okoli Črnega jezera in Lovrenških jezer, imajo pred tem mir. Hodijo po stezah iz brun. Pohorska jezerca pri nikomer več ne vzbujajo groze. So le drobna zemeljska očesca, mirna, kar premirna. Zaradi tihega, plitkega ždenja vode izletnik redkokje na Pohorju – tudi v snegu- tako polno doživi izredne naravne lepote, kakor prav na prijetnih poteh od Osankarice do Črnega jezera, ko stopa skozi rušnate uravnave in mogočne iglavce. Prirodoslovna razlaga o nastanku jezerc se bere kakor pravljica: nekoč (pred 8000 leti) je bil tu (in bo, napovedujejo nekateri, nekoč spet) ledenik, ki je v vododržno podlago izdolbel manjše kotanje; iz njih voda ni mogla odteči. Vlagoljubne rastline, predvsem šotni mahovi, so se nalagale druga na drugo. Zaradi pomanjkanja zraka niso do kraja razpadle v humus, ampak so se počasi spremenile v šoto. Še dandanašnji izletnik opazuje šotni mah, kako vedno znova žene poganjke, spodaj pa se, kar ga odmira, vjeda v šoto.
Črno jezero
Za zdaj je na Pohorju kot naravni rezervat zavarovanih 900 ha površin, pretežno gozdnih, kar je za varstvenike narave premalo, za turistične delavce, ki jih zanimajo le hektari smučišč in stoječih voda, iz katerih bi se napajali snežni topovi, pa tudi premalo. Kot naravni rezervat je zavarovano tudi Črno jezero, čeprav ga lahko štejemo med umetna jezera; je namreč zajezeno sotočje štirih potokov, ki so se pred zajezitvijo razlivali po močvirju. Dolgo je 170 m, široko okoli 100, kar ga po velikosti (1,2 hektarja ob nekaj manj kot 3 metre globine) postavlja na prvo mesto med pohorskimi jezeri. Obdajata ga šotno barje in ozek pas ruševja, ki prehaja v nepregleden gozd iglavcev. Je pa komaj dobre četrt ure hoda oddaljeno od Doma na Osankarici.
Naravoslovci ljubijo pohorska jezera, saj imajo v njihovem pelodu, ki se v šoti ohranja tisočletja, nekakšen arhiv vegetacije v preteklosti. A tudi v marsikaterem pešpotniku, ki se tu znajde prvič, se kakor ljubezen na prvi pogled prebudi prirodoslovec, zakaj Črno jezero velja za redek ekosistem, v katerem živi veliko redkih rastlinskih in živalskih vrst: metulji, kačji pastirji, alpski pupki, žabe sekulje, zelene krastače, ruševci, planinski zajci ... naj še naštevamo? Zdaj, v zimi? Šotni mahovi, sestoji šaša in drugih cvetnic ... recimo okroglolistne rosike, ki v toplih mesecih z žlebastimi lepljivimi laski na listih lovi manjše žuželke, za večerjo, ne za šport. Kdo ve, če ni, mesojeda, hči tistega kosmatinca z dolgimi rusastimi brki, z mahom poraščenim in spolzkim telesom, tistega dekložrskega Jezernika?
Protor, kjer je stala zemljanka partizank Pohorskega bataljona
Če pa se z Osankarice podate na sever, bo narava sicer še naprej pripovedovala svoje stare mirne povestice, vendar jim bo zgodovina dodajala vse bolj tožne tone. Čez dobre pol ure pridete do prizorišča ene njenih najbridkejših žaloiger: mesta smrti 69 partizanov in partizank Pohorskega bataljona. Prišli boste po eni od poti, po kateri se je nekaj po Novem letu 1944 prihulilo k njihovem taborišču okoli 2000 okupatorjevih policistov in domačinov v nemški polvojaški službi. Tudi sami boste videli, da je svet, kakor je visok in zakoten, obenem skoraj raven, le rahlo valovit. Da je težko ubranljiv, tudi če si vkopan. Tu ni bilo pogajanj o vdaji.
Hitler je zahteval eno samo poročilo: pobili smo jih. Hitlerjanci so se nad taborišče spravili z minometi. Povelje se je glasilo: paralelni snop! Ljudi v taborišču je najprej doletelo strašno tuljenje padajočih min, potem pa pokol. Na spominskih kamnih boste videli zapisane položaje zemljank, v katerih so padli posamezni oddelki bataljona. Ko vidiš napis Ženski vod, se stisne srce. Vsenaokoli zlovešče molči pohorski gozd, ki bi lahko bil tudi kuliserija raja ... Tu je še kamen z napisom Vanek in Jožek. To sta bila dečka heroja Alfonza Šarha, ki so ga imenovali tudi pohorski kralj. Preživela sta minometni napad, potem pa so ju vermani opazili skrita v krošnjah dreves in ju sestrelili, da sta padala z veje na vejo. Zatrli smo jih v kali, so kasneje poročali v Berlin. Nekateri od teh vermanov so prišli kar v civilni obleki. V Enciklopediji Slovenije je fotografija obilnega čokatega gospoda v zimskem plašču in gamašah. Na glavi ima lep klobuk s širokim črnim trakom, s katerim se je damam odkrival na promenadi, čez hrbet pa mu nemarno obešeno visi morilsko strojno orožje. Dal se je slikati kot lovec nad trupli. V duhu današnjih časov bi ta človek zlahka pol sveta prepričal, da se je legitimno boril s teroristi. Zato Osankarico nujno varujmo za primer, če bodo pojmi kdaj še bolj sprevrženi in ne bomo več vedeli, kaj je pomenilo biti partizan.
Besedilo in foto Željko Kozinc