Rado Lapanja: ... v triglavski steni
Že dolgo se o nas ni nič slišalo. Pa nismo čist ponikli.Le nekateri so se bolj usmerili v ferate, drugi pa smo imeli razne probleme, ki jih nam naloži sedem križev. In tudi sicer, enkrat na leto gremo v Steno, to je že tradicija in tudi zaobljuba.
To pot je bil vzrok sedemdeset letnica ,ki jo je praznoval Mirko. On je dolgoletni, zelo aktiven planinec našega cerkljanskega društva, ki mu je bila velika želja, da prepleza Slovensko v Steni. Obljuba, ki je bila dana na praznovanju, dela dolg in tako sva ga s Tonetom včeraj vzela v sredino in ob 8ih zjutraj smo že bili pod vstopom.
Pridružilo se je nam še šest navez, vsaj tisto uro sem jih toliko naštel in med njimi je bila tudi naveza s Tino di Batista. Ona je imela klienta, ne boste verjeli – Cerkljana. No, ona dva sta odbrzela navzgor, ostali pa smo složno plezali za njima. Nekateri so nas prehiteli, nekatere smo pa mi. Brez kakšnih posebnosti in problemov, smo bili ob 12.30 na vrhu stene. Pa tudi Mirkotu se ni videlo, da je to pravzaprav njegova prva prava alpinistična plezarija.
Vreme je bilo, kot se reče, za bogove in ni se nam mudilo. Čakal nas je še dolg, vroč sestop prek Praga in v Mojstrani je pica kar padla v nas.
Naslednje leto se s Steno znova snidemo. Tak je plan.