Primož Blaha: Pretekli vikend smo šli na izlet v bližnje kraje čez mejo.
Za bazo smo izbrali meni že znani Alpencamp v kraju Koče-Muta (Kötschach-Mauthen), ki leži na strateško odlični lokaciji: na vzhod se razteza Ziljska dolina, na zahod se cesta dvigne skozi Lesno dolino, na sever je prehod v Dravsko dolino, na jug pa preko Plöckenpass na južno stran Karnijskih Alp.
Polinik (2332 m)
Po dolgo pričakovanem dežju in ohladitvi se je v petek zjasnilo in vreme je bilo idealno za gorske aktivnosti – sploh, ker se ni bilo bati popoldanskih neviht. Tako smo se s Setotom in Gogijem lagodno šele sredi dneva pripeljali na izhodišče pri Plöckenhaus (1244 m) tik pod prelazom. Po nekaj minutah vzpona po cesti smo dosegli Grünsee, nato se pot strmeje vzpne skozi gozd do opuščene planine Untere Spielbodenalm in naprej do Obere Spielbodenalm, kjer svizci pasejo krave. Sledi čedalje bolj razgleden vzpon preko travnatih pobočij do sedla in po skalnatem terenu do vrha.
Polinik se dviga tik nad krajem Koče-Muta in je najvišji v ožji okolici, zato je tudi razgled temu primerno imeniten, posebno na tak lep dan po prehodu fronte. Vrnili smo se po isti poti, kar je morda še edina slabost sicer prav prijetne ture. Nekaj nižji, a prav tako zanimivi so vrhovi na drugi strani doline, kjer je tudi veliko ostankov iz 1. svetovne vojne (na Grosser Palu smo bili pozimi).
Wolayersee (1960 m)
Za malo popestritve smo si v kampu sposodili e-kolesa in se pustili zapeljati. Za uvod 9 km po glavni cesti, ki se vije skozi Lesno dolino skozi več vasic, dokler nismo v kraju Podlanig zavili strmo navzdol do reke Zilje in na drugi strani do vasi Wodmaier. Tam je pri gostilni parkirišče in možno izhodišče, če bi se pripeljali z avtom. Naprej se nadaljuje makadamska cesta, sprva skozi gozd v dolino Wolayertal, kjer se tik nad parkiriščem združi z drugo cesto, po kateri smo se vračali.
Cesta se kmalu začne strmeje vzpenjati, a okolje je čudovito, saj vse naokoli rastejo mogočne stene, ki objemajo dolino. Na najbolj strmem delu je ob cesti lep slap, višje se dolina končno izravna in odpre se širna planota s planino Obere Wolayer Alm, obkrožena z impozantnimi grebeni Karnijskih velikanov.
Še en strm prehod in na robu preseneti pogled na jezero v manjši kotanji z varuhoma Seewarte in Seekopf, ob robu pa stoji koča s teraso. Kraj je nadvse idiličen in prav nikamor se nam ni mudilo. Tik za sedlom na južni strani je italijanska koča, ki jo trenutno obnavljajo, na vzhodu pa je sedlo, ki nudi prehod v Valentintal in navzdol do ceste čez Plöckenpass, kjer smo bili prejšnji dan (z bližnjega Rauchkofla pa smo pred leti tudi smučali).
Po dolgem počitku in sprehodu okoli jezera je sledil spust, v spodnjem delu smo izbrali levo cesto, ki pripelje v vas Nostra in preko Zilje spet nazaj do glavne ceste pri kraju Birnbaum. V vsakem primeru je tudi na povratku kar nekaj vzponov in celotna tura je lep zalogaj: 50 km in 1800 m vzponov. Z navadnim kolesom bi bil to dober podvig in je gotovo bolje začeti na bližjem izhodišču. Kakorkoli že, celotna dolina in jezero sta vredna obiska.
V nedeljo se je s severa začelo kvariti vreme in tudi energije ni bilo več v izobilju, zato smo se domov zapeljali preko Italije. Čez Plöckenpass smo se spustili v globoko dolino, kjer je prvi (bolje rečeno zadnji) kraj Timau. Sprehodili smo se skozi prijetno vasico in do spominskega parka s kostnico padlim vojakom. Ne more se ravno kosati z našo cerkvico na Javorci, okolje je vseeno lepo. Nižje po dolini je še vrsta majhnih vasic do Tolmeča, nato pa po bolj znanih poteh proti domu.