Lukazoja: Ker sva bila zopet oba, razen njega za kolo, so nama ostali le hribi. In da ne bi bilo vedno razen njega, sva tokrat oba vzela s seboj gojzarje, razen mene.
Napovedan je bil prečudovit petek. Zato sva oba z Ivotom, razen njega, vzela dopust. Ker sva nekaj zadnjih petkov naredila dolgi tek, sva bila tudi tokrat oba, seveda spet razen njega, za tak tek. Tako nama ni preostalo drugega kot, da počneva kaj drugega. Ker sva bila zopet oba, razen njega za kolo, so nama ostali le hribi. In da ne bi bilo vedno razen njega, sva tokrat oba vzela s seboj gojzarje, razen mene. Kaj sedaj?
Brez obsojanja, definitivno se je to zgodilo marsikomu. Obrniti? Vreči stran težko pridobljen dopust? Ker poleti nikoli ne hodim v gojzarjih, vedno v supergah, bom pač tudi tokrat. Dokler bo šlo. Vem, da ni pametno, vem, da Ivotu tega ne bi pustil, vem še mnogo tega, ampak v življenju ne delamo vse po pravilih.
Avto samodejno ustavi na Zelenici. Najdragocenejša me nekaj minut prej vpraša, če bova smučala. Seveda, 20 centimetrov umetnega na 40 centimetrov podlage.
Ker se nisva videla že od srede, morava ogromno nadoknaditi. Sam sem danes presenetljivo preveč zgovoren. Tako hitro prideva do Koče na Zelenici. Zdelo se mi je, da kar bo ledu, bo do sem, naprej naj ne bi bilo problema. Zato greva lepo naprej. Ker je Ivo popoln novinec tu, sam
pa se imam za kvazi staroselca, mu vneto razlagam, kje je kaj in kako. Vmes se mi večkrat zazdi, da mu je popolnoma vseeno kaj mu govorim. Ampak je preveč prijazen, da bi rekel naj utihnem. Zato še kar nabijam, seveda pa se vmes kdaj vprašam kaj mi je. Ampak vseeno še vedno razlagam. Vmes se zabavava s prodajo Ivotovega kolesa in obročnega odplačevanja. Tako običajno dolgočasen srednji del hitro mine. Sam naredim veliko fotografij. Na srečo še ne vem, da jih bom potem, ko bom imel polno kartico, vse zbrisal. Ampak vsako tele pade ne pade daleč od drevesa.
Temperature so pozno pomladanske. Neverjetno. Sam imam na sebi kratko majico, ter velur. Pa še to bolj zaradi tega, ker se mi ne da slačiti. Proti vrhu končno malo zagaziva v sneg. Da vsaj veva, da je zima. Pa čeprav samo koledarska. Na Vrtači se ne zadržujeva, predvsem zato, ker bi morala biti pred dvema urama že v Kranju.
Nazaj greva mimo Koče pri izviru Zavšnice. Pot je malce daljša, tudi z malo dodatnega vzpona, ampak če sva že tu. Da malo popestriva.
Potem pa si ogledava še vstop v ferato Spodnji Plot. Domačini so se izredno potrudili. Zgleda odlično, vendar dvomim, da se je bom kdaj lotil.
Pot do Ljubelja po dovozni poti se na koncu izkaže za najtežji del. Ampak sva malo bolj pazljiva.
Edo Krnič