Nedelo – Špela Žabkar: Kar 149 je junakov, ki so lani vsaj 53-krat, kolikor je tednov v letu
Nedelo, nedelja, 21. januarja 2007
Konec tedna
Vsak dan ob isti uri po isti poti na isto goro
Kar 149 je junakov, ki so lani vsaj 53-krat, kolikor je bilo tudi tednov v letu, stali na vrhu Kriške gore (1471 metrov nadmorske višine). Kaj neki jih žene, da (skoraj) vsak dan hodijo navkreber eno uro, da bi prišli tja, kjer so bili že včeraj in kamor bodo šli tudi jutri? Povedali so nam.
Zdi se (pa nikar ne zamerite tisti, ki prisegate na gore drugod), da je teh gorskih navdušencev še posebno veliko na Gorenjskem. Natančneje: v bližini Tržiča, kjer je »hišna gora« nedvomno Kriška gora. Nanjo se najbolj zagnani povzpnejo (skoraj) vsak dan, večina se jih na vrhu vpisuje v posebno knjigo, ki jo najdemo na posebni polički na desni strani točilne mize. Torej: so njihovi (hm, naši) podvigi vredni občudovanja ali zgolj začudenih pogledov? To presodite sami. A pred odločitvijo pretehtajte misli nekaterih izmed 149 junakov, ki so lani vsaj 53-krat, kolikor je bilo tednov v letu, stali na vrhu Kriške gore.
Malo oblačna in prav nič hladna januarska sobota je bila. Pred kočo na Kriški gori so se zbirali pohodniki. Nekateri so prihajali po strmi poti, torej s parkirišča, drugi po bolj položni, ki vodi iz Gozda. Čeprav je večina za vzpon, ocenjen na uro in četrt, porabila manj kot uro, niso bili prav nič zadihani. Le kako bi bili, ko pa so bili nekateri (in ni jih malo) lani gori natanko tolikokrat, kolikor je bilo dni v letu.
Ko so takole kapljali na vrh, so se že pred prvim čajem ali šilcem kratkega (najbolj cenjena napoja na 1471 nadmorskih metrih sta limonca in košutnik, katerega grenkoba te skoraj strese iz hlač) pozdravljali, si čestitali in zapletali v pristen planinski klepet, podkrepljen s hudomušnimi bodicami. Ko so si preoblekli preznojene majice in si čez ogrnili še velur ali vetrovko, so šli do koče, kjer so bili pritrjeni listi z rezultati. Kakor na pravih tekmovanjih, seveda. Dosežki so bili razporejeni v tri kategorije: na eni lestvici so bili zgolj junaki, na drugi junakinje, na tretji je bila skupna razvrstitev tistih, ki so Kriško lani osvojili vsaj 53-krat. Kdo pa so ti, ki tako pridno hodijo tja gor?
Prvi med junaki
Ime in priimek: Benjamin Jeruc - Bine. Število vzponov lani: 358. Posebnost: vsak pohod zapiše v svojo znamenito beležnico.
Bine, upokojenec s Kokrice pri Kranju in lanski rekorder med junaki, hodi na Kriško (skoraj) vsak dan. Pravi, da zaradi zdravja. Da ga s Kriške potegne le dopust – pa še takrat pred odhodom v toplice pride na ljubo mu goro in na vrh se znova odpravi takoj, ko se vrne z ravnice. Redno je začel hoditi na Kriško goro leta 2001. »Takrat sem imel 57 vzponov,« lista po beležnici, v katero vpisuje vzpone, vreme in temperaturo tistega dne, in nadaljuje: »Leto pozneje jih je bilo 52, nato 86, pa 60, predlani 350 in lani 368«. Kar velik preskok s 60 na 350 vzponov. »Hja, takrat sem šel v pokoj,« razkrije z nasmeškom Bine.
Zmagovalka med ženskami
Ime in priimek: Anica Klajnšek. Število vzponov lani: 337. Posebnost: največkrat gre gor zjutraj, in to skupaj z možem Ivanom.
Svetlolasa Anica, prav tako (mlajša) upokojenka, že kakšnih deset let redno obiskuje Kriško. Počitniško hišo ima pod vznožjem v Seničnem, zato je odločitev o hoji sem gor pravzaprav na dlani. »Hodim zaradi zdravja, zaradi kondicije. Samo zato, ne zaradi tekmovanja,« pove Anica, ki za vzpon porabi uro deset, uro petnajst – odvisno od vremena, razpoloženja in še česa. »Kriška je ravno prav visoka za vsakodnevno razgibavanje,« meni Anica. Zjutraj, ko se z možem Ivanom največkrat namenita gor, ponavadi srečujeta iste ljudi in po toliko bežnih srečanjih so že postali znanci.
Enkrat tu, drugič tam
Ime in priimek: Peter Ribnikar. Število vzponov lani: 322. Misel: Kriška je boljša razvada kot kajenje.
»Včasih grem po strmi, drugič po ovčji, včasih od doma, čez Poljano in Tolsti vrh do sem. Kakor se odločim,« razkrije Peter. Med rednimi obiskovalci je že pet, morda šest let: »Odkar sem zbolel, odkar sem nehal kaditi, hodim. Tole je boljša razvada od cigaret, kajne?« Prizna, da te gora zasvoji.
Vsak teden (samo) enkrat
Ime in priimek: Vinko Ribnikar. Število vzponov lani: natančno 53. Posebnost: Vinko je star 77 let.
Vinko vsako leto naredi kipce, ki jih ob koncu sezone prejmejo tisti z največ vzponi, in medalje, ki jih dobijo prav vsi junaki Kriške. »Vsako nedeljo grem gor. In to zjutraj, kar naravnost iz postelje. Trinajst let že prihajam sem, venomer ob nedeljah. Najlepše je, ko ravno zapade sneg in gaziš po njem, izredno lepo je tudi spomladi,« pravi 77-letni Tržičan, ki hodi na Kriško »zaradi zdravja«. Še njegov recept za vitalnost: »Jej vse, kar zemlja da. Lahko je skuhano, le zabeljeno ali sladkano ne sme biti.«
Kriška tudi zdravi
Ime in priimek: Tone Grohar. Število vzponov lani: 175. Misel: Kriška mi je vrnila zdravje.
»Ponavadi grem peš od doma, torej iz Žiganje vasi. Vsak teden približno trikrat, torej skoraj vsak drugi dan. Zdaj sem upokojen, prej je bilo manj časa za take stvari,« pove Tone. Pravi, da je dolga leta delal s kemikalijami, kar mu je načelo zdravje. A spoznal je Kriško goro. »To mi je vrnilo zdravje,« je prepričan Tone, ki začne pozimi hoditi ob 7. uri, poleti pa ga noge ponesejo proti vrhu že ob šesti.
Zakaj tolikokrat po isti poti?
Franci Žepič (lani 260 vzponov): »Čas za hojo imaš, če si ga le vzameš. Gor grem zato, ker sem tu doma in mi je Kriška najbližje. Ura ni pomembna, pomembno je to, da se razgibaš!«
Vinko Švab (lani 256 vzponov): »Hja, če mi ne bi ustrezalo, ne bi šel. Je pa tako, da pridem gor in nazaj domov, medtem ko se po televiziji odvrti en film. Pa sami presodite, kaj bolj koristi.«
Torej: na Kriško se gre zjutraj ali zvečer. Lahko tudi vmes. Iz Gozda, s parkirišča ali kar od doma. Če je vroče ali če sneži. Sam ali v družbi. Greš zato, da prideš. Zato, da ti ni dolgčas, da si zbistriš misli, srečaš znanca, koga spoznaš. Da se zapleteš v fin pogovor, ki razblini občutek za čas. Da narediš nekaj zase. To pa res ni nekaj, čemur bi rekli norost, kajne?
Kaj pa drugod?
Lubnik (1025 metrov nadmorske višine)
»Hišna gora« Škofjeločanov je prav gotovo Lubnik. Nanj vodijo daljše ali krajše poti, ki jih pohodniki izberejo glede na telesno pripravljenost ali čas, ki ga imajo tisti dan na voljo. Tudi tukaj imajo, pravi oskrbnica doma na Lubniku Ana Pire, redne obiskovalce. »Tomo Bertoncelj pride ob vsakem vremenu, skoraj vsak dan je tu gori tudi Jurij Štantar, velikokrat pride Stane Stanovnik in še kdo bi se našel,« našteje lubnikarje sogovornica. Pove, da morajo izpolniti normo, in to je vsaj 15 vzponov na leto. Tako je skupina zvestih precejšnja - kakšnih 500 jih je, ki normo dosežejo oziroma presežejo. Redni obiskovalci se vestno vpisujejo v posebno knjigo, ki je med tednom zunaj, ko pa so oskrbniki v domu, je tudi knjiga na toplem.
Jošt nad Kranjem (845 metrov nadmorske višine)
Gora, ki jo imajo Kranjčani za svojo, je (Sveti) Jošt. Približno pol ure porabiš, če se po najbolj oblegani in tudi najgloblje shojeni Sodarjevi poti povzpnes do doma. Tu imajo, pove oskrbnica doma Mateja Fojkar Antolič, kar tri knjige: eno za »navadne« pohodnike, druga je joštarska, tretja pa poštarska. V slednjo se vpisujejo predvsem upokojeni poštarji. No, ravno včeraj so joštarji praznovali konec sezone. Kakor pojasni oskrbnica doma, je lani normo doseglo 81 navdušencev. Imajo pa precej dodelan sistem vpisovanja: najprej se je treba 30-krat vpisati v navadno, zeleno knjigo, šele nato se lahko vpisuješ v tisto joštarsko, in ko se vsaj 60-krat vpišeš še vanjo ter plačaš pet evrov članarine, postaneš čisto pravi joštar.
Šmarna gora (667 metrov nadmorske višine)
Najbolj znamenito »hišno goro« imajo zagotovo Ljubljančani. Šmarno goro ljubijo tako zelo, da so ji posvetili celo spletno stran. Na njej najdemo odgovor na vprašanje, ali je mogoče na vrh priti v manj kot 12 minutah, razkrivajo pa tudi to, zakaj na Šmarni gori vedno zvoni pol ure pred dvanajsto, in ne točno opoldne. Tudi Šmarna ima svoje prijatelje. Še to: 2. februarja se obeta »atraktivno tekmovanje, katerega namen je poskus rušenja rekorda v hitrostnem vzponu na Šmarno goro«.
Sprejmete izziv?