Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Med znamenitimi smučarskimi Mokrinami (Nassfeld) na zahodu in postavnim dvatisočakom Ojstrnikom na vzhodu se razteza oblo sleme najvzhodnejšega dela Karnijskih Alp, ki s svojo zgrajenostjo in poraščenostjo bolj spominja na blagi karavanški kot strogi alpski svet.
| |
 |
|
| |
(Foto: Mitja Košir) |
|
Le sem ter tja, tako kot v Karavankah, se kakšno pobočje postavi bolj strmo v nebo in se kje drugje prepadno spusti v kakšno strmo grapo. Vendar je do teh vrhov in robov, ki se vsi po vrsti brez sramu spogledujejo z dvema višinskima tisočakoma, potovanje vse prej kot lagoden sprehod. Obe dolini, ki jih jemljeta v objem, Ziljska z reko Ziljo na severu in Kanalska z reko Belo na jugu, ležita v globokih podnožjih, izhodišča za vso to ogrlico zanimivih gorniških ciljev pa so, po zaslugi razvejene mreže cest, ki segajo do prvih višinskih teras, vendarle postavljena nekoliko bolj v njihovo osrčje.
Nad Belo in Ziljo
Ves ta samotni svet (ki pa v času turne smuke postane nadvse živahen) se vseskozi dotika italijansko-avstrijske državne meje, ki je seveda dejansko ni več videti in še manj čutiti, vendar zgodovinsko in kulturno že dolga stoletja leži v eni sami, koroški zibelki. V tisti zibelki, ki še vedno zna zadihati tudi po slovensko, v žlahtni tradiciji ziljskih Jarnikov, Zwittrov in Grafenauerjev ali kanalskih Dolharjev s Trbiža, Venosijev iz Žabnic in Garjupov iz Ukev. Zato ni nič nenavadnega tam zgoraj srečati domačega človeka, ki na slovenski pozdrav veselo odgovori po naše in te radovedno vpraša, od kod si, potem pa zadovoljno doda: dobro, dobro…
Skupinico zanimivih vrhov, čeprav gorniško ne sodijo prav visoko na lestvico pomembnosti, bomo obiskali z juga, iz Kanalske doline. Z mejnega prehoda v Ratečah se bomo odpeljali skozi Trbiž v Ukve in od tam po drzno speljani cesti v zatrep hudourniškega potoka Ukve, do gostišča Pri gamsu (Osteria del Camoscio, 1130 m). S parkirišča bomo krenili v stransko dolino pod planino Podravno in se ves čas držali strmega kolovoza vse do zgornjih travnikov pod sedlom med Kokom (Monte Cocco) in Lepim vršičem (Cima Bella, Schönwipfel), ki mu prek temena teče mejna črta. Visoko pod grebenom kolovoz zavije prek globoke grape v desno, na sedlo Mrzlo vodo, mi pa jo uberemo po široki dolini (v zgodnjem poletju bomo tod hodili skozi vrtove živo cvetočega sleča) na zaobljeno sedlo, od koder bomo najprej stopili na nekoliko višji Kok (1941 m), vrh, ki stoji povsem na italijanskem ozemlju, naš naslednji cilj pa bo seveda Lepi vršič (1913 m), nekoliko nižji mejni vrh in hkrati razgledni balkon, s katerega se nam na ogled postavijo vsa veličanstva Zahodnih Julijcev okoli Viša in Montaža ter Karnijskih gora, predvsem tistih odličnikov nad Mokrinami, kakršni so Konjski špik (Monte Cavallo, Rosskofel), Veliki Koritnik (Creta di Aip, Trogkofel) ali Krniške skale (Gartnerkofel) .
Tu lahko naše potovanje dostojno končamo, komur pa še ne bo dovolj pehanja po teh strminah, se bo z Lepega vršiča spustil strmo na sedlo Mrzlo vodo in se od tam zagrizel spet strmo navzgor, na vitki vrh Konjščice (Monte Sagran, Sagranberg, 1931 m). Če mu tudi to ne bo dovolj, se ne bo odrekel vzponu na bližnjo skalno glavo Starhanda (1968 m), ki stoji izpostavljeno nad Ziljsko dolino, povsem na avstrijskem ozemlju. In seštevek: štirje lepi vrhovi, vredni obiska. Najprej za dušo, potem pa tudi zaradi zavesti, da se nam z vsakim novim korakom naše obzorje širi in se pred nas postavljajo novi in novi cilji. Le poti do njih moramo najti.
Gorniški podvig za vztrajne
V tem koncu ni označenih poti, vendar so naši štirje vrhovi v kopnih časih lahko dosegljivi po uhojenih poteh in številnih kolovozih, ki vodijo na visoke planinske pašnike in senožeti. Ko pa ves ta svet pokrije sneg, domači smučarski zagnanci, takoj ko je mogoče, potegnejo navzgor zanesljive smučine. Razen gostišča Pri gamsu v dnu doline potoka Ukve tukaj koč in zavetišč ni (nekoliko višje postavljeno planinsko kočo Nordio Deffar je pred slabim desetletjem uničila vodna ujma), zato pa je vsega gostoljubja dovolj v bližnji Kanalski dolini, od Ukev do Trbiža. Poti na vse te vrhove so lahke, vendar jih zaradi dokajšnje višinske razlike, če jih hočemo obhoditi v enem zamahu, ne gre podcenjevati, v globokem snegu pa vsa pustolovščina postane pravi gorniški podvig za vztrajne izvedence. Preden greste na pot, poglejte v knjigo Andreja in Urške Stritar Karnijska potepanja (Kibuba, 2006) in na zemljevid Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano 1:25.000.
Mitja Košir