John Hunt, priredil: Janko Blažej
1. novembra je bila izbira končana in sem predložil imena himalajskemu odboru. Izbrani so bili:
Charles Evans, 33 let, zdravnik v Liverpoolu. Po vojni je bil trikrat v Himalaji in je dosti plezal v Alpah in v domačih gorah. Je majhen in čokat.
Tom Bourdillon, star 28 let. Spremljal je Shiptona na obeh zadnjih odpravah. Na Cho Oyu je preizkušal aparat za kisik. Je odličen plezalec v skali, v francoskih Alpah je plezal precej težje smeri kot ostali britanski plezalci. S svojim primerom je navdušil mladino, da mu je sledila in tako se sedaj lahko primerjajo britanski plezalci z najboljšimi plezalci na kontinentu. Po poklicu je fizik in dela v tovarni za raketne motorje. Je ogromne in močne postave, zgrajen kakor obrambni igralec rugbyja.
Alfred Gregory, ravnatelj potovalne agencije v BlackPoolu se je udeležil prve odprave na Cho Oyu. Star 39 let in je poleg mene najstarejši član odprave. Plezal je v Alpah in doma ter se je odlično prilagodil višini v Himalaji.
Edmund Hillary, star 33 let, se je udeležil obeh povojni britanskih odprav v Himalaji, sodeloval je tudi pri zelo uspešni novozelandski odpravi. Plezati je začel šele po vojni, a je kmalu postal eden najboljših plezalcev v svoji deželi. Že spočetka je bilo videti, da se ne bo dobro unesel le kot član odprave, temveč da pride v poštev tudi za končni naskok na vrh. Shipton mi je to prerokoval ob prvem srečanju in se je kasneje izkazal kot dober prerok. Je izredno močan in poln neuničljive energije, ki spravi s poti vse ovire. Name je napravil močan vtis že po pripovedovanju tovarišev in po svojih pismih, še preden sva se se srečala. Postava je vitka in po poklicu čebelar blizu Auchlanda.
George Lowe je Hillaryjev rojak, star 28 let, in je uvedel Hillaryja v nekaj zelo težavnih tur v domačih gorah. V svoji domovin ima odlično priložnost za plezanje v snegu in ledu, v čemer je izreden mojster. Sodeloval je pri Shiptonovi odpravi. Postave je visoke, po poklicu pa učitelj.
Charles Wylie je deloval kot organizacijski sekretar pri odboru pred mojim prihodom in tudi po njem. Kot voditelj nenadomestljiv pomočnik. Je častnik v brigadi vojakov Gurka, večino vojne je prebil v japonskem ujetništvu. Star je 32 let, plezal pa je v Britaniji, Alpah in v Himalaji po vojni.
Michael Westmancott je predsednik univerzitetnega kluba v Oxfordu in še ni bil v Himalaji. Star je 27 let ter je preplezal nekaj težkih smeri v Alpah. Je plezalec prvega vrste.
George Band nosi očala, je visok in star le 23 let. Kljub svoji mladosti je dosegel izredne uspehe v Alpah ter so tudi njegove duševne kvalitete take, da je bil sprejet v odpravo. Je nedavno diplomiral v Cambridgeu in je predsednik alpinističnega društva na univerzi.
Wilfrid Noyce je učitelj, star 34 let in precej podoben Loweju. Pred vojno je bil eden najboljših britanskih alpinistov in je preplezal odlične smeri doma in v Alpah. Med vojno je vežbal letalske oddelke v gorah v Kašmirju. Nekaj časa je pomagal meni pri vodstvu vojaškega plezalnega tečaja. Plezal je v Gahrwal Himalaji in se je povzpel na 7100m visok vrh Pounhunrvi v Sikkimu.
Končno še jaz sam. S presledki plezam od l. 1925 dalje, ko sem se povzpel na svoj prvi vrh v Alpah, takrat star 15 let. Bil sem v Alpah poleti, pozimi pa kot smučar. Tudi doma sem precej plezal. Med obema vojnama sem bil v Indiji in sem se zaradi tega udeležil treh odprav na Himalajo. Kot Noyce, sem tudi jaz vežbal vojake za vojskovanje v gorah in v snegu. Plezal sem tudi v drugih predelih sveta, kamor sem bil prestavljen kot vojak. Star sem 42 let.
27-letni Michael Ward je bil naš zdravnik in je tudi odličen plezalec. On je pred dvemi leti dal pobudo za proučevanje Everesta z juga in se je tudi sam udeležil te odprave. Njegova naloga je bila skrbeti za naše zdravje, po potrebi pa bi skočil kot rezervni plezalec.
Naša skupina je bila torej precej velika. Udeležila sta se je še fiziolog Griffith Pugh in filmski operater Tom Stobart, ki je že posnel visokokvalitetne filme na odpravah v Antarktiko, v Afriko in v severni Queensland. Film bi najbolje prikazal potek našega podviga in bilo je tudi potrebno, da odprava krije svoje stroške. Tako nas je bilo v celoti 13. Tega nesrečnega števila sem se skrbno izogibal in z olajšanjem sem povabil nekaj mesecev kasneje še Tenzinga, da se nam priključi. Prinesel nam je srečo in ne le v enem pogledu. Poleg tega sem predlagal odboru, naj povabi še nekaj plezalcev, ki bi pomagali pri organizaciji in bi prišli v poštev kot rezerva, če bi kdo izpadel. Prav ganljivo je bilo, kako so se ti ljudje zagrizli v delo, čeprav skoraj niso imeli upov, da bi se odprave sami udeležili. Preden sem odobril vse člane odprave, jih je pregledala še posebna zdravniška komisija. Pri nekaterih prejšnjih odpravah so kandidate strogo preizkušali, če bodo sposobni, da bodo lahko plezali tudi v velikih višinah. Imel sem osebne izkušnje o tem in sem bil prepričan, da dajo ti preizkusi napačen vtis. Samo na gori lahko ugotovimo, kako se plezalec aklimatizira.
Med izbiro moštva smo izdelali tudi podroben načrt za vzpon. Preden smo pričeli z delom na Everestu, smo se hoteli aklimatizirati v višini in se vaditi v gorah na poti do Everesta. Preizkusili bi tudi našo opremo in se spoznali med seboj med plezanjem v isti navezi. Bali smo se, da bo obdobje lepega vremena pred pričetkom monsuma kratko in zato smo morali pravočasno dokončati vse priprave za končni naskok na vrh. Pripravljeni bi morali biti od srede maja dalje. Paziti smo morali tudi, da ne bi ostali na Everestu dalj časa, kot je nujno potrebno, da izvedemo vzpon. Že samo bivanje v velikih višinah neprestano izčrpava odporno moč plezalcev in prejšnje odprave so se neredko izčrpavale že v nižjih predelih. Na Everest torej tudi nismo smeli priti prezgodaj.