John Hunt, priredil: Janko Blažej
Šotori za dve osebi so imeli na vsakem koncu vhod v obliki rokava, tako da smo jih mogli po potrebi kar priključiti skupaj. Izdelani so bili iz nylona, izredno lahki in odporni proti vetru. Šotor za dve osebi ni tehtal niti 7 kg. Vzeli smo s seboj tudi dva velika šotora za 12 oseb. Enega ki postavili v glavnem taborišču, drugega v Globeli, oba bi precej poskrbela za našo domačnost. Preračunali smo tudi vso težo, ki jo bo treba prenesti iz Zahodne globeli dalje in smo se odločili za tri male šotore za naskok, vsak je tehtal le 3,5 kg. Eden je bil izboljšan šotor tipa »Meade«, drugega smo naročili iz Združenih držav, tretji šotor je bil mehurjaste oblike. Enega izmed teh šotorov bomo postavili kot zadnje izhodišče visoko na jugovzhodnem grebenu. Sicer pa nam je šotorov vedno primanjkovalo, če nismo hoteli izdatno povečati teže svoje prtljage in stroškov, zato smo že v Londonu naredili točen razpored za šotore.
Spalne vreče so nam izdelali v Novi Zelandiji, Kanadi in v Britaniji. Vsak plezalec je imel notranjo in zunanjo puhasto vrečo iz nylona.
Radijske naprave so nam služile za zvezo med taborišči in za sprejemanje vremenskih napovedi. Odpravi so podali zelo lahko in malo opremo.
Plezalec rabi v velikih višinah vsak dan določeno količino pijače in vodo smo morali najprej še natopiti iz snega. Uporabili smo bencinske kuhalnike in kuhalnike na butan plin. Poseben cilinder je ohranjal tople tokove, da se niso brez koristi izgubili. Pri hrani smo se okoristili z vojaškimi obroki. Zavoje s hrano za 14 dni smo uporabljali v nižjih legah, za naskok na vrh pa smo imeli posebne zavoje za enega človeka po 1 na dan. Tak zavoj je tehtal 1,36 kg.
Pri kisiku smo imeli na razpolago dva sistema. Prvi, sistem odprtega kroženja, je bil dodobra preizkušen in raziskan. Kisik prihaja iz steklenice na hrbtu, se pomeša v maski z običajnim zrakom in izgubi v zrak, ko ga izdihnemo. Ta sistem torej ne ohranja kisika. Aparate tega sistema je raziskoval in izpopolnjeval profesor George Finch od leta 1922 dalje, ko jih je sam prvič uporabil na Everestu. Drugi sistem aparatov, katerega sta konstruirala dr. Bourdillon in njegov sin Tom, je deloval na principu zaprtega kroženja. Plezalec dobi pri tem sistemu stoodstoten kisik iz steklenice, zunanji zrak nima dostopa v masko. Določen delež kisika se ohrani in ga plezalec ponovno vdiha. Na ta način se znatno poveča življenjska doba steklenice in se tudi zmanjša teža bremen. Kljub vsem naporom je bila teža naših kisikovih aparatov še vedno zelo velika. Aparati so bili okorni in težki, čeprav so bili znatno na boljšem, kot vse odprave pred nami. Nasvetov za izboljšave nam ni manjkalo in tudi podjetja so storila vse, kar so mogla: vendar nas je čas prehiteval, ker smo vso stvar vzeli prepozno v roke. Dobili smo tudi dosti zanimivih nasvetov, nekaj še celo potem, ko smo se že odločili za svoje aparate. Zelo privlačna, čeprav neizvedljiva, je bila zamisel, naj se oborožimo z možnarjem in streljamo z njim kisikove bombe iz Zahodne globeli na Južno sedlo. Kot smo videli kasneje, je površina sedla tako trda, da bi se bombe verjetno razpočile, tudi nismo hoteli imeti veselje, da bi lovili bombe po Južnem sedlu, če bi šle predaleč ali pa da bi gledali, kako se kotalijo nazaj v Zahodno globel, če bi strelec meril prenizko. Drug nasvet je bil, da naj napeljemo cev s kisikom na južno sedlo in dalje po jugovzhodnem grebenu. Kisik bi prihajal iz naših zalog v Globeli in truden plezalec bi le odprl pipo in bi od časa do časa srknil malo kisika na svoji poti. Drugi so nam spet dejali, naj zmanjšamo svoje breme s tem, da bomo uporabili vodikov balon, tako velik, da bo odtehtal naša bremena in bomo kar polzeli ob pobočju kvišku, le z nogami dotikaje se tal, tako da nihče ne bo mogel reči, da smo prišli na vrh po »zračni poti«. To misel smo takoj opustili, čim smo zvedeli, kako velik bi moral biti balon. Drugi so nam zopet svetovali, naj uporabimo posebna stisnjena oblačila s propelerjem, ki bi ga poganjal veter, ali pa tudi mi sami z nogo. Tako bi s propelerjem pred sabo elegantno plavali kvišku in vse težave stene Lhotse bi premagovali igraje, kakor zmagujejo pnevmatike slabe ceste na reklamnih plakatih. Bolj resen je bil predlog, da bi letalo odvrglo našo opremo v Zahodno globel. Ministrstvo za letalstvo je natančno preočilo ta predlog in je izjavilo, da so tehnične ovire prevelike. Negotovost je bila tolika, da bi morali v vsakem primeru podvojiti vso opremo in poleg tega bi lahko letalo pristalo v Tibetu ali pa bi morali izčrpavati svoje moči z reševanjem posadke in podrtin letala.
Od novembra do februarja smo imeli dela čez glavo. Različne seje odborov in pododborov, sestanki, debate o opremi, dnevni velikanski zavoj došle pošte, oddaje po radiju, članki za »Times«, družabne obveznosti, obiski na kontinentu — vse to nas je popolnoma zaposlovalo.
V začetku smo delali v nekakem vzdušju negotovosti in pričakovanja, ker nismo vedeli, kako se bo končal pogumni švicarski poizkus na Everestu, s katerim so hoteli kronati svoje veličastne napore v prejšnji pomladi. Ni nas toliko vznemirjalo, če bodo prišli na vrh ali ne, čeprav smo upali, da se nam naša odprava ne bo odmaknila v nedogled, ko smo prišli s svojimi pripravami že tako daleč. Naša glavna skrb je bil nek datum, do katerega je morala biti glavna oprema naročena, če smo jo hoteli dobiti še pravočasno, da bi jo še dopolnili in pripravili za transport. Ta datum smo postavili na 10. december in jasno je, da smo finančno precej tvegali; to je povzročilo R. W. Loydu, blagajniku Odbora, precej skrbi.
V začetku decembra sem odšel z Wyliejem, Pugbom in Gregoryjem v švicarske gore preizkušat opremo in hrano. Takrat še nismo imeli zanesljivih vesti o švicarski odpravi, čeprav so krožile negotove govorice o njihovi zmagi ali pa, da so blizu uspeha. V Anglijo smo se nameravali vrniti 8. decembra in zapuščali smo jo z mislijo, da bo mogoče vse naše delo zaman. En dan smo ostali v Parizu pri Gastonu Rebuffatu in smo pri njem naročili opremo. Gaston je moj prijatelj in soplezalec in eden naših vnetih pomagačev na kontinentu, je eden najboljših vodnikov v Alpah in udeleženec odprave na Anapurno.
Za svoje preizkuse smo si izbrali 3475 m visoko sedlo Jungfraujoch v Bernskem Oberlandu. Sedlo leži med znano trojico Eiger, Monch in Jungfrau in zato smo računali, da bodo razmere slične kot na Južnem sedlu, ki leži prav tako med tremi velikani. Izkazalo se je, da smo imeli prav. Bile so prav take razmere, kot smo jih potrebovali. Divjal je snežen vihar, ko smo na Sedlu stopili iz vlaka na teraso, ki je poleti polna turistov. Boriti smo se morali s strupeno mrzlimi zobmi viharja, da smo prišli na vrh sedla, kjer smo hoteli postaviti svoj poizkusni šotor. Razmere so bile take, da smo postavili šotor le s težavo. Vihar je trgal sneg z vrbov okoli nas. Monch in Jungfrau sta bila v oblakih. Prvo noč je padla temperatura na -20 stopinj, kar smo pričakovali tudi na Everestu. V kratkem času smo morali preizkusiti veliko količino opreme. Tako je imel vsak izmed nas nič manj kakor 8 različnih čevljev za plezanje v višini; najprej smo izločili neprimerne, nato smo nosili na vsaki nogi po en različen tip. Preskušali smo tudi obleko in lezli iz ene spalne vreče v drugo.