John Hunt, priredil: Janko Blažej
Izmed štirih dni na Jungfraujochu sta bila dva dneva viharna, dva kristalno čista. Dva sva se povzpela na vrh Möncha in Alpe so ležale pred nama brez oblačka. S smučmi smo naredili izlet do Fiescherhorna. Že prej smo sklenili, da ne bomo podvzemali resnejših podvigov, za katere bo še kasneje dovolj priložnosti. Ko so postale razmere nevzdržne, smo pobegnili v zavetja hotela na Jungfraujochu in pili pivo ali kavo. Šele tam smo lahko v miru zaključili kako se obnese naša oprema v viharju. Po izkušnjah na Jungfraujochu smo tako naročili puhasta oblačila in pa specialne dereze v Grindelwaldu za naše višinske čevlje.
Zadnji večer, preden smo odšli z Jungfarujocha, sem prejel telegram, da je švicarska odprava po večtedenskih naporih opustila svoj poizkus. Bili smo veseli, da sedaj zagotovo gremo na Everest in zadovoljni, da je minila ta negotovost, ki je povzročila v naših pripravah že precejšnjo krizo. Na drugi strani pa smo občudovali odločnost in pogum Chevaleya, Lamberta in Tenzinga, ki s se v enem letu kar dvakrat podali na goro. Ko sem kasneje na Everestu sam moral računati z možnostjo, da bomo morali jeseni ponoviti naskok, mi je bilo to zelo neprijetno.
Po povratku v London smo takoj prešli k dejanjem, pisma in telegrami so bili pripravljeni že pred našim odhodom. Sklicali smo sestanek zastopnikov vseh podjetij, ki so nam izdelovale opremo. Do 15. januarja smo morali staviti zadnje predloge za izboljšave.
Sredi januarja smo se udeleženci odprave sestali v Severnem Walesu. Bila je odlična priložnost, da se zbližamo med seboj. Tom Bourdillom je želel, da preizkusimo različne tipe kisikovih aparatov. Silno sem se potil pod masko in bremenom, ker je bil za januar izredno topel dan, aparat pa deluje brezhibno le v skrajnem mrazu. Bil sem dobre volje. Prvovrstno moštvo bomo, ko pridemo v dotik z Everestom.
Medtem se je oprema polagoma zbirala na kraju, ki smo ga določili za zavijanje. Ob določenem datumu je manjkalo le malo kosov. Ne morem dovolj pohvaliti čudovitega sodelovanja podjetij. Povabil sem Evansa, Jonesa in Noycea, naj rešijo problem zavijanja. Vso opremo so razdelili v bremena po 27 kg, kakršne nosijo kuliji in jih zaznamovali, na katero točko na gori naj jih prenesejo in kje naj jih odpro. Med vsemi pripravami stoji zavijanje opreme na izredno visokem mestu.
Pozabiti ne smem tudi svoje žene, ki je prišila na posamezna oblačila stotine imen, tako da na gori ni bilo nesporazumov med nami.
Kmalu po povratku iz Severnega Walesa smo odšli v Fernborough preizkušat kisik v celice z nizkim pritiskom pri oddelku Kraljevih letalskih sil. Bil sem močno prehlajen in sem se poizkusov mogel udeležiti le kot gledalec. Opazoval sem skozi malo odprtino svoje tovariše, ko so jim približno ob pritisku vrh Everesta sneli kisikove maske. Pugh je bil strašen, jezik mu je visel iz ust in trmasto je zatrjeval preizkuševalcu, da ni zahteval, da mu ponovno nataknejo masko. Poizkus je dobro pokazal slabosti, ki se pojavijo pri človeku zaradi pomanjkanja kisika. Kisik naj bi ločeno potoval za nami. Kljub vsem naporom so do 20. februarja izdelali le 900 kg kisika, kolikor ga nam je bilo treba za naš trening in za aklimatizacijo. Zahvaljujem se Kraljevemu letalstvu za letalo, ki je spravilo kisik v Indijo in Indijskim zračnim silam, ki so ga prenesle v Katmandu. Nadaljnjih 1400 kg kisika, ki smo ga potrebovali za vzpon na vrh, naj bi sledilo mesec dni kasneje po isti poti. Major Roberts, častnik pri vojakih Gurka in odličen himalajski plezalec, je obljubil, da bo spravil to breme do 15. aprila v Thyangboche, ko bomo ta kisik potrebovali.
S Švicarji bi se bil seveda rad po njihovem povratke iz Nepala čimprej sestal. Dobili smo se 25. januarja v Zürichu. Vylie je odletel z mano na ta enodnevni izlet. Dr. Feuz, dr. Chevalley in Lambert so naju prijazno sprejeli, nama razkazali vso opremo ter nama dali na razpolago vse svoje znanje in izkušnje. Predvsem nekaj je bilo za nas nadvse važno. Lambert nama je lahko pokazal na sliki, kje so pustili na gori zaloge kisika. Če bi jih mogli uporabiti, bi bile dragocen dodatek k naši preskrbi. S pomočjo Švicarjev smo takoj stopili v stik z nemškim podjetjem Dräger v Lübecku, ki je izdelalo kisik. Vodje našega podjetja za kisik je osebno potoval v Lübeck in vse potrebno so uredili s pohvale vredno naglico in učinkovitostjo. Čez nekaj mesecev smo jim bili za to delo nadvse hvaležni.
Debeli seznami ob zaključku dovolj jasno govore o opravljenem delu. Toda še nekaj nas je čakalo. Ko Švicarji spomladi niso uspeli, so sklenili, da bodo znova poizkusili jeseni. Ta sklep so naredili šele v juniju in ko je druga odprava prišla na goro, je bilo že prepozno. Njihovi izgledi so bili že spočetka majhni. Tudi mi smo dobili od nepalske vlade dovoljenje za vse leto. Himalajski odbor je sklenil, da bomo s poizkusi nadaljevali jeseni, če spomladi ne uspemo. Zato smo morali to jesensko odpravo pripravljati že takrat, ko je bila prva odprava še v Nepalu. Tudi denar smo morali dati na stran. Tako sem moral tik pred odhodom znova zbirati material in ljudi za drugo odpravo. Naša odprava bi se po počitku ponovno podala na goro, dopolnili bi jo le z novimi in s svežimi močmi ter z novo opremo. Emlyn Jones je prevzel vse organizacijsko delo in je tako nadomestil Wylieja. Jones bi se udeležil druge odprave, a je tudi pri pripravah za naš odhod s svojo nesebičnostjo in požrtvovalnostjo doprinesel lep delež.