Intervju - Klemen Bauer: Vzpon na aktivni vulkan, spust na tekaških smučeh, letenje s padalom, napadalni psi in vodka – nekaj dni adrenalinske dogodivščine skozi oči našega biatlonca.
O vrhunskih športnikih in njihovem načinu življenja imamo ljudje precej različna mnenja. Dejstvo je, da je današnji vrhunski šport že svetlobna leta od starogrškega načela mens sana in corpore sano, kajti zdrav duh ni več nujno v zdravem telesu vsakega športnika. To potrjujejo tudi dopinške kontrole in v skrajni fazi »pošasti«, ki jih je ustvarila kemija v interesu uspeha posameznika ali politike (spomnimo se samo nekdanjih vzhodnonemških plavalk). Bolj kot to, me je zanimalo, ali vrhunski šport nujno pomeni celoletno garanje in uboga dva tedna počitnic med koncem ene in začetkom nove sezone, sicer pa je vse en sam dolgočasen napor in odrekanje.
Vprašanje sem zastavil Klemenu, ki je bil na letošnji olimpijadi v Vancouvru po dosežkih naš najboljši moški predstavnik. En sam zgrešen strel, mu je namesto olimpijske medalje prinesel četrto mesto. Namenoma ne bom rekel nehvaležno, saj je fant z rezultatom izredno zadovoljen in gleda naprej z vsem potrebnim optimizmom. Če je že moralo biti tako, se tudi jaz strinjam z: »Bolje dve na naslednji olimpijadi v Sočiju kot ena v Vancouvru!« Ampak prosim, to so moje besede, ne njegove!
Vulkan Avacha na Kamčatki (2741 m)
K: Ne vem točno kako je z drugimi, a če bi jaz zaradi biatlona moral samo teči in streljati, bi že po enem tednu vse skupaj zabrisal v kot. Vsaj zase lahko rečem, da sem precej univerzalen športnik. Nimam nobenega občutka odrekanja, ravno nasprotno, zdi se mi da živim še dosti bolj polno življenje kot bi ga sicer.
Se kot tak najdeš tudi v gorah?
Absolutno, v gore smo v naši družini vedno radi zahajali. Najbolj navdušen pri tem je moj oče, ki se mu je letos uspelo povzpeti na vrh Aconcague. Zelo zagreta je tudi sestra, meni pa predstavljajo gore univerzalen teren, kjer se odlično počutim. Zadnja leta tako ali tako cele mesece preživim v vojašnici na Pokljuki. Pozimi sem navdušen turni smučar, ki občasno smuči zamenja za bord (z njim tudi z vrha Mont Blanca), poleti v gore hodim, za trening pa tudi tečem in kolesarim. Udeležil sem se že nekaj gorskih tekov in triatlonov, a to je bilo bolj za popestritev, kakor resen rezultat. Podobno je z jadralnim padalstvom. Gore so torej zelo prisotne in če se ne bi poklicno odločil za biatlon, bi verjetno postal alpinist.
Kmalu po olimpijadi in zaključenem državnem prvenstvu si odšel na Kamčatko. Kaj se je tam pravzaprav godilo?
Šlo je za čisto ekshibicijsko tekmo, na katero so bili povabljeni najboljši posamezniki iz biatlonsko razvitih držav. Organiziral jo je, plačal tekmovalcem startnine, nagrade in poskrbel za njihov letalski prevoz in namestitev - ruski Gazprom.
Pristanišče Petropavlovsk je glavno mesto Kamčatke (približno 200.000 prebivalcev). Zadaj vulkan Koryaksky. Plakat vabi na našo tekmo.
V Münchnu smo se vkrcali na njihovo letalo. Let do glavnega mesta Kamčatke Petropavlovska, je trajal 16 ur, vmes smo morali enkrat pristati in dotočiti gorivo. Razdalja do tja je resnično velika.
Iz Slovenije sva bila povabljena Teja Gregorin in jaz, z nama je poleg spremljevalne ekipe potoval še Hrvat Jakov Fak. Šlo je za tekmovanje, ki bi ga bilo že zaradi eksotike prizorišča greh zamuditi. Polotok Kamčatka leži na skrajnem vzhodu Rusije in je 23 krat večji od Slovenije. To je dejansko zelo prostrana in raznolika dežela, znana po zimskem mrazu, neokrnjeni naravi, medvedih in množici delujočih vulkanov.
Povzpel si se tudi na delujoč vulkan.
Prostega časa je bilo precej, tekmi sta bili samo dve, ostali pa smo cel teden, zato smo si lahko nekaj več ogledali. Nekaj se nas je odločilo za obisk 17 km oddaljenega baznega kampa ob vznožju vulkanov, ki krojijo obzorje Petropavlovska, to sta neaktivni Koryaksky (Koryakskaya Sopka), 3456 m in še delujoči 2741 m visoki Avacha (Avachinskaya Sopka). Pred petimi leti je Avacha bruhal lavo, trenutno pa o njegovi aktivnosti pričajo le beli stebri dima.
Najprej smo nameravali zgolj prečiti preko sedla v drugo dolino, a nas je bližina zanimive gore preveč pritegnila. Na nogah smo imeli na žalost le tekaške smuči, saj si turne opreme nismo mogli nikjer sposoditi. Smučanje z vulkanov tu sicer dobro poznajo, a praktično vse spada na račun heliskiinga za petične turiste.
Ni nam preostalo drugega, kot da smo »dilce« pritrdili na nahrbtnike in se od baze do vrha povzpeli peš po deloma kopnem grebenu. Presenetljivo je, da pri tem nismo imeli posebnih težav, čeprav smo se vzpenjali v tekaških čevljih. Imeli smo srečo, da so razmere to dopuščale, nevarnosti plazov pa ni bilo, ker jih spomladi večino odstrelijo kar s havbicami iz doline, haha. Ob tistem času se tam res ni zdravo muditi, na srečo pa smo prispeli že »po podpisu premirja«. Firbec, kako je od blizu videti luknja iz katere se kadi dim, je bil očitno zares močan dejavnik, haha. Po tem, ko smo se dobro nadihali žveplenih par, smo odsmučali v sosednjo dolino in se vrnili po drugi poti nazaj do izhodišča.
Mar spust po strmini na tekaških smučeh ni nevarna zadeva? Če se samo spomnim Petre Majdič, kako jo je odneslo v tisto jamo …
Spust je bil res hecna zadeva, saj tekaške smuči nimajo robnikov in niti približno niso tako vodljive kot alpske (turne). Je bilo pa vseeno luštno in relativno »poceni«, saj smo na koncu zabeležili le zlomljeno palico in eno odlomljeno krivino na smučki.
Po uspešnem smučanju v dolino
Časovno gledano, je vzpon na Avacho potekal takole: krenili smo skoraj od nivoja morja in do baze na višini približno 1000 m, premagali 17 km razdalje. Sledil je vzpon po grebenu na vrh in nato spust na smučeh v sosednjo dolino, ter povratek do 18 km oddaljenega izhodišča. Za to smo porabili dobrih 8 ur časa. Kar zanimiv izlet je bil.
Na vrhu se je izkazalo, da vulkan nima prav izrazitega kraterja. Na dveh mestih je nekoliko prebit in od daleč je videti kot parnik z dvema dimnikoma. Vseeno ne smemo pozabiti, da gre planinsko gledano za precej veliko goro, saj je le malenkost nižja od našega Triglava. Občasni izbruhi lave pa lahko višinski vrstni red še spremenijo.
Po turi smo se šli sprostit v bližnje toplice, ki jih je zaradi geoloških aktivnosti v okolici kar nekaj. Ni lepšega kot če iz snega skočiš naravnost v bazen z vročo vodo.
Ob vrnitvi v Petropavlovsk smo na nebu opazovali jadralna padala, ki so krožila v popoldanski termiki nad zalivom, ki ga obkroža gozd pristaniških žerjavov, pod njimi pa se pozibavajo zarjavele tovorne ladje. Opazoval sem nekega gospoda, ki ga je na tleh ves čas poleta mirno in zvesto čakal pes. Po pristanku sem ga nagovoril, če mi odstopi padalo za kratek polet. Bil je v dvomih, a ko sem mu zagotovil, da nisem začetnik, mi je brez oklevanja odstopil »cunjico«. Tudi zračna izkušnja je bila podobno »odbita« kot prejšnji dve, ampak očitno smo nekateri že tako zasvojeni z adrenalinom, da potrebujemo svojo vsakodnevno dozo, haha.
Ko sva že pri dozi, Rusije si ni moč predstavljati brez vodke. Si imel tudi pri tem kakšno izkušnjo?
Haha, pravi športnik ve, da se mora izogibati vsakršnemu dopingu, saj na dolgi rok kršitelj vedno izgubi zaradi zdravja ali pa ga dobijo. Seveda pa askeza ne uspe vsem, tudi to je splošno znano.
Trenutek, ko se je pes nenadoma odločil za napad
Z rusko vodko, konkretno, imam pravzaprav res zanimivo in prav čudno izkušnjo. Povezana je s prej omenjenim poletom. Gospod mi je torej prijazno odstopil svoje padalo, ko pa sem vzel zalet in se že odgnal, je tisti njegov pes, ki je prej celo uro mirno ležal in niti mignil ni z repom, nenadoma skočil in me šavsnil v stegno. 
Bil je res neroden trenutek, nimam pojma kaj ga je zmedlo, morda to, da ni bil uradno seznanjen, kaj se dogaja z gospodarjevo zasebno lastnino, haha. Ker sem bil od vzleta psihično »navit«, sem šele po pristanku opazil raztrgano hlačnico, koža pa jo je na srečo odnesla le z manjšimi praskami. Te sem kasneje dejansko razkužil prav z vodko in očitno zadeva dobro deluje.
V življenju je pač tako, da nam lahko razna mala presenečenja popestrijo vsakdan. Večina avanture na Kamčatki pravzaprav spada mednje, saj sploh ni bila načrtovana. V njej je celo nekaj ironije. Domov bi se po načrtu morali vrniti že po treh dneh, a so zaradi vulkanskega izbruha na Islandiji zaprli zračni prostor nad Evropo in Rusijo. Prosti čas smo si torej popestrili prav z vzponom na enega od daljnih sorodnikov nenadoma prebujenega Eyjafjallajökulla.
Klemen, hvala za zanimivo pripoved.
Tekst: Dušan Škodič
Foto: Klemen Bauer