Išči

Vse objave

Objavljalci

Authors

Arhiv

Franci Savenc 1018 4

Za lažji vzpon

Vojko Čeligoj: V spomin na preteklo planinsko sezono in domiselnega oskrbnika

Za lažji vzpon

Mali utrinek izpod Snežnika, bolj v spomin na preteklo planinsko sezono in domiselnega oskrbnika.


Takole je oskrbnik na Snežniku, Jože Slavec, že spomladi prijetno presenetil obiskovalce Snežnika. Pri kapelici sv. Gabrijela nad Sviščaki, ob vstopu na snežniško stezo, je namestil ducat smučarskih palic in na deščico vžgal ZA LAŽJI VZPON!
Obiskovalci Snežnike se ponujenih palic seveda hvaležno poslužujejo in ob povratku vračajo kjer so jih vzeli. Če pa kdo pozabi palice vrniti, pravi oskrbnik, jih pa drugi pozabijo na Snežniku in ... palic je vedno dovolj!

Lep pozdrav Vojko Čeligoj
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti v2

4 komentarjev na članku "Za lažji vzpon"

Iztok Snoj,

S smučarskimi palicami hodim po gorah že od prve polovice 80-ih. Zadnja leta uporabljam tudi pohodne. No. Pravzaprav zadnje "čase" izpustim uporabo palic, kjer je to le mogoče.

Smo v časih, ko so za večino ljudi najpomembnejše "domiselne" akcije.

Kar se oskrbovanja koče tiče, pa bi rekel tole: nezaneslivo oskrbovanje. Nikoli ne veš v naprej, ali bo koča odprta ali ne. Pišem o času v sezoni. Kaj ni to domiselno?

Po mojih izkušnjah Naravo občutiš, doživiš bolje brez kakršnih koli palic. Palice ovirajo doživljanje narave.


Iztok Snoj,

Snežnik je posebna gora in koča stoji na prav posebnem mestu. Drugače si ne znam razlagati, da sem v zvezi s to kočo redno presenečen. Štorij od prejšnjih let se ne spomnim več, smo pa bili gor (vreme lepo) 4.9.2005 in je bila koča zaprta. Zato sem letos junija (ali celo začetek julija) na en četrtek telefonično preverjal, če je oskrbnik gor. Dobil sem ga v koči, le da ni vedel, ali bo še ostal gor ali bo šel domov. Prihajalo je slabo vreme. Po svoje ga razumem - kaj bo počel gor sam ob slabem vremenu - po drugi strani pa ne razumem: ali koča JE ali pa koča NI odprta. Niti ne bi dajal pripomb, če ne bi oskrbnika hvalili. Takšnega načina oskrbovanja ne bi šel hvalit.

Ponavadi hodim na Snežnik s palicami. Jasno! Kar smejte se, hehe. Če pa imam 30 let težave s koleni! 19 let pa še s hrbtenico. Ne veste, kako lahko palice razbremenijo kolena in pritisk na medvretenčne ploščice... Sedaj pa nekaj govorijo o nordijskem stilu. Menda samo za po ravnem, ampak povem vam, da mi še pa še paše, ko predolge palice zapiknem višje in se prsni koš dodatno razpre in bolje napolni z zrakom. Tako pridejo ob zapiku zapestja rahlo višje od glave. Če imajo alpinisti več moči, v kolikor se prijemljejo skal nad glavo in ne nad pasom, bo to veljalo tudi za moje palice. Povem vam, da rad hodim s palicami!

S koleni se je začelo v sredi 70-ih, ko so me strašno bolela kolena. Nekajkrat sem komaj sestopil v dolino. Tudi v 80-ih sem imel težave, ko sem vozil cestno specialko. Ne boste verjeli - ko te bolijo kolena na kolesu, ti nobene pohodne palice ne pomagajo. Zato so mi »zrihtali« pregled pri gospodu P., ki je bil znan strokovnjak za kolena smučarskih reprezentantov. Jasno, pričakoval sem čudež, terapijo, po katerem bi bila kolena kot nova. Zdravnik me je pregledal in ugotovil: s koleni ni videti nič narobe. Imate pa že malo izrabljen desni kolk (a se napiše kolek?) Jaz, lolek pa sem bil malo obupan: kako naj potem vozim kolo? sem ga vprašal. Pa je odgovoril: veste kaj. Če vas boli, ko vozite kolo, pa ne vozite kolesa. Debelo sem pogledal. No, prekinite voziti kolo za kako leto, pa boste videli. Ko sem čez nekaj let tja prišel zaradi lumbaga, išijasa itd. na oni oddelek, sem dobil pravi nasvet: kolena in hrbet - ojačati morate prave mišice. Vaje za kolenske vezi in mišice, to je to. Pri hrbtu pa je ravno tako.

No, začel sem uporabljati tudi palice. Superca, koliko več se da narediti. Fizično roke opravijo svoj delež pri razbremenitvi teže itd. Fizični dosežki so gotovo večji in boljši s palicami, v kolikor je pot nezahtevna. Matr sem se potem lahko gnal. In se še... Palice sem uporabljal povsod in ob vsaki priložnosti. In jih še velikokrat rabim. Ko se nepredvidoma zagrizem v strmo brezpotje po gozdu, kjer je stopiti in obstati težje kot ponavadi, sem palic v rokah zelo vesel. Le da se zadnje čase vsakič posebej odločim, ali jih bom uporabljal ali ne. Kljub težavam s koleni, še večjimi z medvretenčnimi ploščicami.

Tako je moje mnenje:

Pred leti sem redno hodil na Šmarno Goro. S pohodnimi palicami, jasno. Potem pa sem slučajno enkrat začutil, da palice vplivajo na nekaj, kaj vem na kaj in kako. Ko sem prihajal na vrh Gore, je bila razlika: ali sem palice držal navpično (večja moč) ali pa sem jih samo držal vodoravno v roki (boljši občutek). Večkrat sem ta poskus ponovil, da bi ugotovil, če si kaj domišljam ali izmišljam. Meni se je zdela razlika v občutju ponovljiva.

Včasih mi je všeč po pokrajini hoditi z razprtimi rokami in z odprtimi dlanmi. Mislim, da so človeške roke odličen senzor za energije v naravi. Mislim tudi, da je motorika telesa, gibanje, pri hoji brez palic drugačna (ustreznejša, boljša) kot z njimi. Ni več samo po sebi umevno, da s seboj vzamem tudi pohodne palice. Občasno jih nalašč pustim doma ali v avtu.


Mojca Luštrek,

Vseh sort smo

O "domiselnosti" zanikrnega oskrbovanja in nezanesljivega obveščanje o odprtosti postojank imamo najbrž vsi enako mnenje, koliko je oskrbnikova poteza estetska in ekološka in ali morebiti pretehtata domiselnost in prijaznost, pa očitno že nis(m)o enotni. Ali prijaznost izvira iz srca ali iz ekonomije, niti ni "varno" začeti razpravljati. Pred časom sem si "ogledala" oskrbnika, ki so ga na nekem forumu eni kovali v zvezde, drugi pa so pljuvali po njem – meni se je zdel precej mulast, Primorci bi najbrž rekli monast, kar gotovo ni posebna pohvala, sicer pa nekako "neškodljiv". In ko smo že pri domislicah in "domislicah": zame je najbolj nepozabna tista, ko je oskrbnik čisto resno in precej zlovoljno skušal od planinca izterjati polovico cene sendviča, ker je – potem ko je gost naročil žganje in si izbral razglednico – izvlekel iz nahrbtnika svoj sendvič.

Bog ima pač bogat coološki vrt (tisti c ni napaka in pri r je treba močno pogrkniti – tako je imel navado reči nekdo, ki ga ni več, in imel je prav). Ker smo tako zelo različni, se bo tudi moja zamisel, ki se zdrami vsakič, ko v hribih doživim kaj pohvale ali graje vrednega, komu nedvomno zdela trapasta: "uporabniki storitev" oskrbnikov planinskih domov bi morebiti lahko vplivali na njihovo kakovost in prijaznost (tudi) z javnim ocenjevanjem izkušenj z njimi. Kdo bi tako "glasovanje" organiziral in kako, ne vem, ampak mogoče bi le kaj koristilo. Zakaj ne kar gospod Savenc na tej strani?

Ob tistem, da palice ovirajo doživljanje narave, sem se pa od srca nasmejala. Kar se mene (in mojih kolen) tiče, se ne morem bolj ne strinjati. Jaz doživljam naravo z vsemi (šestimi!) čuti, s srcem, z domišljijo, z vsem bitjem – zoper ves ta "arzenal" so palice popolnoma nemočne. Pomagajo pa mojim kolenom, posebno dol grede, tako da pravzaprav k uživanju celo prispevajo. Seveda tistim, ki s koleni nimajo težav, to od srca privoščim in upam, da si jih zaradi odpora do palic kot "ovir pri doživljanju narave" ne bodo še nakopali.


Aleš Poročnik,

Zadeva je mogoče res domiselna, vsekakor pa ni estetska, še manj pa okoljevarstvena. Smernih, opozorilnih, obveščevalnih,... tablic in ostalih stvari, ki v gozd pravzaprav sploh ne sodijo, že dolgo ne pritrjujemo na drevesa na takšen način.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Odprto pismo ministru
Naslednja objava Plezalni festival na Kalymnosu
  • Število objav: 79832