Delo, Borza dela in znanja - Saša Bojc: Sezonsko delo v planinskih kočah in domovih
Iščejo se samostojni in iznajdljivi kandidati, ki so pripravljeni poprijeti za vsakršno delo
Kako zelo dragocene so planinske postojanke, koče in domovi, najbolje vedo povedati tisti, ki jih uporabljajo. A da planinci v njih lahko najdejo zavetje, prenočišče, hrano in pijačo, se tam vsako poletje za nekaj mesecev nastanijo številne oskrbniške ekipe. Po podatkih s spletne strani Planinske zveze Slovenije imamo 169 planinskih koč, zavetišč in bivakov, ki jih upravlja 94 planinskih društev pa tudi druge pravne ali fizične osebe.
Čeprav gre za isto vrsto dela, se delovne razmere zaradi različnih lokacij razlikujejo, saj nekatere koče stojijo na več kot dva tisoč metrih nad morjem, druge pa so dostopne tudi z avtomobilom. Ko se konča šolsko leto in se čez prelaz Vršič dvigajo in spuščajo kolone vozil z registrskimi tablicami iz različnih držav, od tam pa se na višje vrhove odpravljajo tudi planinci, se začne vrhunec sezone za Tičarjev dom, ki ga upravlja Planinsko društvo Jesenice. Kot je povedala Marija Pintar, se je dom odprl 13. maja in bo odprt predvidoma do konca septembra, največ dela pa bo od 15. julija do 20. avgusta. »Takrat ima ekipa šest delavcev, med katerimi sta ponavadi tudi dva študenta – eden dela julija, drugi avgusta –, preostali so zaposleni bodisi redno bodisi po podjemnih pogodbah. Nekateri so v ekipi že vrsto let, drugi se menjajo.«
Po njenih besedah od kandidatov v strežbi pričakujejo predvsem znanje tujih jezikov, zlasti angleščine, italijanščine in nemščine, od tistih, ki pripravljajo hrano, kuharske sposobnosti, za preostale, ki predvsem čistijo, menjajo posteljno perilo ali kako drugače skrbijo za red v koči, pa ne zahtevajo posebnega znanja. »Večinoma bivajo kar v koči, vsakdo pa je upravičen do dnevnega počitka, ki traja najmanj 11 ur, in tedenskega počitka, ki traja 24 ur. Porabijo ga povsem različno; nekateri se vrnejo v dolino, drugi gredo v hribe, tretji počivajo. Mislim, da morajo imeti vsi, ki delajo v planinskih kočah, radi tako hribe kot delo z ljudmi,« je Marija Pintar povzela najpomembnejšo značilnost delovnega tima, ki v Tičarjevem domu na Vršiču v povprečju dosega starost med 50 in 60 let.
Bolj družinsko
Povsem družinsko pa je ozračje v koči v Krnici, ki jo je pred več kot šestimi leti v oskrbo vzel Nac Zupanc, električar, ki je po dodatnem izobraževanju za trgovca delal tudi v trgovini. Kot je pritrdil, je delo oskrbnika zelo raznoliko. »Veliko je za postoriti predvsem okoli koče, saj nam vreme večkrat povzroči težave. Pogosto moram popravljati pot, ki jo odnašajo hudourniki, treba je vzdrževati vodovodno napeljavo od zajetja do rezevoarja. V zdajšnjem letnem času je precej dela tudi s košenjem trave in pripravo drv za zimo, vsak dan je treba v dolino po hrano in pijačo in druge potrebščine ter jih zvoziti sem, na 1113 metrov nadmorske višine. A ta služba je zadostila mojim pričakovanjem že na začetku. Tu gori je mir in zelo uživam. Čeprav delamo tudi po deset ur, hitro mine,« je povedal sogovornik.
Ljubezen do gora so mu privzgojili starši, ki zdaj skupaj z drugimi člani razširjene družine pomagajo pri skrbi za goste. »V vrhuncu sezone nas dela od štiri do pet, od tega dva v kuhinji in dva v strežbi. Ker nimamo elektrike, kuhamo na plin, kurimo na drva, zato je treba pripraviti tudi ta, elektriko dobivamo z zbiranjem sončne energije in z agregatom. Tu tudi pozimi spimo najmanj tri dni v tednu, to je od petka do ponedeljka. Koča je namreč odprta vse leto, zaprta je le od 1. do 26. aprila ter novembra, vendar je kljub temu treba skrbeti, da v ceveh ne zmrzne voda in podobno. Včasih zapade veliko snega. Enkrat smo ga namerili celo osem metrov,« je dodal Zupanc. V zadnjih letih so poleg tekočega dela obnovili kočo od strehe do tal, najnovejši pridobitvi sta kopalnica in shramba.
Polni delovnik trojice
Vsako leto kaj obnovijo ali prepleskajo tudi na Zasavski koči na Prehodovcih, je povedal tamkajšnji gospodar Beno Kampuš, ki to službo opravlja že šestnajsto leto. Po njegovih besedah kot gospodar upošteva navodila oskrbnika ter skrbi za nabavo in nemoteno tehnično obratovanje koče. Odprla se bo predvidoma 18. junija in se bo zaprla v drugi polovici septembra, na nadmorski višini 2071 metrov pa bo tri mesece nenehno bivala delovna ekipa treh. »Najprimerneje bi bilo, če bi lahko delal še četrti, vendar se končni izračun ne bi izšel. Zato je delovnik trojice vsaj v polni sezoni precej natrpan. Imamo 55 ležišč in občasno so zasedene ali presežene vse naše zmogljivosti. Enkrat lani smo imeli tudi rekorden obisk – okoli 150 planincev,« je povedal Kampuš. Kadar gostov ni, si zaposleni vzamejo prosto in obiščejo kakšno sosednjo kočo, denimo na Triglavskih jezerih – da s sosedi, od katerih jih loči najmanj dve uri hoda v eno smer, vzdržujejo prijateljske stike, pa tudi zato, da si sposodijo kakšen kilogram moke, saj s helikopterjem iz doline dostavljajo potrebno zalogo le vsakih štirinajst dni. V eni sezoni prepeljejo tja in nazaj kar 12 ton stvari, od rjuh in živil do plinskih jeklenk, oskrbnikova naloga pa je tudi, da presodi, kaj vse bodo v štirinajstih dneh potrebovali in porabili.
»Če je le mogoče, za delo v hribih poiščemo kakšnega domačina iz Radeč, saj približno vemo, komu lahko zaupamo. Drugače pa je prva naloga tistih, ki delajo v planinski koči, pomoč planincem in zagotavljanje dobrega počutja. Kandidat mora biti samostojen in iznajdljiv ter se zavedati, da v treh mesecih nastopijo tudi dolgočasni dnevi, ko ni nikogar. Priporočljivo je tudi, da kandidati obvladajo jezike, saj smo lani gostili skoraj več tujcev kot Slovencev, prišli pa so iz kar 60 držav z vsega sveta.« Dodal je, da so med oskrbniki v planinskih kočah v njegovi mladosti prevladovali moški, stari od petdeset do šestdeset let, v zadnjih petnajstih letih pa to delo najpogosteje opravljajo precej mlajši – med 22. in 27. letom.
Saša Bojc