Najenostavneje nanj pridemo z vrha Vogla, ves čas po grebenski rezi in ves čas za rdeče belimi očesci.
V dolgem grebenu Spodnjih bohinjskih gora, ki kot mogočno skalno valovje gradi južni julijski »obrambni zid«, tisti, ki tja gor prihajamo s severa, torej iz Bohinja, naletimo na kakšno prvovrstno presenečenje, na kakšen nenavaden, v primorske globeli segajoč izrastek, kot ladijski kljun priostren ali pa kot zaobljen pomol, potegnjen nad sončne terase tamkajšnjih planin. Pod Podrto goro in Vrhom nad Škrbino je tak južni izpostavljenec prostrani Tolminski Migovec, ki mu v naročju stojita planini Na Kalu in Plazje, z vrha Vogla, elegantnega postavneža, ki je »posodil« ime znamenitim smučiščem nad Bohinjskim jezerom, pa se na soško stran spusti priostreno sleme z izpostavljenim vrhom nad planinami Razor, Kuk, Lom in V Prodih. Imenitnejše razgledne prižnice si v tem koncu naših gora skoraj ni mogoče omisliti.
Žabiški Kuk (1844 m)
Žabiški Kuk (levo) in Vogel izpod Rodice. Foto: Mitja Košir
Najenostavneje nanj pridemo z vrha Vogla, ves čas po grebenski rezi in ves čas za rdeče belimi očesci. Do sedla med Voglom in Žabiškim Kukom hodimo celo po znameniti Slovenski planinski poti (SPP), ko pa ta zavije navzdol v kotanjasto Krnico pod Vrhom Krnic (1896 m) in še globlje na planino Razor (1315 m), se naša pot še naprej drzno vije po vitkem, vendar povsod dobro prehodnem slemenu do razpotegnjenega vrha, ki nas šele na južnem robu, nad prepadnimi strmalmi, opozori, da smo na vrhu nenavadne, v grebensko gmoto zraščene gore. Ker pa moramo, če že hočemo z vrha Vogla na goro naših želja, najprej splezati prav na Vogel, si izberimo kot izhodišče bohinjski Ukanc, si omislimo udobno potovanje z gondolo na Rjavo skalo (1535 m), od koder najprej stopimo na planino Zadnji Vogel (1413 m) in se od tam povzpnemo pod Vratci (1725 m) na grebensko pot (SPP) ter po njej na vrh Vogla (1922 m) in po opisani grebenski poti na Žabiški Kuk.
Z juga se seveda najlažje na naš vrh povzpnemo po že omenjeni poti s planine Razor (SPP), kamor lahko pridemo s Tolminskih raven (940 m, do tja po cesti iz Tolmina skozi Žabče) ali pa s planine Lom (1090 m, oziroma z nekoliko višje ležeče planine Kuk 1150 m, kamor se lahko pripeljemo po cesti iz Poljubina skozi Ljubin), od koder do koče na planini Razor sledimo cesti, sicer zaprti za javni promet.
Za gorniške sladokusce, ki jim ni mar kakšno nenadejano tavanje skozi goste zaplate zelenega ruševja, pa hrani južno pobočje Žabiškega Kuka posebno darilo. Tik nad planino Kuk, na Močilih, tam kjer cesta na planino Razor zavije povprek po jugozahodnem pobočju naše gore, jo mi uberemo navzgor po strmem pašniku v bukovo goščo in tam, z nekoliko stezosledniške sreče, poiščemo začetek nekoč celo markirane poti. Sprva ji v strmem pobočju sledimo sem ter tja v ključih do skalne zapore pod vzpetino Gradič, ki pa jo stezica obide v desno, na vzhod in se elegantno zvije skozi rušnato nadlogo na južni bok našega vrha. Zdaj po nekoliko razdrti stezi hodimo vse do vrha in vmes nekajkrat celo pogledamo v kakšen omembe vreden prepad, čeprav je naša pot bolj orientacijsko zapletena kot pa zahtevna, v kolikor nam ni posebej mar grizenja kolen v hudo strmino. Zato pa nas na vrhu čaka neprecenljivo plačilo, božansko razgledovanje s stolpa, umaknjenega iz osrednje gorske gmote toliko, da imamo vse bogastvo kot na dosegu roke.
Z juga so Julijci vsak pomladni dan bolj dosegljivi, kar seveda še posebej velja za našo goro, prej ko greste na pot, pa poglejte v knjigo Andreja Stritarja Gore nad Sočo (Sidarta, 1997) in na zemljevida Julijske Alpe-vzhodni del 1:50.000 ali Bohinj 1: 20.000.