O, je rekla: »Stare finte. Tule si pa zagotovo pil viski in dal na račun napisati vodo!? Pa kar dvojnega si moral. Res nimaš primere!«
Nedavno tega sem v zvezi z Domom Valentina Staniča zapisal, da so mi koče navadno odveč, a da sem se v tej zadnjič počutil dobro, skoraj domače. To drži in k temu je prav gotovo prispevalo majhno število gostov, še posebej pa mladostno zgovorna, sicer izkušena tričlanska ženska oskrbniška ekipa.
Naj tule napišem, da sem v planinskih kočah »hvaležen« gost, ki nikoli ne pogleda računa, ga običajno niti ne zahteva, kaj šele shrani. In da sem gost tiste vrste, ki se z vsem, kar mi v koči ponudijo, strinjam - posteljo na skupnih ležiščih na glas enačim z najbolj komfortnim dolinskim apartmajem, vsako jed kujem v nebo, se za vsako svežo informacijo o bližnjih poteh oskrbnikom zahvalim in se presenečeno čudim izjemnemu poznavanju razmer v okolici. Vidite, če je človek tako rekoč idealen gost, navadno do konfliktov ne pride in še notranji občutek, ki ga na koncu s seboj odnese od koče, ostane prijetno topel. (Kaj si o takem gostu mislijo oskrbniki in ostali prisotni? Hmmmm … o tem pa nisem nikoli razmišljal.)
Vtis bi tudi tokrat ostal neomadeževan, če mi iz hribovske denarnice ne bi na domača tla slučajno padel račun za skromen »zapitek«, ki sem ga podzavestno shranil. Račun za tekočine, ki sva si jih tistega lepega jutra s kompanjonom pred odhodom na hitro privoščila v jedilnici Doma Valentina Staniča. Ti nesreča, še preden je račun uspela pogoltniti smetišnica, je nanj padlo sokolje oko moje drage in pikiralo natančno tja, kjer je bilo zapisanih največ evrov. O, je rekla: »Stare finte. Tule si pa zagotovo pil viski in dal na račun napisati vodo!? Pa kar dvojnega si moral. Res nimaš primere!«
Mimogrede, tudi moja draga je v hribih prej omenjene vrste gostja, v dolini pa … Smo vsi drugačni, kajne?!
Saj res. A se še spomnite, tisti, ki ste brali Karla Mayja, ali pa vsaj stare stripe, ali gledali takratne filme: tam se je viskiju reklo ognjena voda. Morda se je moja draga zato spomnila nanj. In nikar ne mislite, ko boste, če boste, prebrali celo mojo litanijo, da namigujem na to, da se nam tudi v naših hribih že dogaja ameriški divji zahod. To še ne! Ali pač?
Naj nadaljujem, kjer sem končal. Torej, nobeno prepričevanje ni koristilo. Ni in ni odnehala s tistim svojim dvojnim viskijem. Bolj ko sem jo prepričeval v nasprotno, bolj ognjena je bila. Toliko časa je napenjala struno, da sem se odločil napisati vse tole javno, v dokaz, da nimam česa skrivati. Verjemite, primoran sem bil!
Zdaj lahko samo upam, da bo kdo iz Doma Valentina Staniča moji nejevernici razložil, da sem res kupil navadno vodo. Da sem bil pri njih vseskozi trezen, a kljub temu zelo zgovoren. Skratka, da sem bil prijeten gost, prav tak, kot jih imajo radi in si jih (še) želijo!?
Skoraj bi pozabil. Ko sem takole prisiljen tudi jaz pogledal »račun za dvojnega«, sem presenečen ugotovil, da sva tisto jutro kupila dve 1,5-litrski plastenki vode, na postavki računa je pa pisalo 6 x 0,5 litra vode (morda zato, ker sva si izposodila lij za prelivanje vode iz 1,5 v s sabo prinešene pollitrske plastenke). Saj se menda iz zgoraj napisanega dobro vidi, da gre le za anti-viski dokazovanje, a včasih se zaradi vpliva doline zgodi tudi kaj kolaterarnega (ali kako že rečejo NATO generali taki škodi). Tako sem pisal tudi na PD Javornik – Koroška Bela, kjer oblikujejo cene dobrin v kočah, ki jih upravljajo. Dom Valentina Staniča je ena od t(r)eh. Oni bodo zagotovo vedeli in potrdili, da nama je bila zaračunana le voda in je pridevnik ognjena odveč. Odgovor še čakam!
Ja, ko smo že pri tem, prepričan sem, da prav tako kot vsa druga planinska društva tudi oni dosledno upoštevajo priporočila krovne organizacije o najvišjih cenah osnovnih živil in pijač v planinskih kočah. Zagotovo jih, saj bi sicer PZS (tudi zagotovo) preko svojih številnih organov ustrezno ukrepala. Ni dvoma!?
Če bom po dopustu pri volji, vas obvestim, kako napreduje moje dokazovanje. In če boste tudi vi pri volji, boste brali. Še napoved za primer, da moje drage ne uspemo prepričati skupaj z oskrbniki Staničeve in odgovornimi PD Javornik. Tedaj se obrnem na sam vrh, na Planinsko zvezo Slovenije. Naj ji potem oni priporočijo zaupanje v račune, ki jih izdajajo v planinskih postojankah pod njihovim okriljem. Priporočanja so vajeni. Oni bodo moje zadnje upanje! Računam nanje. Morda pride celo do zdaj tako moderne mediacije, ko smo vendar vsi vključeni v isto organizacijo.
Kakorkoli, tudi pregovor, da voda še za v čevlje ni dobra, ne velja več; zdaj vem, da lahko, kupljena v visokogorju in vlita vanje, čevljem krepko zviša vrednost. Prav zanima me, če bodo meni (in vam) naslednjič v Domu Valentina Staniča še prodali (ognjeno) vodo. Saj zdaj že veste - to je tista voda, ki peče!
Če ste se pretolkli do tule, zagotovo iščete povezavo med naslovom in vsebino. Znanec, ki je tole prebral pred vami, jo je našel. Napisal mi je: »Indijanci so končali tako, da so jih propadle zaradi ognjene vode nasilno strpali v rezervate, planinci pa bodo finančno propadli, ker jih bodo obrali za navadno vodo, medtem ko kar sami rinejo v narodne parke.«
Boris Kumer