Karavanke so najdaljša gorska skupina v Sloveniji, saj se v dolžini 120 kilometrov raztezajo med Trbižem in Slovenj Gradcem. Če zraven dodamo še tiste nižje vzpetine skrajnega vzhoda Karavank, ki se spuščajo proti hrvaški meji, je veriga še precej daljša. Gorovje, za katerega so značilna prepadna severna stran in spokojna južna pobočja, je dobro markirano, a še vedno najdemo kar nekaj vrhov, na katere vodijo dobro shojene, a neoznačene steze. Dva taka vrhova bomo obiskali tokrat: Palec in Zelenjak oz. Nemški vrh, dvatisočaka, ki zaključujeta greben med Starim Ljubeljem in Vrtačo.
Izhodišče vzpona je nekdanji mejni prehod Ljubelj, kjer se prek zeleniških smučišč povzpnemo do Doma na Zelenici. Vzpona je za dobro uro. Od Doma nadaljujemo naravnost, potem pa se desno odcepi pot, ki preči smučišče, pot naravnost pa gre do Doma pri izviru Završnice. Pot nadaljuje skozi gozd. Še vedno nas spremljajo markacije. Pot je skoraj položna oziroma se zelo počasi dviga. Ko se na naši desni strani pojavi rušje, je to znak, da smo prišli do izteka doline Suho rušje. Pozorni smo na dobro vidno in lepo uhojeno stezico, ki se odcepi desno. Hodimo skozi rušje, ki je mestoma precej zaraslo, a ni večjih težav. Pot se ves čas zmerno dviguje. Nad seboj opazimo melišče, prek katerega teče dobro vidna steza. Pot rušje zapusti, zavije desno in se strmo dvigne do melišča. Nadaljujemo po stezi naprej vse do sedla, kjer se nam odpre pogled na avstrijsko stran. Smo na Žlebu, 1916 metrov visoko, na sedlu med obema našima današnjima ciljema. Na sedlu se najprej usmerimo desno, proti Palcu. Pot se najprej vzpenja po grebenu, nato pa zavije desno in preči nekaj strmih grap, kjer je zaradi padajočega kamenja in možnosti zdrsa potrebna velika previdnost. V delu, ki sledi, je potrebne nekaj orientacije oz. sledenja komaj vidni stezi, sicer se lahko hitro zaplezamo in znajdemo v še zahtevnejšem svetu. Pot se na grebenu spet obrne levo, proti vrhu Palca. V tem delu je tudi tehnično najzahtevnejši del poti, saj moramo prosto, brez varoval preplezati strm skalni skok, kjer pa plezanje ne preseže prve stopnje zahtevnosti. V nekaj naslednjih korakih smo na vrhu, kjer se nam odpre čudovit pogled na Vrtačo, Begunjščico in greben proti Staremu Ljubelju. Čeprav nas je na vrh pripeljala neoznačena steza, nas bosta čakala vpisna knjiga in žig.
Z vrha Palca se spustimo nazaj na sedlo Žleb. Pozor pri sestopanju, saj lahko kaj hitro zgrešimo pravo pot. S sedla nadaljujemo naravnost proti Vrtači. Povzpnemo se prek melišča pod Zelenjakom do njegovega zahodnega grebena. Na sedlu se obrnemo desno proti vrhu in nadaljujemo po precej slabo vidni stezi. Prečno se vzpenjamo proti vrhu Zelenjaka, nekaj metrov pod grebenom. Pot bo malce pod vrhom stopila na greben. Še nekaj minut in že bomo stali ob križu, vpisni knjigi in žigu. Z Zelenjaka lahko po izpostavljenem skalnem grebenu stopimo še na njegov severni vrh, kjer je še ena skrinjica.
Tako Zelenjak kot Palec ponujata čudovit razgled na Vrtačo, Begunjščico, špice Na možeh, greben Ljubeljščice, Ljubeljsko babo, Košuto itd. Pogled proti severozahodu je pogled proti grebenu od Stola proti Golici.
Previdno sestopimo z Zelenjaka, saj je pot, ki jo kažejo možici, precej nevarna za zdrs. Ko smo nazaj na melišču, predlagam, da se po melišču spustimo nazaj do markirane poti. Melišče nam sicer ne bo omogočilo kakšnih pretiranih užitkov pri spustu, a lepo bomo zaokrožili turo, saj se ne bomo vračali skozi ruševje. Ko stopimo nazaj na markirano pot, se vrnemo do Zelenice, s katere sestopimo do jeklenega konjička, ki nas zvesto čaka.
Nadmorska višina: 2026 m in 2028 m
Višinska razlika: 1076 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 5 zvezdic