Razgledi - Borut Peršolja: Prispevek Zavedanje gorske narave je bil predstavljen na prvem strokovnem posvetu Didaktika v šoli v naravi ...
1 Uvod
Gorništvo, ki vključuje hojo, plezanje in turno smučanje, prostovoljno vodništvo, alpinizem, športno plezanje, planinske poti in koče, varstvo gorske narave, odprave v tuja gorstva, založništvo, gorsko reševanje in vodništvo opredeljujemo kot splet športnih, gospodarskih, humanitarnih, raziskovalnih in kulturnih dejavnosti, povezanih s spoznavanjem, raziskovanjem in doživljanjem gorske narave (Peršolja 2004).
Geološka katedrala kravjih plastnic.
(Fotografijaa: Borut Peršolja)
Kot športna dejavnost gorništvo temelji na doživljanju gorske narave kot posebne vrednote, zato ima neprecenljiv pomen za ohranjanje kulturnega in etičnega odnosa ljudi do gorske narave in je marsikje v svetu eden od temeljev okoljevarstvenega gibanja. Gorništvo krepi zdravje in izboljšuje počutje obiskovalcev gora ter vzpostavlja občutek odgovornosti za družbo. Gorništvo lahko bistveno prispeva k trajnostnemu razvoju gorskih območij, saj je za prebivalce gora pomemben dejavnik gospodarskega razvoja (Peršolja 2001).
Planinska zveza Slovenije je z več kot 60.000 člani in 245 planinskimi društvi ena najmnožičnejših in najstarejših civilnodružbenih organizacij v Sloveniji. Z razvejenim sistemom usposabljanja vseh starostnih skupin članstva ima planinska organizacija veliko možnosti za okoljsko vzgojo.
Z roko v roki: narava in človek. (Fotografija: Borut Peršolja)
2 Slovenski alpski svet
Alpski svet, ki ga v Sloveniji členimo na alpska visokogorja, alpska hribovja in alpske ravnine, obsega 42 % površine Slovenije (8541 km²). Nad 500 m leži 35 % slovenskega površja (na Zemlji je takšnega 48 % površja), nad 1000 m pa 11 % površin (na Zemlji je takšnega 27 % površja, 11 % nad 2000 m, 5 % nad 3000 m, 2 % nad 4000 m). Na tem območju živi v 2218 naseljih (37 % vseh naselij v Sloveniji) kar 924.174 prebivalcev (47 % vsega prebivalstva Slovenije). Zelo visok je delež gozda – 64,8 %. Povprečna nadmorska višina Slovenije je 557 m (svetovno povprečje je 870 m), največji razpon nadmorske višine med Triglavom (2864 m) in podvodnim Triglavom (najnižja točka slovenskega morja je –37 m) pa je 2901 m. Slabih 90 % površja Slovenije je nižjih od 1000 m, le 0,4 % pa ga sega prek 2000 m (Peršolja 2001).
Razgibana gorska pokrajina, opremljena s 7000 km planinskih poti in več kot 160 planinskimi kočami in bivaki, privablja številne obiskovalce, saj jim ponuja obilo možnosti za oddih in rekreacijo. Ponudba na področju športa se je izjemno povečala: sredi sedemdesetih let je bilo v gorskem svetu ugotovljenih 6 prostočasnih dejavnosti (Jeršič 1998, 81), konec devetdesetih let pa kar 36 različnih dejavnosti.
Nekoč smo v gorah lahko opazovali planinstvo, alpinizem, sankanje, turno smučanje, alpsko smučanje in lov. Danes pa lahko v gorskem svetu izbiramo med naslednjimi prostočasnimi športnimi aktivnostmi: helikoptersko smučanje, smučarski spusti s padalom, zmajarstvo, jadralno padalstvo, jadralno letalstvo, letanje z ultralahkimi letali, snežno deskanje zunaj urejenih smučišč, snežno deskanje na urejenih smučiščih, poletno smučanje na ledenikih, alpinistično smučanje, turno smučanje, alpsko smučanje, zunaj urejenih smučišč, alpsko smučanje po urejenih smučiščih, hoja in tek na smučeh, sankanje, prosto plezanje, alpinizem, sprehajanje, popotništvo, planinstvo, jogging, gorski tek, vožnja s snežnimi sanmi, gorsko kolesarjenje, spust s sanmi na smučeh, potovalno kolesarjenje, golf, poljsko lokostrelstvo, taborjenje, piknik ob vodi, športni ribolov, plavanje skozi kanjone, kajakaštvo, rafting in lov (Jeršič 1998, 81).
Urejenost misli, pogledov in ravnanj. (Fotografija: Borut Peršolja)
3 Vzpodbude doživljanja gora
Bit (bistvo, vsebina) gorništva je vsekakor gorska narava. Že od malih nog naprej je bit tudi vzpeta ali gorska narava. Če smo zanjo usposobljeni in če jo želimo spoznati takšno kot je in ne takšno, kot si jo zamišljamo. Pobočja so najzahtevnejši del gore: vznožje je prijazno, saj tam spočiti začenjamo in radostni končujemo, vrh pa je tako ali tako vrh–unec. Vmes, med vznožjem–vrhom–vznožjem pa je uživaško garanje. Zgodba, ki jo doživljamo na vsaki turi, se odvija tudi v vsakodnevnem življenju.
Omenili smo že, da ima planinska organizacija izoblikovan sistem gorniškega usposabljanja, ki je nastajal desetletja. Enega prvih programov za delo z mladimi je pred pol stoletja pripravil Pavel Kunaver. Program z naslovom Pregled in načrt dela za vodje pionirjev (Kunaver 1951, 41) obsega »vaje v branju zemljevidov na malih ekspedicijah v neznano, vaje s kompasom pri raznih igrah in vaje v poročanju z izletov in potovanj. Iz tega sledi poznavanje in raziskovanje pokrajin (oblike gora, podzemeljske jame,geologija v splošnem, živali, rastline, mineralije, zaščita in lepota narave …), poti in cest (steze, rimske steze, moderne ceste, stara trgovska pota, moderni promet, vodna pota, mostovi), človeka in njegovega dela (poljedelstvo, gozd, posebnosti vasi, obrt in industrija, folklora …) in preteklosti (pračlovek (podzemeljske jame, mostišča, gradišča), rimske razvaline, gradovi, cerkve, razvaline, bojišča iz preteklosti in osvobodilne vojne, pota partizanov …)«
Krušenje, meljenje in odlaganje: življenjski krog gora. (Fotografija: Borut Peršolja)
Po Kunaverju je uspeh »aktivno delo na prostem, zdravje, zadovoljstvo in pridobitev širokega obzorja«, Thoreau pa pravi, da »ni pol toliko pomembno vedeti kot čutiti« (Cornell 1994, 7). Za gorniško dejavnost so značilni številni motivi (Kristan 1993), ki so sami na sebi nevtralni, niso niti pozitivni niti negativni. Isti motiv vodi posameznika k izbiri ali neizbiri (Žorž, tipkopis). »Po gozdu hodil sem sam s seboj in nič iskati – namen bil moj« (Albreht v Kunaver 1953, 7).
Izleti, pohodi in ture ali v najširšem pomenu dejavnosti v gorski naravi so najpomembnejša in najbolj razširjena oblika in metoda dela gorniškega pedagoškega procesa, hkrati pa tudi najmočnejše motivacijsko sredstvo za vključevanje in vztrajanje otrok, mladostnikov in mladih v planinski skupini. Dejavnosti v naravi načrtujemo čez celo leto in tako vzpodbujamo stalno in redno telesno aktivnost, hkrati pa omogočamo spoznavanje in raziskovanje sprememb v naravi. Pomembno je, da so dejavnosti v naravi dobro pripravljene. Otroci so navdušeni, če jim pripravimo raziskovalni izlet. Na vsakem koraku se namreč skriva kaj zanimivega, le oči moramo imeti odprte in čas nas ne sme priganjati (Pinter 1998). Monotonost in dolgčas popestrimo z različnimi dejavnostmi (pravljice, pogovori, spomini, načrti, humor, opazovanje narave in ljudi, različne igre. Pri izbiri cilja se prilagajamo namenu in ciljem izleta. V vrtcih in šolah prevladujejo poučni in rekreativni izleti (Stritar 1998, 15).
Cornell je v svoji lastni izkušnji in izkušnjah drugih spoznal, da le takrat, ko se globlje zavedamo narave, resnično spoznamo svoje mesto na svetu (Cornell 1994, 8). Narava nam omogoča, da se navdušimo, poučimo in si pridobimo izkušnje. V ta namen je Cornell razvil igre:
- ki nas na fizični in čustveni ravni vodijo v harmonijo z našim naravnim okoljem,
- ki ustvarjajo tiho, zamišljeno razpoloženje,
- ki prikazujejo, kako narava deluje od znotraj,
- ki nam omogočajo, da začutimo lastnosti narave,
- za zabavo.
Gre za sistem učenja za zavedanje narave, ki temelji na naslednjih načelih poučevanja na prostem:
1. Učite manj in delite svoje občutke z otroki.
2. Bodite odprti, sprejemljivi.
3. Otrokovo pozornost takoj usmerite.
4. Najprej opazujte in izkusite, nato šele spregovorite o stvari.
5. Doživljanje naj preveva občutek radosti.
Kljubovanje se odkriva v znanju, izkušnjah in sreči. (Fotografija: Borut Peršolja)
Cornell pravi (Cornell 1998), da je vsako vprašanje lahko povod, da se z otroki začnemo pogovarjati. Odzivajmo se na otrokovo radovednost, tako da ga v njegovi radovednosti vodimo. Če bomo spoštovali njegov način razmišljanja, nam bo čas z njim hitro in prijetno mineval. Neposredno izkušnjo otroci tudi redko pozabijo. Že na začetku določite ton izleta.
Sistem tekočega učenja vsebuje štiri stopnje:
1. vzbuditev navdušenja,
2. usmeritev ali osredinjenje pozornosti,
3. neposredna izkušnja, doživljanje,
4. delitev navdiha z drugimi.
Na prostem je veliko motečih dejavnikov, ki skupino ovirajo, da bi se lahko bolj posvetila okolju. Nihče, ne glede na strokovno podkovanost, ne zna odgovoriti na vsa vprašanja, ki jih postavljajo radovedni otroci. (Cornell, Deranja 1998, 124)
Žorž pravi, da je narava človekova učiteljica, prijateljica, zdraviteljica in duhovna vodnica. Za njeno sprejemanje že več desetletij razvija tehnike in vaje, ki skušajo »usmeriti naše čute, razmišljanja in čustva, da bi v naravi nekaj doživeli« (Žorž 2001, 39):
- vaja z naslovom Kaj vidiš? povečuje otroško zanimanje za vse, kar lahko vidijo v naravi,
- vaja Kaj slišiš? vzpodbuja tiho poslušanje,
- vaja Pesem stopinj uri ubranost,
- vaja Razgled je namenjena vzpodbujanju zavesti, kako je napor za človeka nekaj koristnega in da smo za vsak smiselni napor nagrajeni,
- vaja Pogled z višine pomaga dojeti, kaj v resnici pomeni, kadar poudarjamo človekovo majhnost,
- vaja Voda je meditativna vaja o spoštovanju človekove osebnosti,
- vaja Storž vzpodbuja razmišljanje in vodenje pogovora ob preprosti temi,
- vaja Prijateljstvo je učinkovita za spoznavanje izkušnje pravega prijateljstva,
- vaja Sloga je vaja sporazumevanja,
- vaje Noč ima svojo moč, Strah, Slepa steza so vaje pristnega stika z naravo in utrjevanja življenjskih izkušenj,
- vaja Stena za iskanje stika s samim seboj in
- vaja Skriti kotiček za poglobljeno doživljanje narave.
Žorž ne ponuja receptov, ampak le izkušnje, ki nas vodijo v pokrajino, ki bi jo lahko opisali kot prostor sprave in zavetja, prostor miru, ki ima pravo ozračje, da lahko izjemno dobro razmišljamo, kjer nam misel hitreje teče. Taka pokrajina nas vzpodbuja in nam omogoča, da sami sebe potrdimo in je dokaz, da se je nekaj zares zgodilo. Zaradi pokrajine verjamemo dogodku.
Sporazumevanje: ob lastni vlogi, je pomembna tudi vloga v skupnosti.
(Fotografija: Borut Peršolja)
4 Gorništvo v prihodnje
Humanizacija gorništva, kot to imenuje Krpač, je v alpski Sloveniji pred številnimi izzivi. Ne glede na opisano tradicijo in predstavljene možnosti, pa doživljajska vrednost gorništva nima utrjene veljave. V praksi, točneje v nekaterih strokovnih gorniških krogih, se je šele leta 2001 oblikovalo načelo, ki ima formalno podlago v sklepih in stališčih organov Planinske zveze Slovenije, da je vodenje po gorah pedagoški in andragoški proces.
Delo mentorjev planinskih skupin in prostovoljnih vodnikov Planinske zveze Slovenije ne obsega zgolj vodenja izletov, pohodov, tur, turnih smukov, plezalnih vzponov in taborov. Od njih se pričakuje uresničevanje naslednjega stališča Skupščine Planinske zveze Slovenije: »Gorniško usposabljanje v Planinski zvezi Slovenije obsega pridobivanje znanja, veščin in izkušenj za vse oblike in področja gorniške dejavnosti ter za prostovoljno delo v vseh členih in ravneh planinske organizacije.« Vodja jim mora izlet polepšati, narediti zabavnega, poučnega in zanimivega (Stritar 1998, 20).
Ob pripravi vloge Strokovnemu svetu Republike Slovenije za šport za potrditev programov usposabljanj strokovnih delavcev v športu s področja gorništva, se je pokazalo, da se planinska organizacija uvršča med športne zveze, ki imajo v absolutnem (število ur) kot tudi relativnem pogledu (delež vsebin v celotnem programu) najmanjši obseg ur namenjen didaktiki, pedagogiki in metodiki dela.
Planinska zveza Slovenije je leta 2000 končala postopek potrditve programa usposabljanja vodnik Planinske zveze Slovenije (A+B+D) pri Mednarodni zvezi planinskih organizacij (UIAA) na podlagi standarda »The Mountain-walking leader«. Standard opisuje, da mora kandidat »imeti sposobnost učiti in zagotoviti pomoč, imeti mora popolno znanje s področij učenja in vodenja skupine, šolanje mora zagotoviti, da je kandidat samostojen v vodenju skupine, v sposobnosti dela s skupino, v predstavitvi programov aktivnosti, organizaciji in vodenju skupine in prilagoditvi programa različnim skupinam. Kot vzgojitelj mora vodnik razumeti metode učenja, ki omogočajo prenos znanja«. Med preverjanjem je posebej izpostavljeno področje sposobnosti poučevanja. Ne glede na to, da je planinska organizacija pri zunanjem vrednotenju svojega programa usposabljanja dobila visoko oceno, ostaja dejstvo, da je področje poučevanje eno najšibkejše v celotnem procesu usposabljanja vodnikov. Zunanji izraz tega je, da se sposobnost poučevanja na izpitih sploh ne preverja.
Se da izsiliti priznanje o stvarjenju narave? (Fotografija: Borut Peršolja)
Zunanji odraz težav zaradi različnih gledanj na proces vodenja, so dvojni normativi, ki določajo število vodenih na posameznega vodnika. Ene normative je sprejela država, druge pa Planinska zveza Slovenije. Država (cinično?) uporablja namesto termina vodnik, termin spremljevalec …
Za učinkovito gorniško usposabljanje nam manjkajo:
- programi za odpravljanje gorniške nepismenosti učencev osnovnih šol v Sloveniji,
- programi za razvijanje kakovostne množičnosti (»Gore za vse«),
- tehnična programska podpora za spremljanje in analizo gorniškega znanja,
- obveščanje o dejavnostih na področju učenja gorništva,
- seminarji o učenju gorništva,
- območni centri učenja gorništva,
- sofinanciranje nakupa gorniške opreme in
- iskanje najboljših rešitev za udejanjanje učenja gorništva v učnem načrtu za osnovno šolo.
Manjka nam analiza preverjanja znanja gorništva, ki bi vsebovala:
- standard znanja gorništva za osnovnošolce,
- udeležba in število otrok, vključenih v preverjanje znanja gorništva,
- primerjava znanja gorništva po občinah,
- primerjava znanja gorništva po šolah.
Pri vzpodbujanju učenja gorništva so šibke točke:
- sofinanciranje učenja gorništva,
- odsotnost spremljanja gorniškega razvoja otrok,
- slaba organizacija učenja gorništva,
- neurejena izposoja pripomočkov za učenje gorništva in
- odsotnost priznanja za učenje gorništva (akcija Mladi planinec …).
Začetek konca in konec začetka. (Fotografija: Borut Peršolja)