Iz Španije – Klemen Novak: Gorniki (los pirenéistas, op.p.) poznajo gorski masiv Sierra de la Partacúa pod imenom Telera (Peña Telera, 2764 m), čeprav se tako imenuje najvišji vrh v verigi, ki se razteza v dolžini petih kilometrov od Corone del Mallo (2541 m) na zahodu do Pale de los Rayos (2590 m) na vzhodu.
Levo Corona del Mallo, pa sedlo Cachivirizas in zadaj Peña Cachivirizas, na koncu pa Peña Telera
Njihove severne stene in stebri se veličastno dvigajo na dolino Tene (Valle de Tena, Pirineo Aragonés, op.p.) in dosegajo višino med 500 in 700 metri. Številne grape in ozebniki ponujajo veliko možnosti zimskega alpinizma, ki ga olajšajo tudi kratki dostopi.
Zgornje je prevod iz knjige Escaladas en hielo, nieve y mixto en los Pirineos (založba Desnivel) in je ponudil idejo o plezanju v Pirenejih. Kasneje mi je se prijatelj iz Alicanteja priporočil omenjeni hrib in s Sergiom nisva dolgo odlašala.
Na zadnji dan v februarju (bil je petek, 29.02.2008) sva se tako znašla na poti proti Pirenejem. Po 500 prevoženih kilometrih sva se ustavila na vmesni postaji v Zaragoza, kjer sva dokončno pripravila opremo za v hribe. Pozno ponoči sva odrinila naprej in tri ure kasneje končno prispela do izhodišča, kjer sva kar na parkirišču postavila šotor in prespala. Naslednji dan, bila je sobota, nisva pretiravala z prezgodnjim vstajanjem in sva začela z dostopom šele ob devetih. Najin cilj je bil ozebnik po imenu Gran diagonal v vrhu Peña Telera. Vreme ni bilo ravno najboljše in visoka oblačnost naju je spremljala cel dan. Na dostopu pod steno sva spregledala opis v vodničku in dostopila v napačni smeri. Na višini 2000 metrov se nama je zdelo, da sva ze dovolj visoko in da mora biti vstop v smer blizu. Glede na fotografijo v vodničku in orientacijo na terenu sva bila mnenja, da morava samo prečiti pod ostenjem proti desni in bova tako prišla do najine smeri. Žal pa sva delala račun brez krčmarja, saj se nama je globoko udiralo, prečenja kar ni in ni bilo konca, pa tudi časovno sva zamujala. Po treh urah sva ugotovila, da smer sicer je nekje v desnem delu ostenju, kamor sva počasi napredovala, vendar da najino gaženje nima smisla, zato sva obrnila in odgazila nazaj, od koder sva prišla. Med sestopom sva imela možnost bolje spoznati okolico in dejansko ugotoviti kje poteka “najina” smer. Pozno popoldne sva se vrnila do avta, kjer sva si najprej privoščila počitek, nato pa sva odšla na turistične oglede okolice.
Po večerji sva pripravili strategijo za naslednji dan in se hitro odpravila k počitku.
Zbudila sva se v jasen in sončen dan, kar naju je se dodatno motiviralo za plezanje. Dostop je potekal po načrtu in v prvem poizkusu sva “našla” smer. Počasi sva se dvigala vedno višje. Na višini 2000 m, na prehodu iz sonce v senco, sva si privoščila se zadnji daljši počitek, si pripravila opremo in odrinila naprej. Celotna višina smeri je okoli 600 metrov, težave pa 60º v snegu in III v skali; nič posebej zahtevnega, ravno toliko, da je plezanje zanimivejše. Vse skupaj, z dostopom, smerjo in sestopom, ki je bil precej izpostavljen in z naklonino do 50º, je ponudilo veličastno in zanimivo turo v čudovitem gorskem okolju v Pirenejih.
Pirineo Aragonés, Peña Telera (2764 m) – Gran diagonal (600 m, AD+, sneg 60º, skala III), plezala Klemen Novak (AO Jesenice, GAM Alicante) in Sergio Luján Mora (GAM Alicante) 2. marca 2008.
Gran diagonal
Besedilo: Klemen Novak
Fotografije: Sergio Luján Mora