Lucija Hrastnik: Ura je dve zjutraj, ko med vožnjo razmišljam o tem, kaj naj napišem
... o naši Val di Mello turi, medtem ko Neža spi na sovoznikovem sedežu, v avtu pa naju spremlja vonj od celega tedna mokre opreme (in naju).
Do zahodne obale Francije je menda še kakšnih sedem ur, za naju verjetno vsaj še pol toliko več.
Začetek ture je bil impulziven in nič načrtovan, kar cel teden je bil takšen. Skoraj en sam stres, ampak tisti, ki ti malo sede. S Špelo in Nežo smo naložile Škodo, iztrgale Miha iz rok štirih punc v Trenti in hkrati z odločitvijo, da zaradi razmer ne gremo v Courmayer, v navigacijo vrgli prvo idejo, ki nam je padla na pamet (Miha: Val di Mello je menda abnormalno dober). Nihče od nas ni zares načrtovalec, zato smo se prva dva dni tam razgledovali, kupovali vodničke, uvajno splezali 300 metrov tečnih trav (Via Gossemberg di Sinistra) in ležali pod bližnjimi bolderji, spraševali plezalce in lokalce, alpiniste pariškega ferajna in simpatične sosede v kampu. Med kuhanjem prve večerje smo si od slednjih sposodili sol za pašto, potem pa še pašto, ker je ta skupaj z vso ostalo hrano ostala nekje na poti. Malo kasneje se je utrgala nevihta in smo z vodo do gležnjev v šotoru reševali plavajočo kitaro, mobitele in to isto pašto. Bila je noč, vse smo imeli premočeno, avto prepoln, moralo na psu, pa je Miha vseeno rekel - ‘men je blo pa dobr’. Zanimivo, podobno je rekel par dni kasneje, ko naju je pri sestopu s Punta Sfinge ujela močna nevihta in sva po tem, ko sva v hipu odvrgla nahrbtnike, stekla pod najbližji balvan, kjer je naslednje pol ure razen zlivanja dežja in strel vladala čista tišina. Kar hočem reči je, da je naš spomin ena res posebna stvar; nekam potlači občutke nemoči, brezupa in frustracij in shrani nek prijetnejši rezidual. A je to neka preživetvena caka ali smo samo res slabo učljivi? Nujno analizo dneva smo opravili kasneje na toplem v koči Omio ob ričetu in čaju. Zahvala gre srčnim italijanskim oskrbnikom.
V Punta Sfingi smo tisti dan navezi Neža-Miha in Špela-Lucija plezali via Bramani (IV) in via Fiorelli (IV+).
Z naslednjim jutrom je prišla šajba in odločitev, da se Neža in Špela spustita v dolino, kjer sta prihodnji dan štartali za Pizzo Porcelizzo (3075), z Mihom pa sva nadaljevala do koče Gianetti. Tam se je Miha naučil igrati šah in kako spiti (samo) eno pivo, gate pa so bile po treh dneh spanja po kočah tudi že dvakrat obrnjene naokoli. V mislih za naslednji dan sva imela via Molteni-Camporini (V+) v Piz Badillu, za prihodnjo turo pa naju je navdušila ideja o sosednjem Cengalu. Zaradi slabšega vremena sva v smer vstopila pozneje kot načrtovano, vendar sva šla čez prvih par cugov relativno hitro, zato sva se odločila nadaljevati. Nekje v zgornjem delu sva zašla v normalko, pa je zato na vrhu malo grenek priokus popravil - ‘pa lej kje sva, no’.
Špela in Neža sta isti dan po brezpotjih nabrali 2k višincev, pa sta jih ob odsotnosti plezalne robe opravili kot da ni nič. Scena na poti od koče Gianetti do Bagni di Masino je krasna, res, taka se ti zdi tudi, ko si izmozgan.
Naslednji dan sva z Nežo Špelo in Miha z rukzaki in povštrčki in objemčki odložili na Flixbus v Milanu in nadaljevali pot do sem, kjer je skalo zamenjal en drug, bolj tekoč medij. Ko pomislim, je bil kljub vsem zatikom to res dober teden, tudi (ali predvsem?) s pedagoškega vidika. Ko nekaj moraš - greš. Vprašaš, se znajdeš, narediš, si zgrožen ali pa ponosen nad tem, kako si se odločil. Navigiranje med našimi različnimi (plezalnimi) željami, ambicijami in idejami je bil izziv, vsak je od drugih nekaj pričakoval, pa tega itak ni dobil, ampak smo zvozili. Pa mogoče, ko si si pripravljen brisat rit s plastičnimi prtički, iz šotora črpat vodo s kavnimi šalcami, v trdi megli iskat vstop v smer in biti najbolj hvaležen za suhe plezalke po dnevih dežja, tukaj podtalno le ni samo želja po druženju, ker to lahko počnemo tudi kadarkoli na Petkovšku - ampak si pač želimo plezat, vsak ve zase.