Andrej Erceg: ”Cari amici soldati I tempi della pace sono passati!”,
... je septembra leta 1982 na Novem Rocku zlovešče krulil legendarni lajbahovec Tomaž Hostnik. Zaradi projektila se je po njegovem obrazu cedila kri. Gledalci smo žvižgali in obenem zaprepadeno bolščali v njegov brezkompromisni performans. Dobre tri mesece kasneje, pri 21 letih, je naredil obredni samomor.
Nedavno je zakrulil tudi Putin. O samomoru ni razmišljal. Brezizrazni, hladnokrvni psihopat, je šel raje pobijat sosede.
Naravi fura dalje. Ustvarila je človeka skupaj z egom in mu dala orodje, da z njim upravlja. Pojmi kot veselje, sreča, ljubezen, laž, vulgarnost, agresija, sovraštvo ... antropocentrizem, nacionalizem ... so zanjo irelevantni. Vseeno ji je, če se človek z zemlje lastoročno zradira. Narava nima čustev in iluzij, ni z nami ni proti nam.
In tako sem šel spet v borbo z elementi. Napad na Bavški Grintavec sem v drugo zastavil z juga. Iz vasi Brvce ob Soči, sem mimo pretežno zapuščenih hiš in vikenda z izvirsko vodo na Lemovju, po slabih tisoč višincih pripešačil na sneg. Sonce je pripekalo. Zgoraj so krožili jastrebi, spodaj njihove sence, jaz pa sem zadihan mlatil po coklih na smučeh. Ko se je modificiral sneg, je lepljiva gmota popustila. Nekoliko olajšan a še vedno prizemljen, sem se vlekel naprej. Na platoju pri Lanterni sem zavil levo mimo rušja do sten pod Malim Grintavcem in drsel naprej do snežno skalnega labirinta pod Bavškim Grintavcem. V grapi sem nataknil dereze, pa spet smuči, ker za gaženje v pancerjih ni bilo več energije. Pri križu sem pogledal čez na že znano stran, od radosti vzneseno zakrulil, sedel na nahrbtnik in si privoščil enourni oddih.
Z vrha sem se spustil na sumljivo drseči podlagi pokriti s pršičem, v grapi s poskakovanjem in drsenjem odstranil mehko povrhnjico, na koncu pa užival v ritmičnem vijuganju po sredini doline.
Pri Planini nad Sočo sem smuči zamenjal za gojzarje in odmaširam nazaj v dolinski direndaj. Blo dobl.