Razgledi - Borut Peršolja: Pred letom dni je Sloveniji teden dni vladala žledna ujma. Vzroke in posledice danes dobro poznamo.

Pred letom dni je Sloveniji teden dni vladala žledna ujma. Vzroke in posledice danes dobro poznamo.
Znano je tudi, da je bilo zaprtih 376 planinskih poti oziroma približno 40 % vseh planinskih poti v hribovitih območjih. Ni pa znano, da je planinske poti zaprl osebno (PDF 63,6 kB) »predsednik Planinske zveze Slovenije Bojan Rotovnik s soglasjem načelnika Komisije za planinske poti Igorja Mlakarja.«

Ob tem si zastavimo nekaj vprašanj:
1. Na podlagi katerih določil statuta PZS je Rotovnik sprejel to odločitev?
2. Je PZS skrbnik katere od zaprte planinskih poti, kot to določa zakon o planinskih poteh?
3. Imata Rotovnik in PZS s strani države na podlagi ustave ali zakona javna pooblastila, da lahko s prepovedjo zaščiti obiskovalce pred pretečo nevarnostjo?
4. Zakaj PZS ne zapre nobene planinske poti, kadar je stopnja nevarnosti snežnih plazov četrte ali pete stopnje po evropski lestvici?

Še vedno gozd. (Fotografija: Borut Peršolja)

Glede statuta PZS je odgovor jasen in nedvoumen. Predsednik PZS nima nobenih pooblastil ali podlage v statutu PZS za svojo pretirano odločitev. Predsednik PZS je v skladu z reklom, da cilj posvečuje sredstvo, uporabil neprav(n)o bližnjico, ki zanika filozofijo, kulturo in etiko sodobnega demokratičnega delovanja, ki vodi v razkroj gorništva in njegove vloge v civilni družbi. Nihče (če se ne motim, je samo Igor Zlodej na spletni strani Gore in ljudje opozoril na to) tega ni opazil ter javno opozoril na takšno neprimerno ravnanje.

Še več: zakon o planinskih poteh v prvem odstavku 5. člena nedvoumno pravi: »Uporabniki uporabljajo planinske poti na lastno odgovornost.« Rotovnik pa je odgovornost v celoti prevzel nase! Nase je vzel tudi veliko tveganje, saj bi v primeru odškodnin – na primer zaradi izpada dohodkov najemnikov planinskih koč in turističnih aranžmajev gorskih vodnikov – ostal brez kakršnegakoli kritja (in po mnenju podporne večine, bi za to pravzaprav moral prejeti medaljo za hrabrost).

Zakaj pa so taki?
Ker so čreda – in krdelo vedno uboga, kar reče poglavar.
Svetlana Makarovič, Tudi sama sem delček narodovega bogastva, Pogledi, 6. avgusta 2014

Vsakomur je jasno, da je tudi v primeru naravnih nesreč – Uprava za zaščito in reševanje ter Zavod za gozdove sta ob žledu izdala opozorilo (ne pa prepovedi!), naj ljudje ne odhajajo v gozd – dopustna uporaba le tistih pooblastil, ki so določena z ustavo, z zakonom ali v našem primeru s statutom Planinske zveze Slovenije. In to tistih pooblastil, ki so v konkretnem primeru nujna, neizbežno potrebna, primerna za izvršitev konkretne naloge, in ki z najmanjšimi možnimi posledicami zadostujejo za uresničitev oz. dosego cilja. Po domače povedano: na vrabce ne streljamo s topovi!

Je kdo omenjal topove? (Fotografija: Borut Peršolja)

PZS je civilno družbena, nevladna organizacija. PZS je organizacija, ki »zagotavlja pogoje za planinstvo v Sloveniji«. Gorništvo je dejavnost, ki se odvija v naravi. Zato je del gorništva tudi tveganje, s katerim upravlja vsak posameznik sam. PZS ni organizacija, ki lahko komur koli prepoveduje hojo v hribe – to je v celoti in brezprizivno v nasprotju z njeno ustanovno idejo. PZS, še posebej pa njen predsednik Rotovnik nista organa, ki lahko omejujeta ustavno pravico do svobode gibanja. Tega doslej PZS tudi ni počela (je pa prepovedovala besede). PZS nikoli doslej ni zaprla nobene planinske poti niti takrat, ko je velika nevarnost snežnih plazov (PZS na primer ni ukrepala pred tremi tedni, ko je bil zaradi snežne ujme za večji del Slovenije razglašen rdeči alarm). Zakaj je torej Rotovnik osebno – v škodo PZS – samovoljno ukrepal pred enim letom?

* * *

Zakon o planinskih poteh (Uradni list RS, št. 61/2007 z dne 10. 7. 2007) v drugem odstavku 16. člena pravi, da mora »skrbnik za določen čas delno ali v celoti zapreti planinsko pot, če postane nevarna za uporabnike zaradi sprememb v naravi«, nadalje določa, da »lahko takšna zapora traja največ eno leto, v času zapore pa mora skrbnik poskrbeti za ustrezno obnovo planinske poti«. Zakon govori o skrbniku planinske poti (tretji odstavek 2. člena), ki je »planinsko društvo v skladu z zakonom, ki ureja društva, včlanjeno v pristojno planinsko zvezo.«

PZS torej po zakonu o planinskih poteh (pa tudi dejansko) ni skrbnik nobene planinske poti v Sloveniji, še manj pa lastnik katere od planinskih poti. Planinsko pot lahko zapre samo krajevno pristojno posamezno planinsko društvo. In to so kasneje nekatera (ne pa vsa!) tudi storila. Vendar je 7. 2. 2014 vse poti zaprl Rotovnik osebno (predsedstvo PZS pa je teden dni kasneje njegovo odločitev soglasno podprlo, z izjemo mene). Domnevno v imenu preventive …

“Če je res kaj značilno za demokracijo, če se demokracija res v čem loči od diktature, se ravno v tem, da v glavnem ne omogoča in ne dopušča preventive. In zato je demokracija, v nasprotju z diktaturo, vselej tvegana in krhka družba.” (Vlado Miheljak)

Preventiva, ki jo v primeru varnosti v gorah enačimo z gorniškim usposabljanjem obiskovalcev gora, še posebej pa članov planinske organizacije, je pomembna vsebina civilne družbe. Šele ko bodo vsa planinska društva med različnimi društvenimi dejavnostmi vsako leto ponudila svojim članom (še zlasti mladim in novincem) možnost organiziranega vodenega gorniškega usposabljanja, bo ta naloga uresničena, projekt kakovostne množičnosti pa uspešno končan. Vendar smo še zelo daleč od tega cilja.

Zaradi trsk ne vidimo gozda. In obratno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato moramo – kadar začne predsednik PZS nenadoma kazati večjo odločnost, v tem smislu tudi več poguma pri uveljavljanju svojih idej – biti še bolj (pravno) dlakocepsko pozorni na njegovo delo in do tega dela še bolj kritični. S to (ne)pravno bližnjico je skušal javnost prepričati v učinkovitost svojega dela. Ta bližnjica (kaj te sicer pomenijo v gorah, pa itak vemo) pa pomeni zavestno in premišljeno kršenje statutarnih pravil, zakona in ustave.

Ljudje, ki opravljajo vodstveno delo – še posebej pa v nevladnih, civilnodružbenih organizacijah, se vsekakor morajo zavedati, da so takšne bližnjice v pravni in demokratični državi, ki naj uresničuje vladavino prava, nedopustne. Vselej in brez izjeme! Če se tega ne zavedajo, nikakor ne bi smeli opravljati vodstvenega dela. (Pravijo, da ljudje pokažejo pravo barvo, ko pridejo na funkcijo. Oblastno ravnanje in njegovo lansko spogledovanje z lokalno politiko kažeta, da tudi Rotovnik ni imun na njemu tako ljube izzive.) Javnost, po izkušnjah pa tudi preštevilni novinarji, se tega ne zavedamo dovolj! Zato so vprašanja, usmerjena v odpravljanje pomanjkljivosti in težav pri delovanju in razvoju pravne države ter demokratičnega procesa, izjemno redka (naj spomnim na podoben polom v primeru prejšnjega predsednika PZS in hkrati častnega člana PZS).

Ob soočanju z Rotovnikovim dejanjem je sledilo načrtno javno sprenevedanje (PDF 539 kB), pridružilo se mu je predsedstvo PZS, zlasti pa generalni sekretar PZS Matej Planko z manipulacijo in javnim nastopaštvom. V javnih nastopih ter sporočilih za medije se je najprej izgubila prvotna formulacija, da je planinske poti zaprl Rotovnik osebno, sledile pa so še druge argumentacije (PDF 450 kB), ki naj bi podprle zgodbo o škodnem uspehu. Kako slabo se godi gorniški zgodovini, ko pride v roke politiki, smo žal lahko videli tudi v žledni zgodbi (že prej pa v Matični zgodbi).

PZS je tako junija 2014 sporočila, da gre za »največjo škodo na planinskih poteh, ki jo beležimo v planinski organizaciji v naši več kot 120-letni zgodovini« in da bo »zaključno oceno o škodi na planinskih poteh zaradi žledoloma in snegoloma objavila predvidoma januarja 2015 (to se ni zgodilo, opomba BP) na osnovi oddanih letnih poročil društev, skrbnikov planinskih poti (PZS torej zakon očitno pozna in priznava njegovo veljavnost, opomba BP). Glede na do sedaj zbrane podatke in glede na trenutno nezmožnost preverjanja stanja planinskih poti predvsem v Julijskih Alpah (snegolom) ocenjujemo, da bo škoda na planinskih poteh zaradi naravne nesreče, ki je Slovenijo prizadela februarja 2014, presegla 500.000 €, od tega samo neposredni materialni stroški okoli 100.000 €.«

Spomnimo, kaj se je v Slovenskem planinskem društvu dogajalo po prvi svetovni vojni: »Ko je planinskemu gospodarstvu prav lepo kazalo, se je zanetil požar 1. svetovne vojne. Vojaštvo nam je najprej onemogočilo vsako delo v Julijskih Alpah in te gore so nam postale nepristopne. Ker je meja sedaj v smislu demarkacijske črte menda potrjena, izgubi SPD vse podružnice v Primorju; vrhovi Julijskih Alp bodo tvorili mejo in danes niti ne vemo, v koliko bo za naprej mogoče jih posečati. Izgubimo pa tudi na Kranjskem Vipavsko, Idrijsko in Ilirsko podružnico, izgubimo vrhove Nanos in vse od Javornika do Notranjskega Snežnika. Takisto udarjeni smo na severu v Karavankah.«

Nekatera drevesa so preživela vse vojne vihre prejšnjega stoletja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Spomnimo, kaj se je v Planinskem društvu Slovenije dogajalo leta 1945: »Prevrat nas je našel na razvalinah društva. Od 69 koč jih je 49 uničenih, požganih; 20 jih še stoji, a so po večini izropane, mnoge brez temeljitega popravila, brez nabave inventarja, perila itd. popolnoma neuporabne. Velikansko premoženje društva, ki ga šele danes, ko smo ga izgubili, pravilno ocenjujemo, in ki je služilo razmahu planinstva in turizma v Sloveniji, je uničeno. 37 milijonov dinarjev vojne škode je prijavila društvena uprava in pri tem jo je bržčas ocenila še prenizko. V letu 1946 je bilo oskrbovanih le devet koč: tri v Julijskih Alpah, dve v Kamniških in štiri na Pohorju.«

Je torej več desetletij oviran in celo prepovedan dostop do slovenskih gora res tako malo vreden? Je zgodovina res učiteljica življenja?

Da Rotovnik (kot inštruktor in urednik Planinske šole) ne pozna stroke lastne organizacije nazorno kaže tudi napačna uporaba pojma naravna nesreča. Vsi varuhi gorske narave in vsi vodniki PZS vedo, da okoljevarstvo pomeni varovanje človekovega okolja na vseh ravneh – ciljna skupina okoljevarstva je izključno človek. Ciljna skupina naravovarstva pa so vse druge vrste na planetu. Obe obliki varstva izvajamo ljudje. Zato si obe gibanji lahko nasprotujeta – zastopata povsem različne interese, ker so ciljne skupine različne. PZS ima status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, zato pri vseh ravnanjih v ospredje stopa narava v vsej svoji celovitosti. Zato je žled predvsem običajen, celo vsakoleten naravni pojav.

PZS je zamudila izjemno priložnost, da bi javnost (zlasti politične stranke, vlado in Državni zbor) celovito seznanila s problematiko planinskih poti. Prav tako je PZS – kot deklarirana prostovoljska organizacija zamudila odlično priložnost, da bi pripravila velik prostovoljski projekt, ki bi povezal navznoter (članstvo, še zlasti vodniki PZS, alpinisti, inštruktorji) in navzven (vsi obiskovalci gora). Redke delovne akcije so potekale na ta način, PZS pa vodnikom PZS ni omogočila, da bi lahko sodelovanje pri sanaciji planinskih poti enakovredno z vodenjem vključili v letošnje poročilo o delu za registracijo vodnikov PZS.

Tudi po letu dni ostajajo nekatere planinske poti zaprte (kar tudi pomeni, da bi jih PZS v skladu z zakonom že morala izbrisati iz katastra). PZS to opravičuje z neodzivnostjo lastnikov zemljišč. Že sedaj je jasno, da bodo prav lastniki največji zmagovalci lanskega dogajanja – prost dostop do gora, ki je v tem delu Evrope ustavna pravica, bo onemogočen, v svojem gozdu se bodo znebili nadležnih obiskovalcev.

* * *

Razumevanje celote vodi k skupnemu spominu o tem, kaj se nam je vsem zgodilo, ne glede na to, na kateri strani spopada je kdo bil in na kateri idejni strani je kdo danes. Kadar se na razkrita dejstva Planinska zveza Slovenije ne odzove pričakovano, se razdor med različno mislečimi poglablja, zaupanje pa razpada (v zadnjem času je bilo tako tudi v primeru Škofic proti PZS). Razkrita dejstva namreč ustvarijo posledice, ki se jim demokratična organizacija ne more izogniti, in sicer tako, da bodo različno misleči reakcije imeli za pravične. Vztrajanje pri kritičnem komentiranju konkretnega PZS dogajanja in vloge konkretnih posameznikov je toliko bolj smiselno, tudi nujno početje.

Fotografija pove vse. (Borut Peršolja)

Razkrita dejstva tudi vedno sprožijo zahtevo po osebni in PZS pravičnosti. Svoboden je, kdor se zmore prepoznati v PZS – v takšni, kot jo danes predstavlja Rotovnik ali v takšni, kot jo kategorično in nedvoumno predvideva statut PZS. Zaupanje se gradi počasi in ga ni mogoče izsiliti. Iz vsakodnevnega življenja vemo, da zgolj s sprejemanjem pravnih predpisov in vzpostavljanjem institucij problema doslednega izvrševanja pravil, poslanstva in zastavljenih nalog ni mogoče doseči. Zato je tako pomembno, da civilno družbo vodijo osebnosti, ljudje z integriteto in najvišjo mero zaupanja.

Rotovnik je na koncu prvega mandata (in na pragu svojega drugega, a hkrati zadnjega) in na dan osebnega praznika gladko pozabil, da njegov položaj ni pravica, temveč javna funkcija, ki je privilegij. In ne privilegij vladanja, temveč privilegij poslušanja in delanja za skupno dobro.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.
(Resnici na ljubo je to zgodba Bojana Rotovnika.)