Gore in ljudje: Namenil sem se na Ojstrico.
Na goro, ki ima nekaj skupnega s Triglavom.
To je vse.
Ojstrica
Avto sem ustavil kraj ceste, na ovinku. Onkraj železne zapore pripelje nasproti gospodar. »Kaj če bo kamion na ovinku zadel vaš avto? Bolje je, da ga umaknete.« Navidezno ga je skrbelo zame in vendar njegov ton ni zvenel prijazno. Med pogovorom je njegova nejevolja še naprej rasla. »Na koncu sem jaz vsega kriv,« je zaključil pogovor. Vrnil sem se tistih nekaj korakov. Tako je bilo za oba bolje. Predlagal mu bom, naj si na ovinku postavi znamenje, majhno tablo s preprostim napisom: 'Prostor za spravilo lesa' ali 'Prosimo, ne parkirajte.' Lepa beseda lepo mesto najde. Pogledam proti lepi gori. Prav zanima me, po kateri strani bom prišel nanjo.
Bela je cesta, bel oblak sedi na vrhu Ojstrice. Za menoj pripelje traktor. To je on! Z resnim pogledom se je zagledal v gore, ko mu odpiram prehoda skozi žici električnega pastirja. Nisem mu dal na izbiro, pomoč mora sprejeti. Ugibam, ali v teh krajih ljubljanska registrska tablica pomeni kaj slabega. Kmalu za planino se v desno odcepi zaraščen kolovoz. Zavija iz idealne smeri, vendar mi bo podaljšal prijeten stik z gozdom. V strmini se nizko bukovje splete z borovjem. Skozi goščo sledim znamenjem, ki jih je naredila divjad. Po lahkem grmičevju zlezem v zagruščen graben. Siva in suha struga se počasi zapira. Pospravim palice in si nataknem čelado. Vse težje se hodi. Postajam radoveden, kako mi bo uspelo priti na vrh.
Dvakrat se mi pod nogami razsujejo nestabilne skulpture iz svežega grušča. Naučim se stopiti na stare, stabilne, lepo zaobljene skale. Trdno vsajene v osušeno strugo so lepo zglajene od pogostega peskanja z materialom, kadar ta potuje z vodo v dolino. Kot znamenje stoji kamen na skali. Ne verjamem, da ga je postavila človeška roka. Samo frcnil bi ga in bi odletel, tako nestabilen je videti. Tiho skalovje vse bolj stiska dno grabna. Ozek in ne preveč strm skok me loči od zgornjega dela. Radovednost, kako pridem na vrh, raste.
Na kompaktni skali so oprimki skrbno stolčeni. Navzgor bi se splazil na trenje in vsaj na pogled rešil uganko, ali zlezem ali ne splezam po zadnjem delu grabna. Če mi bo uspelo, ne bom postal slaven. A če dol ne pridem, tovrstne
slave ne potrebujem. Čas neslišno teče. Poskusim na desni: čez pridem, vrnitev ni samoumevna. Sedemsto metrov nad začetkom poti za Moličko planino se dokončno ustavim. Okrepčam se z očetovim jabolčnim zavitkom. Kje se sprehaja sedaj? Ne ve za te moje gorske stranpoti. Zagotovo ne dvomi, da pridem na vrh.
Dan je začel svoj popoldanski del. Sestopam po poti, ki jo ubirajo vode med potovanjem z Ojstrice, poskakujoč s kamna na kamen in s truščem odrivajoč grušč. Sedaj, ko sem izpolnil željo in poskusil priti na vrh preko Škrbnine, se prepustim volji. Vem, da pridem vsaj do Moličke planine. Na drugi strani gore bom višinsko 'uravnotežil' izlet. Ob prvih, hitrih korakih navkreber ugotovim, da tako ne uspem. Baterije danes nisem vzel s sabo. Radoveden sem, kako bom prišel na vrh in se do teme vrnil na izhodišče.
Šum slapiča potuje po slušnih živčnih končičih. Zaslišim se: nahrbtnik skrij med vejevje. S seboj vzamem le najnujnejše. Konec je dopustniškega pohajkovanja v izobilju prostega časa. Izlet se je spremenil v popoldanski tip. Novo znamenje ob poti je košček črne čokolade na rjavi papirnati vrečki. Raztopim ga v ustih, energija mi bo prišla prav. Vedel sem za vodo na Molički planini, kjer se je nalijem in jo dotočim v malo plastenko. Ob bližnjici na Malo Ojstrico pridem do tretjega vodnega znamenja – mlake, v kateri se zrcali Ojstrica v oblaku. Do konca ne bom ne vedel ne videl, ali pridem na vrh.
Ob skrajni uri, ki sem jo izračunal za začetek sestopa, se počutim iztrošenega. Pustim nogam, da me nesejo višje. Mimo prvega vrha in nerodno postavljenih skalnih stebrov pridem na drugega, višjega. Pisnega znamenja ne morem pustiti, knjige ni v škatli. Sproščeno veselje je sprostilo mišično napetost. Kje bom našel izgubljeno razliko v času? Po skalah lahkotno poskakujem pod vznožje vršnega skalovja, kjer sem pustil palice. V pljučih povečam pritisk z žvižganjem, ko pohajkujem po dolgem robu, nazobčanem do Male Ojstrice. Radoveden sem, kako mi bo uspelo v dolino pred temo.
Gora je po obliki nekaj posebnega. Od vseh strani ima videz prisekane piramide, razen iz Robanovega kota. Tam se očesu ponudi njena široka stena. Edino od tam se vršni del zdi špičast. A do 'tam' je še daleč in globoko. Spustim se na južno, prijaznejšo stran gore. Proti Molički planini uberem vse bližnjice, ki jih poznam. Smešno. Šele sedaj opazim novo smerno tablo za obnovljeno, staro Kocbekovo pot. Sape zmanjkuje. Nujno potrebujem ravnovesje dolin. Zanima me, kako bom uspel priti do njega.
Pastirjem gre hvala, da se na planini lahko nalijem z osvežujočo studenčnico. Meja Robanovega kota je nekaj posebnega. Zaradi velikega števila v skalo vklesanih stopničk gre v dolino hitreje. Na Robanovi planini zagledam dim; znak, da je hiška obljudena. V mraku so se poslopju približali tudi prašiči in konji, ki jih prej nisem opazil. Andrej je prišel pomolst krave. Zven njegovih preprostih besed je prijeten. Govori naravnost, brez nepotrebnih besednih ovinkov. Trčiva z najmanjšim možnim kozarcem. Opazujeva Ojstrico in si izmenjujeva zgodbe. Gledava, kje so na goro speljane glavne in stranske poti. Odgovori na vprašanja, ki sem jih dopoldan namenil Ojstrici!
V gostišču je tiho. Na večerjo čakajoči gostje molčijo. Zagledam ga za pečjo. Oči, hvala za čokolado! Po njej sem videl, kako visoko si zmogel. Višje, kot sem si mislil. Pripoveduje o gobah, iz katerih je naredil ušesa na skalnati glavi. Se mi je zdelo, da je možic bil njegov. V poltemi sem bil že mimo, ko se je prikazal v kotičku očesa. Oba sva zadovoljna z dnevom in doseženim. (Verjetno še
kdo!) Povem, kje sem hodil. Tudi njega je zaneslo po hudourniški strugi proti Krofički, preden je našel pravo pot za Moličko planino. Oče, hvala za spremstvo. Oj, strina Triglava, tudi tebi najlepša hvala!
Ojstrica je 'Špik' Kamniško-Savinjskih Alp. Ojstrica ima kar nekaj podobnosti s Špikom v Julijcih. Oba imata strmi severni steni, oba sta drzna 'špičaka' iz več smeri, z veliko višinsko razliko do vrha gore. (Vladimir Habjan)
Ojstrica je vzhodna lepotica Grintovcev (Andrej Stritar)
Ojstrica je glavni dobitek Savinjskih Alp. Tako za »normalne« planince kot za plezalce. Slednji imajo na voljo eno najlepših slovenskih sten, navadni smrtniki se veselimo drugih bokov gore in njene prikupne oblike, kakršno razodeva ime. Pri vsej lepoti in zvenečem imenu je lahko dostopna. (Stanko Klinar)
Gora Ojstrica, ki jih je na Slovenskem več, izvira iz istega debla kot ostrv, ostrnica in ostrva, pomeni pa vrh smreke s prisekanimi vejami, zasajen v tla, na katerega obešajo travo ali deteljo. Ojstrica je torej gora, ki ni ostra, temveč ima obliko ostrvi. Kaže, da naletimo na to ime samo tam, kjer ne poznajo kozolcev. (Leopold Verbovšek)
Iztok Snoj