Planet Siol.net - Alenka Teran Košir: ... odštel toliko, kot bi plačal za 50 jajc ali 4 golobe / Danes mineva 120 let od odkupa vrha Triglava 
PZS
Da je Triglav nacionalni simbol Slovencev, ni dvoma, niti ni dvoma, da je trenutek osvojitve vrha poseben in da pregovor, da mora vsak Slovenec vsaj enkrat v življenju na Triglav, še kako drži oziroma povedano drugače, ne drži samo pri tistih, ki nanj ne upajo ali ne zmorejo.
Da je Triglav slovenski, je v največji meri poskrbel pesnik, pisatelj in župnik Jakob Aljaž, ki še danes v vsej veličini ob cesti, ki vodi mimo Mojstrane proti Kranjski Gori, z roko kaže na Triglavsko pogorje.
Motilo ga je ponemčevanje slovenskih gora
Zakaj mu je bil Triglav tako ljub, je težko reči, verjetno predvsem zato, ker ga je motilo ponemčevanje slovenskih gora. Oskrbniki planinskih koč so namreč pred 120 leti govorili nemško in pri gostoljubju dajali prednost nemškim turistom, tudi vse planinske koče so bile nemške. V tistih časih so namreč Nemci teren označevali kot svojega tudi z osvajanjem in označevanjem slovenskih vrhov.
Ideja o postavitvi Aljaževega stolpa, branika slovenstva in planinskega zavetišča
Aljaž se je menda kar precej časa poigraval z idejo, da bi na vrhu najvišje slovenske gore postavil majhen stolp, ki bi služil dvema namenoma.
Praktičnemu, kot planinsko zavetišče, in simbolnemu, kot branik slovenstva. Kaj ga je k temu napeljalo, Aljaž ni nikjer izrecno zapisal, poudarja dr. Peter Mikša iz Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ni pa bila skrivnost, da ga je prisotnost Nemcev v slovenskih gorah še kako motila. Vse je bilo nemško, le še delavec je bil slovenski.
Že pred odkupom vrha Triglava na domača tla narisal stolp
Tako je župnik Jakob Aljaž že pozimi leta 1894-1895 v svoji župnijski sobi na Dovjem kar s kredo na tla narisal zunanji videz stolpa in mu določil dimenzije, pripoveduje Mikša.
Stolp si je zamislil v obliki pokončnega valja s premerom 125 cm, z dvema metroma višine in streho v obliki stožca. Z vrha koničaste strehe naj bi štrlel drog s kositrno zastavo z letnico 1895, je Aljaž leta 1923 zapisal v Planinskih spominih. Zamislil si je tudi pravokotne line, ki bi služile kot okna in naj bi gledale na vse strani neba.
16 kvadratnih metrov za en goldinar
A še prej je bilo treba narediti prvi korak, prilastiti se špice Velikega Triglava. Aljaž je 16 kvadratnih metrov zemljišča od občin Dovje in Mojstrana 15. aprila 1895 odkupil za pičli goldinar, kar je po besedah Mikše toliko, kot bi danes odšteli za 50 jajc ali 10 litrov mleka, iz razpredelnice, objavljene v Rodoljubu, glasilu Slovenskega društva v Ljubljani, je razbrati, da bi zanj dobili tudi štiri golobe.
Niso se spomnili
In zakaj je bilo to sploh mogoče in zakaj tega niso storili že Nemci? "Verjetno zato, ker se tega prej nihče ni spomnil," razmišlja Mikša, ki je med drugim tudi avtor obsežne monografije z naslovom Slovensko planinstvo, ki je svoje mesto našla tudi v gorniškem muzeju v Katmanduju.
"Nemci so se počutili tako domače, njim je bilo samoumevno, da je to njihovo ozemlje. Po drugi strani pa je tudi res, da takrat niti Slovensko planinsko društvo ni sililo v Triglavsko pogorje, saj je bil pristop v tistem času pravi plezalni podvig, poti, kot jih poznamo danes, tam takrat še ni bilo. Aljaž je pozneje triglavski greben razstrelil in dal speljati debelo vrv in šele takrat je Triglav postal romarska gora, kot jo poznamo danes," pravi Mikša.
Vzpon na Triglav v 18. stoletju primerja z vzponom na Everest, ki je do sredine 80. let prejšnjega stoletja veljal za izvenserijski dosežek, medtem ko danes vrh dosegajo tudi slabše pripravljeni alpinisti.
Da vzpon na Triglav ni bil mačji kašelj opisuje naslednji opis: "V času Jakoba Aljaža je bil greben med malim in velikim Triglavom tako ozek (meril je le 30 centimetrov), da so ga alpinisti morali jahati, saj po njem ni bilo mogoče varno hoditi," opisuje Mikša. To je dovolj zgovoren opis, ki daje vedeti, da to pač ni bil podvig za vsakogar.
O potezah Jakoba Aljaža so se takrat razpisali tudi v Planinskem vestniku, najstarejšem slovenskemu glasilu, ki te dni prav tako praznuje 120. obletnico obstoja, kjer so zapisali: "Marsikomu se morebiti zdi ves načrt neizvršljiv, a jekleni vztrajnosti in požrtvovalnosti g. župnika se bode gotovo posrečila izvršitev te čudovite stavbe. Aljažev stolp bo najvišja stavba ne le na Slovenskem, ampak nasploh po slovanskem svetu."
Klepar stolp izdela zastonj
Izdelavo stolpa, ki se ga je kmalu oprijelo ime Aljažev stolp, je Aljaž prepustil prijatelju Antonu Belcu, sicer znanemu kleparju, ki je Aljaževo idejo najprej označil za čisto norost, a je kmalu spremenil mnenje in Aljaža označil za zanesenjaka in velikega Slovenca ter je stolp izdelal zastonj.
Aljažev stolp so postavili 7. avgusta 1895, v naslednjih letih pa sta na Aljaževo pobudo zrasli še dve slovenski postojanki, Kredarica in Aljažev dom v Vratih.
PZS, 15. april 2015, ob 0. uri
Jakob Aljaž pred 120 leti za en goldinar kupil vrh Triglava
Danes, 15. aprila 2015, mineva točno 120 let, odkar je Jakob Aljaž za en goldinar kupil vrh Triglava in 7. avgusta 1895 tam postavil Aljažev stolp, ki še danes predstavlja ponos slovenskega naroda in simbol slovenstva. Aljaž je o tem burnem delu svojega življenju zapisal: "Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga. Pridobil sem dovško občino (prej so Nemci tukaj gospodarili!) in okrepil sem Slovensko planinsko društvo."
V času ustanavljanja Slovenskega planinskega društva (SPD), ki je zaživelo 27. februarja 1893, je vzporedno nastajala še ena zgodba, tesno povezana z delovanjem društva. Leta 1889 je službovanje na Dovjem prevzel župnik Jakob Aljaž (rojen 6. julija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro – umrl 4. maja 1927 na Dovjem). Že dve leti pred prihodom na Dovje je Aljaž prvič stopil na Triglav. Leta 1895 je bil ustanovni član podružnice SPD v Radovljici, postal pa je tudi namestnik načelnika podružnice. Njegovo zavzemanje za Triglav je po tem imenovanju prišlo še bolj do izraza, čeprav delovanje SPD-ja sprva ni bilo usmerjeno h končnemu prevzemu Triglava iz nemških rok. Večina zemljišč v okolici triglavskega vrha je bila v lasti Verskega sklada, ki je bil bolj kot Slovencem naklonjen nemškim obiskovalcem gora. Aljažu pa je leta 1895 uspelo od dovške občine za 1 goldinar kupiti zemljišče na vrhu Triglava.
Od občin Dovje in Mojstrana je 15. aprila 1895 za en goldinar kupil »špico« Velikega Triglava, za skupaj 16 kvadratnih metrov zemljišča, ter začel izdelavo stolpa. V Planinskem vestniku so maja 1895 zapisali: "Marsikomu se morebiti zdi ves načrt neizvršljiv, a jekleni vztrajnosti in požrtvovalnosti g. župnika se bode gotovo posrečila izvršitev te čudovite stavbe. Aljažev stolp bo najvišja stavba ne le na Slovenskem, ampak nasploh po slovanskem svetu."
Mojstra Antona Belca iz Šentvida pri Ljubljani je zadolžil za izgradnjo Aljaževega stolpa. Izdelan je bil iz debele pocinkane pločevine in železnih stebrov, zlitih z betonom. Z Belcem sta ga skupaj s še tremi delavci postavila v dveh dneh. Prespali so v Dežmanovi koči. Imeli so srečo, da je bil Triglav tiste dni ovit v meglo in ni bilo nemških planincev, ki so v svojih kočah imeli pri prostoru in prenočiščih prednost pred Slovenci. Takšno razlikovanje je Aljaža tudi napeljalo k zamisli za postavitev slovenske koče na Kredarici.
Nakup zemljišča vrh Triglava in postavitev stolpa sta Aljažu prinesla pravdarski spopad z nemškimi organizacijami, ki so se ga lotile s trditvijo, da je ob izgradnji uničil podzemno triangulacijsko točko prvega reda. S to obtožbo so hoteli doseči rušenje stolpa. Aljaž pa se je obtožbam uprl, češ da so 40 let poprej civilni inženirji postavili na vrhu le leseno piramido za meritve, ki pa je bila zaradi vremena kmalu uničena. Preiskava, ki jo je vodil deželni geometer, se je vlekla kar pol leta, ne da bi Aljaž zanjo vedel. Pri tem so bili zaslišani kmetje, planinci, lovci in vodniki. Vendar pa je bil Aljaž pripravljen na obrambo, saj je imel priči, ki sta bili pripravljeni potrditi njegovo navedbo o leseni piramidi. To sta bila vodnik Janez Klinar – Požganc in srenjski sluga Gregor Legat. Končno je pravdo ovrgel vojaški stotnik Schwarz, ki je pričal, da podzemeljske triangulacijske točke na Triglavu nikoli ni bilo in da je na tem mestu stala lesena piramida. Stotnik je nato Aljaža prosil, da bi za mero vzel stolp in v sredini tlorisa zakopal škatlo s pergamentom kot pravo triangulacijsko točko. Po takšni ureditvi triangulacijske točke pa je to pomenilo, da je stolp pod cesarskim varstvom, čeprav v Aljaževi lasti.
Aljaž je o tem burnem delu svojega življenju zapisal: "Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga. Pridobil sem dovško občino (prej so Nemci tukaj gospodarili!) in okrepil sem Slovensko planinsko društvo." Aljaž je kasneje stolp in zemljišče podaril SPD.
Vir: Slovensko planinstvo (Peter Mikša in Kornelija Ajlec)