Didakta - Tine Mihelič: Začetek mojega (in slovenskega? - vprašaj bom pojasnil kasneje) andinizma sega v leto 1964.

KRALJEVSKA VERIGA

... Kot 23-letni mladenič sem bil takrat sredi vrtinca vihravega in predrznega življenjskega obdobja, ki sem ga povsem posvetil goram in stenam. Za seboj sem imel pet let kar uspešnega plezanja, bolje rečeno divjanja po gorah. Strast me je neusmiljeno preganjala iz stene v steno. Gore so mi tedaj pomenile največjo vrednoto in le s težavo sem našel toliko "prostega časa", da sem nekako spravil skupaj druge življenjske dolžnosti, med katerimi naj bi bil v tem obdobju seveda najvažnejši študij.

Slovenski alpinizem je bil takrat še močno vpet v "klasicistične" manire, polne tabujev in predsodkov; pač v skladu s časom, za katerega so bile značilne prepovedi in odrekanja. Najboljši in najbolj izkušeni so imeli za seboj prvo Himalajo - Trisul, o čemer pa smo lahko nadobudni mladci le sanjali. Kaj bi si torej lahko privoščil mladenič, ki zaradi gorniške strasti zanemarja študij in živi na ramenih razumevajočih staršev, poleti pa v zastojnkarskem plezalskem pribežališču Šlajmerjevega doma v Vratih, pod toplo zaščito Čopovega Joža in Mojce. Še Dolomiti so bili pravcata ekspedicija, povezana s papirnato vojno in komaj rešljivimi eksistenčnimi problemi. Andi? Seveda sem vedel zanje, pa še kako, saj sem od otroštva sanjal o Indijancih, kondorjih in ledenih orjakih pod tropskim soncem. Toda to je bila zame takrat pravljična dežela z drugega planeta.

Alpinisti smo bili tedaj prav majhna družbica in vsak je poznal vsakega. Prav vseeno je bilo, ali si bil Gorenjec ali Prlek, vse nas je družila ista strast (No, saj tudi danes ni drugače, le da nas je neprimerno več). V takem majhnem loncu seveda nič ni moglo ostati skrito. Tako smo vsi vedeli, da "akademci" (člani Akademskega PD iz Ljubljane) sanjajo o Andih (No, spet sem uporabil - ali zlorabil besedo sanjati. Z njo pač skušam ponazoriti svoje prvotno mnenje o teh poskusih. Jaz takrat še nisem bil akademik, sem se pa dosti družil z njimi in sem jih imel rad. Mogoče prav zato, ker so radi "sanjali" in so se vedno šli nekakšne alpinistične alternativce. Vrhunski športni dosežki jim niso bili mar, ljubili pa so pustolovščine in eksotiko. No, prav kmalu sem se jim tudi formalno pridružil.). Vendar čas taki klubski odpravi še ni bil naklonjen. Še himalajci so le z največjo težavo prodrli, čeprav so igrali z najmočnejšimi aduti. Moram torej reči, da smo se alpinisti tem "akademskim sanjam" bolj ali manj prikrito posmehovali in bili prav veseli, če je bilo v soboto in nedeljo lepo vreme, da smo lahko šli plezat v Vrata ali Tamar. V Ande bodo nemara nekoč šli naši vnuki, saj so nam takrat že od vrtca dalje nenehno trobili o svetli bodočnosti.

Toda akademci niso sanjali. Ko so uvideli, da je klubska odprava le prevelik zalogaj, so zadevo razširili na republiško raven. Ker tudi to ni bilo dovolj, so se napihnili, da pripravljajo nič manj kot jugoslovansko odpravo v Ande. Zdaj smo alpinisti že malo prišpičili ušesa, trmasta odločnost organizatorjev je zbujala spoštovanje. Nekje na tej - še povsem verbalni stopnji priprav sem se vanje vključil tudi jaz. Pozabil sem že, kateri je bil tisti prijatelj iz vrst akademcev, ki me je nekega zimskega dne ustavil kar na cesti in me pobaral, ali bi šel z njimi v Ande. če bi šel v Ande! Še vprašate! Toliko, da mu nisem padel v objem. Tisti hip se je pričelo menda najbolj vročično in dejavno obdobje mojega življenja. V priprave sem se vrgel z ognjevitim navdušenjem in vso mladeniško energijo, kar sem je premogel.

Projekt je bil mamljivo privlačen. Šest slovenskih alpinistov naj bi v začetku junija odpotovalo z ladjo v Buenos Aires, od tam pa z vlakom v Bolivijo. Cilj odprave: Cordillera Real. Od prve ideje dalje je bil gonilna sila vse zadeve Sandi Blažina. čeprav Sandi živi ob morju, je pravi hribovec in alpinist, da malo takih. O "Kraljevski verigi" smo vedeli bore malo, a smo v toku priprav uspeli zbrati menda prav vse, kar je bilo o gorstvu znanega. Ni bilo prav veliko. No, iz člankov v tujih revijah, fotografij in skic smo si vendarle lahko ustvarili kar dobro predstavo. Vedeli smo, da gre za eno najlepših andskih skupin. Gorovje se razteza vzdolž vzhodne obale jezera Titicaca (kako vznemirljivo mi je tedaj zvenelo to ime!). Trume ledenih ostric se vrstijo prek 100 km daleč! Med njimi so številni šesttisočaki. Prvake gorstva smo si kmalu zapomnili. Kako so nam drugi alpinisti zavidali, kadar so slišali naše pogovore! Imena Illimani, Condoriri, Illampu, Huayna Potosi so zvenela tako čarobno kot najlepša glasba. Naslajali smo se v omami sanjarjenja, za katerega še nismo čisto zatrdno vedeli, ali nam ga bo uspelo realizirati.

Pa smo vendarle uspeli! No, ne mislim utrujati s podrobnim opisom priprav, čeprav bi lahko o tem napisal posebno knjigo. Postaviti na noge odpravo v Ande je bil namreč v tistem času podvig, ki je terjal mnogo poguma, entuziazma, predvsem pa želje in vere v uspeh. Priznati moram, da bi bila odprava že vnaprej obsojena na propad, če bi na njej sodelovalo šest Tinetov Miheličev, saj zeleni mladec ni imel pojma o organizacijskih zadevah. Te pa je zares mojstrsko obvladal zlasti Sandi. Srečevali smo se z danes nepojmljivimi težavami. Bili so siromašni časi in privatno sofinanciranje je bilo izključeno. Tako smo morali prav vse dobesedno nažicati. Stari mački so delali čudeže, v priprave so vpregli vplivne prijatelje z zvezami in Andi so počasi pričeli dobivati obrise, vedno bolj so stopali izza temne zavese nemogočega in nedosegljivega. Delali smo dan in noč. Koliko drobnih detajlov, koliko poti (avtov takrat še nismo imeli, razen redkih srečnežev), koliko razočaranj, a k sreči tudi dovolj uspešnih akcij nas je čakalo v teh mesecih! Ker smo potovali z ladjo (o denarju za letalo smo lahko le sanjali), ni bilo treba skopariti s težo in smo doma nabavili vso hrano. Pri tem nam je izdatno priskočila na pomoč industrija, ki nam je (seveda ob posredovanju vplivnih prijateljev) večino naših potreb velikodušno podarila. Nekatera podjetja so pokazala neverjetno naklonjenost našemu projektu. Nikoli ne bomo pozabili ganljivo prisrčnih gorenjskih proizvajalcev čokolade, ki so nam v tovarniško zapakirane zavoje vtihotapili lističe z vzpodbudnimi parolami kot npr: Gorenjka vam želi sladke trenutke na vrhovih Andov in podobno. Še posebno so se izkazali piranski ladjarji, ki so nam za prevoz zaračunali le simbolično ceno (to je bila Sandijeva zasluga!).

Zadnji dnevi pred odhodom so bili pa le za dobre živce. Ob vseh težavah nas je do zadnjega pestila še negotovost, ali bomo sploh lahko šli na pot. Argentinci, s katerimi je bila država v skrajno slabih odnosih, nam niso hoteli odobriti vize. No, odločili smo se, da to tegobo ignoriramo in, da bomo skušali problem rešiti med potjo. če pomislim, da smo ob vseh pripravah morali skrbeti tudi za svojo kondicijo, saj smo končno šli v Ande plezat in, da vsakogar ne nazadnje čakajo tudi dolžnosti privatnega življenja, se mi zdi, da smo v tistih pomladnih mesecih leta 1964 opravili res veličastno delo. Jaz sem na primer moral pred odhodom napraviti vse izpite letnika na glasbeni akademiji. Poleg tega sem se prijavil na avdicijo za sprejem v službo v filharmoniji. Oboje je terjalo vsakodnevno nekajurno vežbanje. Glavni izpit iz instrumenta in avdicijo sem srečno opravil dva dni pred odhodom. Spominjam se, da sem imel med preizkušnjama nekaj uric časa, ki sem ga seveda porabil za mrzlično dirko po opravkih za odpravo.

9. junija 1964 sem se odpravil na najčudovitejšo pustolovščino svojega življenja. V reški luki je čakala na svojo prvo pot čez svetovna morja bleščeča, čisto nova ladja Ljubljana - ponos piranskih ladjarjev. Nanjo smo splezali v vlogi nekakšnih častnih gostov, saj smo bili prvi potniki. Bahali smo se z našitki, na katerih je pisalo Prva jugoslovanska odprava v Ande in se počutili silno imenitne. Obletaval nas je trop sorodnikov, prijateljev in celo novinarjev. Ladijska dvigala so že natovorila našo obilno prtljago, za katero so nam dodelili posebno skladišče. Velikanka je drhtela v ritmu mogočnih strojev, ki so se ogrevali v pričakovanju odhoda. In potem, mislim da je bilo že v večernem mraku, se je ladja premaknila. Ker je šla na svojo prvo pot, so jo pozdravile sirene vseh vrstnic in odhod je bil poln slavnostne patetike. Točno tako je bilo tudi naše počutje, vsaj spočetka. Ko pa je ladja zaplula s polno paro in so reške luči izginile na obzorju, je popustila koncentracija, ki nas je držala v nenehni napetosti nekaj mesecev. Zdajci smo se čutili neskončno utrujene. Kmalu smo se zavlekli v svoje kajute. Tistega večera se spominjam povsem natančno. Vem, da kljub utrujenosti dolgo nisem mogel zatisniti očesa. čisto počasi se mi je pričel sestavljati v zavesti nekakšen mozaik. Pot, na katero sem se bil odpravil, mi je tisti hip pomenila izpolnitev najbolj vroče želje. Doživel bom vse to, o čemer sem pred nekaj meseci samo sanjal. Onstran oceana čakajo name beli vrhovi zelene celine.

Šest slovenskih alpinistov se je imelo torej spremeniti v prve slovenske andiniste. Vodjo Sandija sem že predstavil (brez njega odprave ne bi bilo, v Južni Ameriki smo ga imenovali "el jefe" - izg. hefe). če grem po hierarhiji navzdol, stoji pred nami "el secretario", vsem slovenskim alpinistom dobro znani, nepogrešljivi Franci Savenc. (Mlajšim bralcem njegovih spisov moram pojasniti, da je bil Franci v petdesetih in šestdesetih letih aktiven, sposoben alpinist.) Steber moštva v vseh pogledih, specialna zadolžitev: stiki z javnostjo (ali bi lahko pričakovali kaj drugega?). Tretji akademik je bil zdravnik in vzoren alpinist Ivo Valič. Njegova poklicna specializacija mu pri opravljanju zdravniške službe za člane odprave pač ni koristila - Ivo je namreč ginekolog. Potem smo bili pa trije "pridruženi člani", ki so nas akademci povabili na odpravo (smo jim že morali biti simpatični) in se s tem izognili očitkom o takrat tako preganjanem "klubaštvu". Radoživi Šteblajev Lojze je imel v moštvu soimenjaka iz rodu ptičev; da bi ju razlikovali, smo mu nadeli vzdevek "stric Lojz", kar je v Boliviji zvenelo še lepše: tio Luis. Omenjeni soimenjak pa se piše Golob in je bil ves čas Lojze - kar tako. Zadnje omenjeni Lojze in jaz, ki sem bil sploh benjamin odprave, sva imela status še ne čisto odraslih kozličkov. (Kako se zabavam, ko to pišem! Na zadnjih andskih poteh imam prav nasprotno vlogo.) Bili smo torej kar pisana druščina, ki se je močno razlikovala tako po starosti kot po drugih znakih. Ker pa smo bili že stari hribovski prijatelji, smo se skregali samo takrat, kadar res ni bilo nobenega drugega izhoda. Naše odnose še najbolje opišem, če povem, da smo vse do danes ohranili neprekinjeno, trajno prijateljstvo.

Današnji slovenski andinist potuje od doma do vznožja kordiljer tri do štiri dni, andski pionirji pa smo potrebovali natanko petdeset dni, predno smo postavili prvi šotor! Potovanje z ladjo je trajalo poln mesec. Kljub dolgoprogaški kategoriji je naša Ljubljana pristala v številnih lukah, kar je potovanje seveda močno razvleklo, a tudi popestrilo. čeprav smo nestrpno hlepeli po ledenih grebenih nebotičnih Andov in nam je dolgovezna uvertura pomenila resno preizkušnjo potrpljenja in živcev, smo si danes edini, da tako očarljivega potovanja ne bomo nikoli več doživeli. Prvo srečanje z velikim svetom smo preživljali hlastajoč in zajemajoč z veliko žlico. Prepričani alpinisti smo živo začutili skrivnostni čar oceana. V kratkem smo se pobratili s posadko in spoznali trdo življenje mornarjev. No, tudi mi nismo držali križem rok. Obilje časa smo s pridom izkoristili za intenzivno učenje španščine in za kondicijski tek po palubi, kar je neznansko zabavalo mornarje. Kmalu smo imeli dostop do vseh kotičkov velike ladje (nekateri celo do komandnega mostu; robati gorjanci smo smeli za kratek čas prijeti krmilo in voditi velikanko!). V sredozemskih pristaniščih smo se čutili še nekako domače, pravi veliki svet se je pričel šele onstran Gibraltarja. Sprejemali smo ga odprtih ust in src. Krajši pravljici iz Tisoč in ene noči, ki smo jo preživeli v Casablanci, je sledila devetdnevna vožnja čez Atlantik.

Sredi oceana je nebogljene suhozemce čakala težka preizkušnja. Ko smo prekoračili ekvator, se nas je namreč močno privoščil, a na koncu vendarle usmilil vladar morja Neptun. Nesrečniki smo morali prestati težke muke, predno nas je veličanstvo sprejelo med "morjane prave" in nam dovolilo oditi na vesoljni žur, ki je tega dne zajel ladjo, da je bilo na njej huje kot ob orkanu. (Med svojimi spominki še danes hranim na častnem mestu certifikat, ki mi ga je podelilo veličanstvo, predno sem smel zapluti v prostranstva južnih morij.)

Na vroče zaželena ameriška tla nismo stopili kjerkoli, temveč skozi nemara najimenitnejši vhod: v Riu de Janeiru. Kar samo se nam je smejalo, ko smo z zibajočo hojo mornarjev (po daljši plovbi se razburjeni ravnotežnostni organ še nekaj časa ne pomiri; občutek imaš, da se ti zibljejo tla pod nogami) stopali med palmovimi drevoredi ob vznožju nebotičnikov, ki obrobljajo slavno Copacabano (ki pa je bila ob tem letnem času tako pusta kot Portorož pozimi). Ker nas življenje v domovini v tistih časih ni vzgojilo ravno v kozmopolite, smo se v vrtoglavem vrvežu južnjaškega velemesta počutili kot jeti v operi. Da bi se nekako izognili zadregi, smo ubežali direndaju na način, ki smo ga obvladali. Nad mestom se pne niz nenavadno oblikovanih hribov, ki so videti kot velikanski keglji. Visoko v bregove segajo bedna naselja siromakov, znamenite favele, sicer pa jih prerašča prava tropska džungla, ki se je vsesala v vsako razpoko vrtoglavo strmih pobočij. Z vrha najvišje vzpetine, imenovane Corcovado, ki jo krasi menda najveličastnejši Kristusov kip na svetu, smo užili enega najlepših razgledov svojega življenja. Pod nami je vrvelo človeško mravljišče v vročici južnoameriškega temperamenta, ki se mu v enodnevnem bivanju v "najlepšem mestu na svetu" pač nismo mogli (ali znali?) do konca prepustiti. Kratek obisk Ria mi je pustil mnoge vprašaje, očitno sem bil za celovitejše doživetje Novega sveta še premlad. No, vse še pride.

Naslednji dan smo pristali v Santosu, ki nam je ostal v spominu zlasti zaradi treh posebnosti. Prvič: luka je dobesedno tlakovana s plastjo surovih kavinih zrn (Santos je glavna brazilska luka za izvoz kave). Drugič: čez prostrani zaliv, ki ga obroblja prav taka ogrlica nebotičnikov kot v Riu, se razprostira peščena plaža, na las podobna Copacabani. V Santosu smo imeli več časa, zato smo si privoščili plavanje, ki pa ni bilo prav nič podobno čofotanju v domačih kopališčih, ampak je pomenilo pravcato bitko z ogromnimi oceanskimi valovi. Tretja posebnost pa je bila človeške narave in smo jo povzročili sami. Zaradi spleta nesrečnih okoliščin in nepoznavanja navad neznanega kontinenta smo namreč zamudili načrtovani odhod ladje. Le-ta nas je sicer dobrohotno počakala, pred obličje razjarjenega kapitana Ukmarja pa se v naslednjih dneh nismo upali stopiti. Ker pa smo bili že davno ugotovili, da je kapitan v resnici blaga duša, so se odnosi v kratkem spet uredili. K temu pa je mnogo pripomogla tudi skupna stiska, ki je v zadnjih dneh potovanja prizadela vse živo na ladji. Čez jugozahodni Atlantik se je namreč takrat znesel silen orkan. Tudi vsega hudega vajeni mornarji so zatrjevali, da so se tokrat naravni elementi razbesneli čez vse razumne meje. Odlična ladja je sicer suvereno odbijala napade razbesnelih valov, naši želodci pa so se takemu nasilju močno upirali in ples jeklene velikanke je povzročil marsikatero tragikomično situacijo. Še najbolj mi je ostalo v spominu, kako sem med izbruhom elementarnih sil nemočno ležal v svoji kajuti in se z vso močjo oklepal postelje. V omari sem imel lepo zložene maroške pomaranče. Močno guganje je sladke sadeže kmalu osvobodilo dvotedenskega mirovanja in v sunkih viharja so popadali na tla. Nebogljeni suhozemec ni mogel preprečiti kotrlikanja v ritmu neurja in zjutraj so bila tla kajute prekrita z nekakšno oranžno marmelado.

K sreči smo kmalu zavili v ustje Srebrne reke, kjer je viharju pošla moč. Naše pomorsko potovanje se je iztekalo, tik pred pristankom v Buenos Airesu pa smo doživeli še zadnjo nevšečnost: ladja je nasedla na pesek, ki ga nenehno nanaša velika reka La Plata. S pomočjo vlačilcev in plime smo se kmalu izvlekli iz zagate in zapluli v luko argentinske prestolnice. Tu pa nas je čakalo kruto razočaranje: Argentinci nam kljub vsem prizadevanjem še vedno niso odobrili vize. Ladje sploh nismo smeli zapustiti in odprava je bila v resni nevarnosti. V reševalno akcijo smo zdaj vpregli vrsto ljudi od agentov ladijske družbe do diplomatov z ambasade in slovenskih izseljencev. Trčili smo ob neizprosni zid birokracije, ki je v Južni Ameriki še posebno neprebojen, saj je vanj vgrajeno proslulo reklo manjana (jutri, vendar v smislu odlašanja v nedogled). Ta znamenita bolezen zelene celine nam je še nič kolikokrat žrla živce, predno smo se je privadili in jo pričeli jemati pač kot del folklore. Medtem ko so drugi delali za nas, smo bili mi v našem zaporu kot na trnih. Nekoliko so nas razvedrili pogosti obiski izseljencev, ki so ganjeni stopali na plavajoči košček domovine. Med njimi so bili tudi andinisti, ki so se v novi domovini močno uveljavili in sodijo v sam vrh te dejavnosti. Njihovo delovanje ima v Argentini dolgo in plodno tradicijo. Tako smo morali pošteno spremeniti svojo bahavo parolo, da smo prvi slovenski andinisti.

Iz pisarn so prihajale slabe novice. Tranzitna viza za nas da sploh ne pride v poštev in naj se kar lepo vrnemo domov. Resno smo že razmišljali, da bi se z ladjo vrnili do Ria in od tam poskušali na nek način priti v Bolivijo. Železniška proga sicer obstaja, "vlak brez voznega reda" pa pelje čez proslulo deželo Mato Grosso, ki je takrat uživala sloves nekakšnega "divjega zahoda". Vsi so nas svarili pred to negotovo pustolovščino, pa vendar mi je še danes žal, da je nisem doživel. No, kakorkoli že, res prav v zadnjem trenutku, ko je Ljubljana že skoraj dvignila sidro, je vendarle prišla rešitev. Pozabil sem že, komu jo dolgujemo, vem pa, da smo dobili nekakšno dovolilnico, da smemo v spremstvu policije sesti na vlak in potem čimprej zapustiti državo. Nekakšen izgon torej. No, oblika dokumenta nas ni zanimala, samo da smo smeli nadaljevati svojo tako trdo prisluženo pot. Ko smo zapustili ladjo, nas je pozdravil mogočni zvok sirene in zavedli smo se, da smo se znašli v neznanem svetu tisoče kilometrov daleč od doma. Zdaj smo dokončno pretrgali popkovino in odslej se bomo morali zanesti samo na svoje moči. Polni zaupanja smo pod večer 14. julija odbrzeli proti severu.

Vse argentinske železnice so ozkotirne. Potovali smo v vagonu, ki je kljub napisu primera (prvi razred) nudil le trde klopi (le kakšna mora potem biti segunda - drugi razred? Mogoče le stojišča?). Do La Paza se bomo vozili štiri dni in noči; hm, težka bo... Po najboljših močeh smo si skušali naše bivališče opremiti čimbolj udobno in spočetka nam je to še kar uspevalo, saj je bil vlak prvi dan vožnje napol prazen. Tako smo zjutraj dobro razpoloženi pogledali skozi okna in zagledali neskončno ravnino. Vlak je brzel čez argentinske pampe, ki niso drugega kot en sam pašnik. Pokrajina je navidez redko naseljena. Tu in tam kakšna farma ali vasica, sicer pa smo imeli vtis, da se vozimo skozi "goveje kraljestvo", saj so bili ljudje v primeri z zares impozantnimi čredami živine po številčnosti v zanemarljivi manjšini. Tu in tam smo videli celo kakega čisto pravega gaucha (argentinska različica kavboja), ki se je na konju podil za rogato množico. Vreme je bilo mračno in turobna pokrajina kandidatov za Ande pač ni navduševala. Največji pašnik, kar sem jih videl, se je raztezal pred našimi očmi mnogo sto kilometrov daleč. Šele popoldan smo onstran večjega mesta Cordobe zagledali prve vzpetine. Te skromne griče je železnica prešla brez težav, pokrajina pa se je onstran prve sierre povsem spremenila. Tu je povsem zamrl vpliv oceana, ki napaja neskončne pampe. Zdajci smo se znašli sredi zime! Ravnina, ki je zdaj spet segala do obzorij, je bila prekrita s snegom, kar pa nam je bilo ob sicer visoki temperaturi popolna uganka. Ne, to pa ne more biti res. In tudi ni bilo. Kmalu smo ugotovili, da se vozimo čez puščavo Salinas Grandes, ki jo prekriva bleščeče bela plast soli - ostanek nekdanjega jezera. Kmalu zatem se je zvečerilo in vedno bolj pusta pokrajina je utonila v temi. Prvi dan potovanja smo premerili kar dobro polovico poti, saj je vlak v nižinskem svetu brzel s polno paro. Drugo noč so se naše kosti že pričele pritoževati nad trdimi klopmi, da smo komaj še kaj spali. Krmežljavo smo kukali skozi okna, vendar v brezmesečni noči ni bilo česa videti. Edino svetlobo smo doživeli ob postanku v prestolnici severne Argentine Tucumanu, nato pa je vlak spet zavozil v gluho noč. Začutili smo, da hitrost postopno pojema, kar je seveda pomenilo začetek vzpenjanja. Ure so tekle čedalje počasneje.

Ko se je zdanilo, smo si pomeli oči, pa še enkrat pa še in še. Šele potem smo verjeli, da to, kar vidimo pred seboj, niso sanje. Znašli smo se namreč - v Andih! Vlak se je prebijal skozi globoko sotesko. Spodaj se je penila gorska rečica, visoko nad nami pa so se v prvih žarkih lesketali rdeči, čudaško oblikovani grebeni. Nebo je bilo čudovito modro in brezoblačno (kot se ob tem času v Andih seveda spodobi). Pobočja neverjetno pisanih barv, kjer je erozija pričarala pravcate kiparske umetnine, so bila zvečine gola, nekaj zelenja se je razbohotilo le spodaj ob potoku. Med nenavadnim rastlinjem so prevladovali kaktusi in agave. Tu in tam smo opazili kako kočo, ki je bila zgrajena iz rjavih kvadrov zgnetene zemlje in prekrita s slamo. V bližini skromnih bivališč je oživljala pokrajino skrbno obdelana njivica. Redki prebivalci so bili oblečeni nenavadno pisano in dežela je izžarevala neverjetno prijazen vtis. Tako spremenjena scena je močno vzradostila naša gorjanska srca in nenehno smo viseli na oknih. Ob postanku v mestecu Guemes se je vlak napolnil s povsem novo populacijo in naenkrat smo bili tujci s stare celine edini predstavniki bele rase v vagonu. Znašli smo se v Ameriki Indijancev! Nagonsko smo začutili, da smo na cilju in zvedavo opazovali nenavadne sopotnike. Takoj smo prepoznali značilne poteze rdeče rase. Moški bronaste polti, črnih las in izrazitih potez obraza so bili zvečine oblečeni skoraj ubožno, njihove oguljene cape pa tudi niso nič kaj prijetno dišale. Bosa stopala so tičala v sandalah s podplati iz avtomobilskih gum. Le redki so nosili ponče, ki pa so nas močno očarali s svojim bogastvom barv in vzorcev tkanja. Ženske okroglih postav in obrazov so bile oblečene v nekakšne krinoline, sestavljene iz kdo ve koliko pisanih kril, da so bile videti kot potujoči zvonovi. Pri njih je obvezen zvečine črn klobuk, nekakšen polcilinder, kar se nam je zdelo neznansko smešno. Takoj smo opazili, da je v teh krajih pojem "delovno ljudstvo" ženskega spola. Neverjetno število zajetnih cul in košar, s katerimi so dobesedno natrpali vlak, so prenašale izključno ženske, ob čemer pa jih je večina tovorila na hrbtu še dojenčke. Ti so z velikimi črnimi očkami kukali iz pisanih bisag in bili neverjetno "pridni". Indijanski otroci joka praktično ne poznajo in tudi sitnarjenja ne. Sploh je za ljudi rdeče rase značilna neverjetna mirnost in nekakšna stoična vdanost v usodo. Površni opazovalec bi jim prisodil lenobo, pomanjkanje aktivnosti in iniciative. Vendar je to krivična obdolžitev. Navidezna pasivnost rdeče rase izhaja iz njihove specifične življenjske filozofije, v kateri ima pojem biti veliko prednost pred imeti. Žal pa je ta poteza v značaju rase odigrala negativno in tragično vlogo v času, ko so si s tako lahkoto podvrgli celino surovi beli osvajalci.

Danes vem, da sem tega jutra vstopil v svet, ki me bo navduševal vse življenje in, ki me bo počasi vsrkaval in postajal moja druga domovina. Danes tudi vem, da pomeni scena, na kateri sem se znašel tistega jutra, skupni imenovalec velikanske dežele, ki obsega gorske predele Ekvadorja, Peruja, Bolivije ter severne Argentine in Čila. Enotnost tega prostranega teritorija je povsem jasno opazna in to začuda natanko v mejah nekdanjega inkovskega cesarstva, ki ga je tako surovo in zločinsko uničil beli človek. Tistega jutra se še nisem zavedal, da bom nekoč, čez desetletja spoznal, da inkovska država še vedno živi! Današnje države na tem ozemlju, ki si jih je izmislil belec, se izčrpavajo v nenehnih medsebojnih sporih, ki so prav tako stvar belih oblastnikov. Indijanec stoji ob strani in se čudi. V njegovi podzavesti živi spomin na slavne in herojske čase rdeče rase. Ta spomin, ki še dolgo ne bo ugasnil, povezuje potomce ponosnih državljanov Tawantinsuya (inkovskega cesarstva), da so skozi vsa stoletja trpljenja in podjarmljenosti ohranili na ozemlju slavne, velike države svojo identiteto, enotnost in ponos.

Seveda je bilo zanimanje obojestransko in tudi v nenavadnem jeziku čebljajoči domačini so opazovali nevsakdanje tujce s pogledi, v katerih je bilo čutiti nezaupanje in radovednost. Prihajalo je do prvih poskusov kontakta in prvič v življenju sem slišal besedo gringo, ki v vsej indijanski Ameriki nekoliko zaničljivo označuje belopoltega tujca. Ta izraz, ki marsikoga razžali in ujezi, pa je pri meni vedno bolj izgubljal zafrkljivo noto in ga danes iz indijanskih ust prav rad slišim. Če ti Indijanec namreč reče gringo, pomeni, da te ponosno in suvereno ogovarja s pozicije rdeče rase. Čisto drugače je, če ti reče naprimer mister, kar je hlapčevsko, priliznjeno in sumljivo, saj je pričakovati, da ima tiček, ki te tako ogovori, nekaj za bregom. Tako smo vstopili v deželo rdečega človeka in Andov. Okrog nas se sicer še niso vzpenjale nebotične kordiljere, relief predgorske Sierre pa je tod tako razburkan kot pri nas kje v idrijskem hribovju. Ves dan smo se vozili skozi živobarvne soteske in se postopoma vzpenjali. Na "ključnih mestih" si je stroj moral pomagati z železnim zobovjem, da mu v strmini niso spodrsavala kolesa. Pod večer se je naklonina unesla in sonce je zašlo na naši višini. Spet smo se znašli sredi brezmejne ravnine, ki pa je bila skoraj 4000m višje od spodnje. Bila je tudi povsem drugačna. Namesto mehke zelene preproge so tu sršeli orumeneli bodikavi grmiči, namesto dreves pa so pokrajino oživljali mogočni stebrasti kaktusi. Vse je govorilo o krutih pogojih, v katerih se odvija življenje v teh krajih. Napol puščavska pokrajina je s svojimi peščenimi nasipi zaman hlepela po vodi, na prostrani planoti je gospodaril veter, ki je obrusil rdeče pečine osamelcev na podoben način kot spodaj hudourniki kanjonske stene. Zahtevno govedo tu ne bi moglo preživeti, namesto njega smo prvič v življenju videli znamenite južnoameriške "kamele". Lama je na prvi pogled nekam smešna žival, ki se s svojskim, vzvišenim nastopom cinično požvižga na ves svet. Edina domača žival davnih južnoameriških kultur je še danes nepogrešljiva pomočnica gorskih Indijancev. Tisočletna prijateljica rdečega človeka svoje vloge še dolgo ne bo odložila.

Približno tako je videti prostrana visoka planota Altiplano, ki zavzema večino celinske Bolivije, južnega Peruja in severne Argentine. Ta dežela, ki predstavlja nekakšen ameriški Tibet, leži prav v osrčju Andov. Obdajajo jo šesttisočmetrske kordiljere in vulkani, dobršni del ploske planote, ki le narahlo valovi, pa prekriva jezero Titicaca. Kljub krutim naravnim pogojem je Altiplano ena izmed zibelk kulture in civilizacije rdečega človeka, saj je na njej vzniknila čudovita svetloba Tiahuanaca, ki je razsvetljevala mnoga stoletja predinkovske Amerike. Tudi inkovska država je tu pustila sledove, ki so v marsičem še vedno bolj opazni kot vsa "civilizacija", s katero je beli človek posilil zeleno celino.

V trdi noči smo se ustavili v obmejnem mestecu Quiaci, ki leži na višini vrha Grossglocknerja (3800m). Ker cariniki in drugi nadvse nujni organi v teh krajih delajo le v dopoldanski izmeni, je bil odhod vlaka predviden šele naslednjega dne ob enajstih in to sploh ne iz Quiace, temveč iz sosednjega mesteca Villazon, ki je že v Boliviji. Vmesno pot, ki sicer ni daljša od dobrega kilometra, pa je treba opraviti kot veš in znaš. Na tej poti te čakajo tudi vse mejne formalnosti. Naše kosti so na ves glas kričale po mehki postelji in res smo noč prav prijetno prebili v bližnjem hotelu Frontera. Ker nas življenje v domovini ni vzgojilo v vzvišene, izbirčne imenitnike, smo prvo srečanje z južnoameriško turistično infrastrukturo prestali brez neprimernega vihanja nosov, kar je sicer značilno za obiskovalce iz bolj razvitega sveta. Počasi, korak za korakom smo spoznavali neznano deželo, v katero nismo prišli kot oholi gospodje, temveč kot radoživi občudovalci. Tako smo imeli lepe možnosti, da poskusimo tej skrivnostni celini prodreti v dušo. Vroče smo upali, da nam bo to uspelo.

Drugo jutro v Andih nas je pozdravilo z grizočim mrazom, popolno jasnino in silno prostranostjo. Točno tako sem si ga tudi predstavljal. V Bolivijo smo se napotili kar peš. V nekaj minutah smo bili na meji. Argentinci niso delali težav, veseli so bili, da so se nas znebili. Ko pa smo se bližali bolivijski mejni kontroli, nas je pričelo rahlo stiskati pri srcu. Priznati moram namreč (česar se zelo sramujem), da smo bili nekoliko oboroženi. Ker smo se odpravljali na povsem neznani, zagotovo silno nevarni "divji zahod", so nam poznavalci v domovini skoraj vsilili tri pištole, za katere smo imeli legalni jugoslovanski orožni list. Povsem jasno nam je bilo, da ta dokument v teh krajih velja manj kot toaletni papir. Zato so bili naši trije revolveraši ob prehodu meje povsem bledi. Orožje so skrili po vzoru gangsterjev iz filmov. Bolivijski policaji pa so nam priredili eno izmed najprijetnejših presenečenj v življenju. Čeprav se južnoameriške države med seboj zvečine ne gledajo prav prijazno, je v ravnanju bolivijskih uniformirancev prevladal tako imenovani človeški faktor, ki bi ga v tem primeru lahko imenovali lenoba. Vprašali so, ali so nas Argentinci na oni strani meje pregledali. Seveda smo enoglasno pritrdili in mejna kontrola je bila opravljena. Ko smo se hitrih korakov prebili na bolivijski teritorij, je tudi Sandi spet pridobil nekaj barve. Nesrečni revolveraš je prav med postopkom začutil, kako mu popuščajo jermeni in orožje je nezadržno drselo med hlačnicami katastrofi naproti. No, vse se je srečno izteklo in rad bi videl državo, ki je kdaj svojim obiskovalcem voščila prijaznejšo dobrodošlico.

Torej o Boliviji vse najboljše! (To mnenje potrjujejo tudi današnji obiskovalci, ki jim z veseljem prisluhnem. Zagotovo jo še obiščem!) Vlak je odpeljal iz Villazona točno ob napovedani uri in bolivijski vagoni so bili udobnejši od argentinskih. Po hudih duševnih mukah smo se počutili v devetih nebesih in resnično doživljali prelep dan. K temu je prispevala tudi pokrajina, ki nas je prepričevala, da smo se dejansko znašli v sanjski deželi. Altiplano ni nikakor dolgočasna ravnina, temveč dežela, ki kar naprej preseneča s svojo barvito dinamiko. Veter in voda, ta dva večna oblikovalca zemeljske površine, sta iz mehkega peščenca izoblikovala prave kiparske umetnine in opravila tod res mogočno delo. Ob vseh naravnih lepotah pa so nas vedno bolj zanimali ljudje. Zdaj smo se že nekoliko vživeli v okolje in vedno lažje smo se sporazumevali s sopotniki. Ure španščine, ki smo jih bili prebili na ladji ob gramofonu, so se bogato obrestovale. Navidezna pregrada med gringosi in domačini je bila vedno tanjša in s ponosom lahko rečem, da je kmalu povsem izginila.

Taka topla čustva pa lahko v Južni Ameriki naivne gringe kaj hitro zapeljejo v prehitro zaupljivost. Tudi nam se je primerila, k sreči brez resnejših posledic. Ko smo se tako židane volje vozili čez bolivijski Altiplano, nas je prijetno presenetila pozornost "železničarjev", ki so nam prinesli cele kupe debelih, toplih odej, s katerimi smo si lahko udobno tapecirali trde sedeže in olajšali zadnjo noč, ki nas je še čakala na poti. (Medtem se je vlak povzpel na 4100m in zunanja temperatura, ki je bila kar precej pod ničlo, se ni dosti razlikovala od "toplote" vagona.) Zjutraj smo polni hvaležnosti vrnili odeje prijaznim dobrotnikom. Toda nekoliko kasneje so povsem neznani ljudje od nas znova terjali odeje. Šele takrat smo se zavedli, da so nas zapletli v svoje mreže tihotapci. Napetost je rastla in poseči je morala celo policija, ki pa klobčiča tihotapske anonimnosti ni uspela razplesti. Policaji so dvignili roke, tihotapci pa so preklinjaje zapustili prizorišče. Pomirjeni smo na naslednji postaji ugotovili, da so naši nasprotniki vendarle našli svoje blago pri nekem drugem mojstru tega športa.

Zadnji dan vožnje (bila je sobota) je minil v pričakovanju gora. Dolgo smo se vozili ob bregu jezera Poopo, ki je manjši dvojnik Titicace in skupaj z njim predstavlja ostanek nekdanjega morja. Pogledi so bili obrnjeni v smer vožnje, zato nas je močno presenetil klic, ki je našo pozornost usmeril v levo. Vsem je znano, kako težko je ločiti oblake lepega vremena od ledenih gora, vendar tisto, kar se je belilo nad rjavo pustinjo, ni bil kumulus. Prvič v življenju smo videli andskega velikana in razburjeno smo poskušali ugotoviti njegovo identiteto. Kmalu smo vedeli, da to seveda ni Cordillera Real, temveč nič manj kot najvišja gora Bolivije, vulkan Sajama (6520m), ki se osamljena vzpenja iznad zahodnega obrobja Altiplana. Da ne pozabim, bom kar zdaj povedal pravljico o nastanku njenega imena. V jeziku domačinov (ajmara) beseda sajama velelnik izgini. V času, ko so gore rastle kvišku, se je tod uveljavil velikan Illimani (ki je danes najvišji vrh Cordillere Real). Njegovo slavo je skušala zasenčiti soseda Mururata, ki se je tudi vzpenjala vse višje. Illimani pa je pograbil meč, nesrečni tekmici odsekal glavo in jo z vzklikom "sajama" vrgel daleč čez Altiplano. Res si ni težko predstavljati stožčastega temena Sajame vrh mizasto oblikovane Mururate. Geometri pa so kasneje dokazali, da je odsekana glava vendarle prerasla velikana. Pravljica torej potrjuje smisel kljubovalnosti in beseda sajama bi bila danes lahko primeren naziv za kako revolucionarno gibanje (idejo se plača).

Rudarsko mesto Oruro je bila predzadnja postaja štiridnevnega potovanja. La Pazu smo se bližali v popoldanskem času in pokrajina je žarela v soncu. Spet smo imeli težave s kumulusi in napeto strmeli proti severu. Ko pa se je odmaknilo nekakšno gričevje, nam je zmanjkalo besed! Kar naenkrat, brez vsakega prehoda, se je celotno severno obzorje spremenilo v nazobčano kuliso. Zaradi velike oddaljenosti so bile podrobnosti komaj opazne in barve, ki so se spreminjale od modrikaste do nežno rožnate, so se zlivale v nekakšen sfumato, kot ga je videti na starih akvarelih. Vedeli smo, da take barve lahko pomenijo samo led in nobenega dvoma ni bilo več: pred nami je bila Cordillera Real - Kraljevska veriga. Naenkrat je imel vlak premalo oken in nekateri smo se namestili kar na stopnicah. Počutili smo se v devetih nebesih. Drug drugega smo tolkli po ramenih in ropotali kot branjevke. Ta je z orumenele fotografije prepoznal enega od vrhov, drugi je s slikovitimi prispodobami skušal izraziti svoje občudovanje. Tako smo vzneseno občudovali najmogočnejši gorski prizor, kar smo jih dotlej doživeli in videli največjo (in edino) težavo v izredni razprostranjenosti gorstva. Kdo bo to vse oblezel! Vlak jo je dobro brisal čez ravninski Altiplano in gore so opazno kipele in dobivale jasne oblike. Že smo ločili posamezne skupine, opazili smo celo indijanske vasice na vznožjih velikanov in njivice, ki so napravile iz pobočij barvit mozaik. Na prvi pogled sem se zaljubil v to arkadijsko pokrajino, ki se bo neizbrisno zarisala v mojo zavest in me navduševala vse življenje. Ure študija literature so se že zdaj obrestovale in zlahka smo prepoznali vse izrazitejše vrhove. Seveda sta izstopala najbližja velikana - vitka Huayna Potosi in veličastni, troglavi Illimani. Severnejši grebeni so se zlili v eno samo gmoto, v kateri smo slutili gozdove vrhov skupine Condoriri ter severne šesttisočake Chearoco, Ancohuma in Illampu.

Zdajci so se med nami in gorovjem "odprla tla". Pod nami je zazijal prostran krater, brez prehoda se je Altiplano prelomil v strme prepade, ki so obdajali nekaj sto metrov nižje ležečo kotlino. V njej smo opazili zmešnjavo mestnih stavb in nepravilno oblikovan pletež ulic ter začutili vrvež velemesta. La Paz je najvišje ležeča prestolnica na svetu in nedvomno ena izmed najbolj slikovitih in razglednih. V dolgih okljukih je vlak počasi drsel z več kot 4000 m visoke planote in končal svojo pot 3600 m visoko nad začetno postajo ob Atlantiku. Zmedeni in ganjeni smo zapustili neudobni vagon. Vedeli smo, da v neznanem mestu ne bomo imeli težav, saj smo vanj vkorakali v slogu pomembne delegacije. Jugoslavija je tedaj gojila z Bolivijo veliko prijateljstvo in le nekaj mesecev pred nami je bil tod na obisku predsednik Tito. Na kolodvoru nas je pričakalo menda prav vse osebje ambasade, poleg tega pa še nekaj izseljencev in delegacija bolivijskega andinističnega kluba. Padli smo torej v pravcati vrtinec gostoljubja in prijaznosti. Vse je bilo že urejeno, v hotelu City sta nas že čakali dve sobi, po ambasadorjevem posredovanju je carina obljubila hiter, poenostavljen postopek; domači andinisti so nam bili na voljo z nasveti in vsakršno pomočjo, vojska je obljubila celo zastonj kamion! Institucije so tekmovale v naklonjeni ustrežljivosti in ganjeni smo bili od tolikšne prijaznosti. Veličastna dobrodošlica nas je kmalu zazibala v evforijo. Vse je bilo tako preprosto. Že jutri odrinemo v hribe in pričnemo uresničevati svoje vroče sanje. Že jutri, manjana!

Še predno smo zapustili kolodvor, smo dobili prvo lekcijo južnoameriške osnovne šole. Ko smo hoteli vzeti iz prtljažnega vagona svojo obilno ekspedicijsko opremo, o njej ni bilo ne duha ne sluha. Prijazni in vsestransko ustrežljivi uradnik nas je tolažil, češ da ni nobenega problema. Naša prtljaga bo zanesljivo prišla, morda celo že jutri. Manjana! Počasi smo pričenjali razumevati prve obrise navad zelene celine. Prvi dan smo se še jezili, nato pa vedno manj. Patientia (potrpljenje) je prva božja zapoved južnoameriškega vsakdana in kdor se ji upira, ga v kratkem čaka čir na želodcu.

Oprema je pripotovala natanko teden dni za nami. Manjkalo ni ničesar in tudi carina je držala besedo. Tako smo lahko načrtovali veliki odhod v gore že za naslednji dan. Teden dni brezdelja v La Pazu pa smo vendarle preživeli tako, da smo bili naposled železnici skoraj hvaležni za zamudo. Opravili smo dvojno aklimatizacijo. Za prilagoditev na višino je La Paz in njegova okolica idealni kraj, kar smo s pridom izkoristili in vsak dan napravili kak lep izlet. Še bolj potrebna pa je bila druge vrste aklimatizacija - prilagoditev na atmosfero celine. V tej svojevrstni in nadvse zanimivi šoli smo vsak dan obdelali kako novo poglavje in počasi zoreli.

Med svetovnimi velemesti je La Paz velik posebnež, saj je v celoti zgrajena v bregu (beseda la paz je sicer ženskega spola in pomeni mir). Mesto so ustanovili španski osvajalci sredi 16. stoletja in ga poimenovali z bombastičnim imenom La Ciudad de Nuestra Senora de La Paz. (Sprašujem se, zakaj imajo ravno največji razbojniki kar naprej na jeziku besedo mir.) Od spodnje do najviše ležeče mestne hiše je dober kilometer višinske razlike! Mesto se razteza vzdolž strmo padajoče doline "Zlate reke" (Rio Choqueyapu), v kateri pa danes namesto zlatih zrnc najdeš vse kaj drugega. Reka se doli v pragozdu preimenuje v Rio Beni, ki je mogočen pritok amazonskega veletoka Madre de Dios. Zgornja predmestja ("El Alto") pripadajo še Altiplanu in Andom, tu je tudi edini možni prostor za letališče (Ni mi znano, kakšne težave povzroča letalcem višina letališča 4100 m.) Na višini 3500 m se dolina nekoliko razširi in zravna. Tu leži kar ugleden in živahen center La Paza, ki pa menda ne premore ene same vodoravne ulice. Tako je hoja po mestu eno samo hribolazenje in na ulici često srečaš kakega neaklimatiziranega gringa z zelenim obrazom in obupom v očeh. Spodnje četrti so vedno bolj stisnjene v ozko sotesko, ki kaže že skoraj tropski značaj. Tu spodaj si varen pred "soroche" (višinska bolezen), zato so se tod naselili "boljši" prebivalci La Paza in si v blagem podnebju obrobja pragozda uredili majhen paradiž. Okolica je še bolj pisana od samega mesta. Pogled na prepadne robove Altiplana kaže neverjetne rezultate erozije. To večno delovanje vode in vetra pa je doseglo prav fantastične učinke v znameniti Lunini dolini (Valle de la Luna), kjer se vzpenjajo gozdovi čudaških stolpov iz peščenca, ki kljubujejo težnosti in še drugim zakonom fizike. Geološki in klimatski pogoji so okolico pobarvali z neverjetno pisano paleto in glej čudo: praktično enake barve prevladujejo na tradicionalnih oblačilih domačinov. Občudovanja vredni okus povezovanja in skladnosti človeškega in naravnega je značilen za vse indijanske kulture. Sicer pa v La Pazu le redko srečaš tradicionalno oblečenega Indijanca. La Paz je pač velemesto in prestolnica; na glavni ulici Pradu se pod večer sprehaja po zadnji modi oblečena belopolta mestna elita in se komaj zmeni za tihe sopotnike, ki pa jim dolguje vse od zemlje do bogastva. Najlepši okras La Paza pa je večna kulisa ledenega velikana na južnem obzorju. Illimani (6480 m) je bolivijski Triglav, čeprav ga po višini za nekaj sežnjev prekaša že omenjena Sajama. Prvak lapaškega obzorja je tudi v resnici trivršna gora in k panorami La Paza spada tako kot Matterhorn k Zermattu. Menda ni kraja v La Pazu, od koder Illimani ne bi bil viden. Nežne barve ledenikov se spreminjajo od jutranje modrikaste do rožnate pred sončnim zahodom. V mestu že gore luči, ko na nebu še vedno žari mogočni ledeni svetilnik.

Vse to smo v enotedenskem bivanju v La Pazu užili z veliko žlico. Naš hotel je stal v samem centru, poleg njega pa smo se močno udomačili tudi na ambasadi in še kje. Osebje ambasade nam je stalo ob strani z ganljivo skrbnostjo, ki jo je zlasti izžareval sam ambasador. Jugoslovanski veleposlanik v Boliviji je bil tedaj znani makedonski pisatelj Kole Čašule, mož velike kulture in izjemnega ugleda. Njemu se imamo zahvaliti, da so nam bila v La Pazu odprta prav vsa vrata. Izjemno odlični meddržavni odnosi (ki so temeljili pač na druženju Bolivije in Jugoslavije na področju neuvrščene politike) so omogočali neverjetne ugodnosti, s katerimi se je športna ekipa kot predstavnik prijateljske države seveda oberoč okoristila. Ena od njih je bila na primer že omenjeni zastonj vojaški kamion za pot v gore. Nikoli ne bom pozabil tistega dne, ko je moral eden izmed nas na pogovor o podrobnostih tega potovanja v sam bolivijski "pentagon". Ker sem imel neke posebne darove pri obvladanju španščine (edini iz moštva sem se v gimnaziji učil latinsko), sem bil na zahtevno pot poslan prav jaz. Zdaj si predstavljajte zelenega smrkavca, ki je ob najavljeni uri vstopil v patetično stavbo vojnega ministrstva, ki je v južnoameriških državah po pomenu običajno vsaj istega ranga kot vladna palača. Potem so si me ob prikritem posmehu, vendar upoštevaje moja priporočila, podajali iz rok v roke adjutanti vseh šarž. Po dolgih hodnikih in stopniščih so me vodili skozi palačo, ki je izžarevala moč in strumnost. Srečeval sem ducate vzvišenih, v brezhibne uniforme oblečenih imenitnikov, dokler nisem pristal v razkošni, vendar vojaško strogo opremljeni sobani in se znašel iz oči v oči z najbolj spoštovanje in grozo vzbujajočim oficirjem, kar sem jih kdaj videl. Gospod korenjaške postave je bil ovešen s številnimi odlikovanji in čini, ki jih nisem poznal, vendar sem prepričan, da je bil vsaj general. Bleščeča uniforma in uglajeno strumni nastop sta me prepričala, da sem se prvič v življenju znašel pred obličjem osebnosti, ki nedvomno lahko z migljajem prsta odloča o najpomembnejših stvareh.

Avdienca je trajala kar debelo uro. K sreči mi ni bilo treba dosti govoriti (kljub slovesu sem se zavedal klavrnega stanja svojega obvladanja španščine). General je najprej spustil dolgo tirado o pomenu pristnih prijateljskih odnosov, ki sta jih tako utrdila predsednika Paz Estenssoro in Tito ob nedavnem srečanju. Eminenca je izrazila ponos, da bo prav naše sodelovanje prvi konkretni rezultat teh odnosov. Jaz sem samo pritrjeval in po tretjem whiyskiju, ki nama ga je serviral adjutant v bleščeče kristalne čaše, sva prešla k podrobnostim. Kdaj, kako in kje so bile zanemarljive zadeve, ki jih je general razrešil s suvereno samoumevnostjo. Z nekaj poudarjeno vojaško strumnimi ukazi v telefon je bilo vse urejeno. Kako sem si oddahnil, ko sem se na ulici spet pomešal med preproste ljudi!

Povabljeni smo bili tudi v gostoljubno hišo uglednega poslovneža bančniške stroke, sicer pa pristnega Ljubljančana dr. Bitenca. V prostem času nas je ta mož, ki se je sicer gibal v najvišjih krogih bolivijske družbe, natrpal v svoje terensko vozilo. To je bilo kos vsem zasedam bolivijske cestne kolobocije in skupaj smo v okolici mesta preživeli nekaj prijetnih uric, ki so ga gotovo zazibale v sanje o oddaljeni in nemara že napol pozabljeni domovini. Kmalu se bo izkazalo, kako koristno je bilo to znanstvo.

Tudi z bolivijskimi andinisti smo se povsem spoprijateljili. Club Andino Boliviano se seveda v tistem času še ni mogel kosati z društvi našega merila, vendar je imel v La Pazu svoje mesto in celo pisarno; med njegovimi člani smo našli dobre, pristne gorniške prijatelje in, kar je bilo še posebno pomembno, odlične poznavalce gorstva. čeprav bolivijski andinisti še niso dosegli športno odmevnih rezultatov, so nam lahko nudili dragocene informacije, saj je bil med njimi npr. glavni bolivijski geodet Alfonso Gutierrez, ki nam je priskrbel zemljevide, o katerih so naši predhodniki lahko le sanjali. V klubskih prostorih smo se zbirali vsi takrat še maloštevilni obiskovalci bolivijskih gora; spominjam se mehiških andinistov, ki smo jim že drugi dan našega bivanja v La Pazu zavidali, saj niso imeli težav s prtljago in so se že odpravljali v gore. No, kmalu bomo zasledili njihove iz ledu izklesane terase ob vznožju Huayne Potosi.

Tako so nam minevali dnevi ob vznožju Andov. čakajoč na prtljago smo radostno spoznavali neznano deželo in doživljali radožive trenutke, ki pa vedno niso bili v skladu z vzhičenimi pričakovanji. Tako se nam je nekega dne pripetilo nekaj res nenavadnega. Pozabil sem že, od kod sem se vračal v hotel in začudil sem se, kaj tu dela bolivijska "marica". Ko sem vstopil, sem zagledal poln hotel policajev in mračne obraze prijateljev. Bil sem takoj aretiran. "Lopovi" smo bili zdaj zbrani in policijsko vozilo nas je vse skupaj odpeljalo naravnost v zapor. Imeli smo srečo, da smo se lahko pogovarjali v jeziku, ki ga bolivijski policaji niso razumeli. Tako sta nam naša dva Lojzeta takoj priznala, da sta prav onadva zakuhala to nadlogo. Pred vladno palačo namreč stoji najznamenitejši kandelaber na svetu. Nanj so ob priliki naglo vrstečih se državnih udarov obesili že nič koliko bolivijskih predsednikov. Nesrečnika sta hotela fotografirati to svetovno znamenitost, vendar sta pri tem prezrla, da sta v objektiv nehote ulovila tudi "državno skrivnost" v obliki strojničnega gnezda na strehi vladne palače. Takoj so ju aretirali povsod navzoči agenti v civilu, ki so seveda kmalu ugotovili, da imata zločinca še nekaj pajdašev, ki so jih nato lepo pričakali v hotelu. Mrki policaji so nam obljubljali, da zlovešča obtožba espionaje (vohunstvo) ne pomeni nič dobrega in resno smo se zbali za svojo kožo. Policaji sicer niso bili nasilni, vendar nam spočetka niso dovoljevali nobenih stikov. Šele mnogo kasneje smo smeli poklicati ambasado, ki pa je tokrat prvič odpovedala, saj se ni smela vmešavati v bolivijske notranje zadeve. Pametno smo ugotovili, da so poslovni stiki pomembnejši od političnih in iz kaše nas je potegnil kdo drug kot dr. Bitenc. Ko je pomembnim osebnostim iz svojega prijateljskega kroga razložil našo zgodbo, so se nam opravičili tudi policaji in s prijateljskim stiskom rok smo se razšli.

V La Pazu se torej v teh dneh res nismo dolgočasili. Kljub temu pa smo vedno bolj koprneče občudovali blesk ledenih orjakov. Želeli smo si tja gor. Na ožarjenih grebenih se bomo bolje počutili kot v tujem mestu. Poldrugi mesec smo že bili zdoma in to v vlogi osvajalcev visokih gora, pa še nismo obuli gojzerjev.

Tretje poglavje: HUAYNA POTOSI - PRVIČ NAD 6000 METRI >>>