AO Jesenice - Lidija Režek - Družijanič: Božo me tokrat ni peljal pred oltar, ampak kar na Oltar
V petek, 24. avgusta popoldan jo, z dobro naloženimi nahrbtniki Timotej, Simon, Božo in moja malenkost Lidija, odkorakamo proti Bivaku III Za Akom. Skozi gozd, ki nam je v vročini nudil prijetno senco, smo dodajali še malenkosti k že skovanemu načrtu za jutrišnjo turo na Mali Oltar po smeri Bučer-Kristan (IV/III, 400 m).
Ob prihodu do našega ciljnega bivaka nas je obšlo razočaranje, saj je bil le-ta v obupnem stanju. V njem so se nahajale smeti, stare kuhinjske krpe, preznojene majice in še ogromno drugih stvari, ki sodijo le še na deponijo. Glede na stanje ležišč, je ugotovitev, da so si miške dobro postlale in privoščile pravi žur. Postlale so si celo bolje, kot za seboj posteljejo razni brezbrižni obiskovalci. Po ogledu in urejanju, smo enotno menili, da je bivak poleg ostalega potreben tudi nekaj pravih moških rok, ki bi z dobro voljo in nekaj spretnosti poskrbele za popravilo notranjosti. Naj naša skrbnica nikakor ne razume kritiko stanja osebno, saj se sama trudi, kolikor je v njeni moči. Kritika je namenjena tistim, ki ... ne morem jih drugače imenovati, kot »nemarni packi«. Ob tem se moram strinjati z Jušem iz AO Radovljica, ki je v zvezku, kateri se nahaja v Bivaku II Na Jezerih in smo naslednji dan lahko prebrali, napisal odlično kritiko takim »packom«. Pa niso vsega krivi samo Čehi. Tudi med nami je dosti (beri preveč) brezobzirnih koristnikov bivakov in obiskovalcev gora. Ravno mi bi morali biti za vzgled tujcem, ki bodo svoje vtise razpršili med njihovimi ljubitelji gora. Občutek sem dobila, da nekateri še vedno ne vedo osnovnega namena bivakov. Iz pisanja v knjigah je videti in moč razumeti, da jih določeni izrabljajo za »bivak-bale« oz. višinske partye (beseda »hous-bal« mi je ostala še po očetu in vem da to pomeni težek hišni žur oz. hišno norijo). Dajmo se že enkrat spametovat, spreobrnit, vzeti v roke in si zaobljubit: »Svojih smeti in ostankov hrane ne bom več puščal v bivakih, raje bom vzel s samo še kakšno slučajno pozabljeno. Ležišče bom za sabo pospravil in postlal. Če sem morda nehote kaj poškodoval, bom poskušal vsaj za silo popraviti ali obvestiti in zaprositi nekoga, ki bi to storil namesto mene. Ob svojem odhodu bom poskrbel, da bodo vrata in okna zaprta. Vse ostalo bo le še dodatno dobrodošlo.« Dobronamerno sem nekoliko zašla iz osnovnega bistva pisanja.
Najhujše smo uredili, si namestili ležišča in se pripravili k večerji, ko se nam pridružita še dva Rovinjčana. Takoj jima je bilo jasno, zakaj bo naša spalnica na zgornjih ležiščih. Z obiskom nas je prijetno presenetil tudi Benjamin, ki je v veselje vseh nas, ob odhodu odnesel v dolino veliko nabrane navlake neznanih lastnikov.
Po obilni večerji smo se odpravili spat. Nekateri so to le poskušali, saj so imeli, zaradi polšjega plesa in smrčanja, za katerega sva bila krivca baje midva z enim izmed Rovinjčanov, spanja bolj malo. No, sem se zjutraj vsaj počutila kot en »taprav dec«.
V soboto, 25. – vstajanje ob 5. uri, odhod ob 6. Ob pogledu na naše izhodišče smeri Bučer-Kristan, se mi je kljub že s soncem ožarjenim vrhom Malega Oltarja, naredila tema. Dve uri dostopa s temi kondicijsko nabitimi »soturisti« (soudeleženci na turi so torej »soturisti«). Kmalu sem ugotovila, da moja hodalna kondicija ni vredna omembe, letna sezona pa se že nagiba h koncu. Sem se pa vsaj trudila, da jih dohitevam. V votlini pod smerjo, kjer smo se plezalno odeli, me je spreletela misel na nedavno nevihto pri sestopu iz Dolgega hrbta. S to razliko, da bi bilo bivakiranje v tej votlini prostorsko razkošnejše, kot sva ga imeli s Katarino. Pod M. Oltarjem je prava plesna dvorana.
Končno začnemo s plezanjem; midva z Božom v prvi navezi, Timotej s Simonom v drugi, za nami pa še tretja naveza Kranjčanov. Začne se s trebušasto in izpostavljeno, krajšo prečko, katera pa z oprimki ne skopari. Več kot to, da te opozori na pripravek plezalne koncentracije, ni potrebno strahovati. Po prečnici se začne lahkotno, aerobično, uživaško gibanje, brez stresov, zastojev in sočnih izustnic. Skratka do vrha Malega Oltarja lahko samo uživaš v romantičnem plezanju. Le opremljenost je zanemarljiva. Mislim, da so v smeri zabiti le trije klini, dva pa izbita. Naša druga naveza je dobrodušno zabila in pustila še enega. Torej so sedaj štirje.
Na vrhu Malega Oltarja je bilo kaj videti. Na dlani vrhovi okoliških gora iz martuljške skupine, divjina skalovja in sočno vreme, v katerega se je občasno vrival hladnejši veter. Sprva smo se nameravali povzpeti še na Veliki Oltar, vendar nas je odvrnilo to, da nas v Bivaku II na Jezerih čaka podobna situacija, kot prejšnji dan in časovno ne bomo uspeli opraviti nameravana, nujno potrebna dela. Odločili smo se za spust po vrvi. Prvi spust po plošči do škrbine je lušten, ostali trije pa neprijetni, zaradi skrotaste vsebine, ki se je sprožala z vsakim dotikom. Sidrišča smo dodatno opremili in utrdili z dvema novima vrvicama. Po spustu smo se zopet nekoliko povzpeli po dvojkicah do Grla. Na hitro smo si razgledali še okoliške vrhove, izmed katerih navihano kuka Monte Tamau, potem pa hitro proti Bivaku II. Ne, na Monte Tamauga se nisem povzpela in prav gotovo me bodo moje plezalne sposobnosti od tega tudi v bodoče odvračale.
Pogled na zeleno travico okoli sončnega Bivaka in oglašajoči se želodčki so nas še dodatno vabili k sestopu in počitku. Stanje na dvojki je bilo kar se tiče čistoče mnogo boljše kot smo pričakovali v skladu s trojko. Mišja predrznost ob letošnji invaziji, pa je tudi tu pustila svoje znake, saj so se lotile novih, necenenih ležalnih gob, s katerimi smo v lanskem letu opremili nekatere naše bivake, ki so v skrbništvu AO Jesenice.
Ko je sonce zašlo za Visokim Rokavom in nas je neljubi veter začel odganjati v dolino, smo se odpravili v Vrata, kjer nas je potrpežljivo čakal eden od avtov. Z drugim smo se namreč pripeljali do Martuljka. Drsenje po enem izmed najlepših melišč, sem še odlično izvajala, proti koncu pa me je utrujenost nekajkrat potisnila na zadnjo plat.
Vsi štirje zadovoljni, srečni, ponosni, polni vtisov ampak tudi nekoliko utrujeni.
Li