Delo, Kult - Franc Milošič: Vznemirjajo me puhasto bele strmine haloških in slovenjegoriških hribčkov. Vso zimo, dokler bo na njih ležal sneg, bom sleherni dan ...
... z radovednostjo pogledoval po njih, da bi kjerkoli že opazil tisti dve vzporednici, ki ju za seboj pustijo smuči, ko se spustiš po še nedotaknjeni snežni strmini. Ne vem, ali me izdajajo oči ali hoče samo domišljija ustreči mojim spominom, da se mi včasih na kakšnem pobočju za kratek hip pokažejo vijugasto prepleteni vzorci, ki so lepo po dolgem od zgoraj navzdol prerezani s pari kakor sveča ravnih vzporednih sledi, ostalih za junakom, ko se je po strmini spustil popolnoma naravnost in je šele doli pred potokom ali cesto ostro plužno zavil. Včasih se mi celo zazdi, da ob robovih gozdov ali sadovnjakov ugledam tiste značilne črke V, ki jih za seboj puščajo smuči, na katerih gor proti vrhu korači fantič, ves razgret v obraz in poln strasti, da se bo znova pognal po pobočju.
A bi v tej podobi lahko videl le koga od svojih vrstnikov, morda celo sebe na onih naravno ukrivljenih smučeh, ki jih je oče izdelal iz lesenega okljuka. Ponj je gazil globoko v haloško grapo in nekam v sredino gozda, potem pa skoraj celo noč oblal in gladil, da me je zjutraj presenetil z najlepšim darilom za zimske dni.
Vse to so le še prividi. Današnjih otrok ni več na nobenem zasneženem pobočju. Vsa so deviško gladka. Nihče se ne postavlja na vrhu in ne išče novih vijugavih poti med sadnim drevjem, mimo hiš prek grbinastih robov vinogradov ali po priložnostnih poteh in kolovozih. Naravni parobki nikomur več ne rabijo za skakalnice in nihče več ne išče najbolj zasenčenih leg, kjer se sneg obdrži najdlje, da bi tam »urezal« in stlačil smučarsko progo. Nikjer ni več mogoče videti treh ali petih dečkov, ki se iz grape neutrudno mučijo postavljati smučke poprek po pobočju in razporejeni po širini teptajo sneg tako natančno in skoraj tako hitro kot sodobni teptalnik na turističnem smučišču. Da o deklicah s spletenimi kitami in dolgimi šali, ki po strminah dirjajo na sankah, niti ne izgubljam besede. Da ne spominjam, kakšne »zimske« čevlje so imele, in da ne dopovedujem, kako s(m)o na gumijaste škornje privezovali smuči z navadno debelejšo vrvico, ker od dedkovega hlačnega pasu odrezani kos jermena, zabit v leseno deščico od strani, ni dovolj trdno držal skupaj škornjev in lesa.
Otroci se snega izjemno veselijo! Takšno splošno in plehko trditev slišimo ob slehernem vsaj prvem, ponavadi pa ob vsakem zapadlem snegu. Kamermani in fotoreporterji se postavijo pred kakšno (ljubljansko) šolo in počakajo, da mladež pridirja skozi vrata in nekajkrat seže v sneg po nagajive kepe. To je ta otroška zimska radost. Potem posedejo v avtomobile, ki jih že čakajo, ali pa v šolski avtobus. Tudi na podeželju. Vozijo se mimo neomadeževanih zasneženih pobočij in doma je naenkrat vsega veselja s snegom očitno konec, če niti več strmine za rojstno hišo ne načnejo nobene sanke in ni na njih več nobenih smučarskih odtisov.
V silnem veselju nad novim snegom pa se doma začnejo prepiri ali priprave. Prepiri, zakaj še nimajo vse potrebne smučarske opreme; priprave na počitnice v zimskih centrih, kjer bodo naravno in resnično veselje do snega lahko zares pokazali. Razumem razvajene, ki zimo za zimo odhajajo nekam smučat, ker jim to družinska denarnica dopušča. A ne morem razumeti, da neomadeževanih zasneženih strmin ne preorjejo in ne razrežejo tisti, ki zagotovo ne bodo mogli odpotovati. Zato, ker bi moral njihov oče prinesti z gradbišča celodnevni zaslužek, da bi njegova naraščajnika imela samo za smučarsko vozovnico. Ker bi morala njihova mati v šivalnici ob drdrajočem stroju sloneti ves teden, da bi samo enemu kupila smučarske čevlje. Ker preprosto ni dovolj.
Snega in strmin pa je dovolj. Le kaj je šlo narobe, da je mladim ubilo resnično veselje do snega in na njegovo mesto vcepilo prepričanje, kako je smučati mogoče le za veliko denarja in v krajih zvenečih imen? In kaj imata skupnega veselje in denar? •
Franc Milošič