Planinski vestnik - Tone Škarja: Bolj smo se bližali vrhu, bolj se nas je gora branila.
Spomini na odpravo Everest 1979

O odpravi Everest 79 je bilo precej napisanega. Izšle so knjige Mount Everest - Sagarmatha, (Marijan Krišelj), Everest (Tone Škarja s tovariši), Kruta gora (Marjan Raztresen), Lotosov cvet (Marijan Krišelj), zgodbe v revijalni obliki (Ivan Kotnik, Vlado Mesarić) ter kot deli drugih knjig (Pot, Na vrh sveta, Na vrhovih sveta), poleg številnih člankov v naših in tujih revijah.
Vse delo 25-članske odprave se je po dobrem mesecu plezanja gor in dol po zahodnem grebenu v začetku maja zlilo v odločilno bitko, katere zgodbo sem kmalu po odpravi opisal v dvanajstih epizodah, od katerih za njeno 30-letnico objavljam zadnje tri.

Udarci na zadnjem obzidju (1. do 9. maj 1979)

Kolikor bolj smo se bližali vrhu, bolj se nas je gora branila. Nobenega kamna nismo staknili na glavo, noben serak se ni podrl v naši bližini, enega samega snežnega plazu nismo videli daleč naokoli. Sploh je le na redke čase padlo za kak prst snega, bolj za Everestove zastave kot nam za strah. Pa vendar se nas je mojstrsko lotil. Veter dan za dnem, včasih sto, včasih stopetdeset kilometrov na uro, redko petdeset, nič pa takrat, ko nismo bili zraven. In mraz … Na višini 8000 metrov -35, tudi -40, celo -42 stopinj, pa nikoli bolj toplo od -30. Pri vsem tem pa brezupne razdalje, nekaj čisto novega. Vrh na dosegu roke, pa še vedno daleč, predaleč. Kolikokrat bo še treba gor? Na Kangbačenu se je četrti ali peti vzpon iz baze končal na vrhu, na Makaluju peti ali šesti, tu pa jih deset ni dovolj. Koliko? Enajst? Dvanajst?

Kakšna dolga pot! Peti dan, odkar zapustiš bazo, prideš na konico odprave, na začetek vršne piramide. Delaš en dan, če je vreme znosno, če si zdrav in če ti duša še stoji pokonci. Potem se utrujen vrneš v enko, če si še bolj utrujen, pa naslednji dan v bazo. Po dveh dneh si spet na vrsti. Upaš, da so tovariši med tem imeli srečne roke, da so napeli mnogo vrvi, morda celo postavili ali vsaj prinesli šotore za petico. Morda – bilo bi prelepo, pa vendar – morda boš ravno ti prišel gor, ko bodo razmere zrele za vrh. Ali pa boš odločilno pripomogel, da bo lahko poskusila naslednja naveza. Zato se vedno znova vračamo, nikoli nismo tako potolčeni, da se ne bi mogli pobrati in znova jurišati.
Prve dni maja smo se ali tolkli s hribom ali sanjarili, »kako bo potem«. Pa je tudi hrib oživel. Kot bi čutil naš »potem«, kot bi nam bral misli. Teden dni nismo mogli niti glave dvigniti nad 8000 metrov. Teden dni je naveza za navezo obračala tristo metrov nad taborom 4. Vihar bi odnesel vsakega, ki bi si upal zlesti iz zavetja skalnega kamina na grebenček, ki je peljal v snežišče pod rumenim pasom. Zbogom, dragocena hrana, plin; zaloge so kopnele, kot bi jih pobirala odjuga, ne pa ledeni tibetanec. Kako dolgo bomo zdržali? Nenadoma smo čisto otipljivo zaznali tudi drugo možnost: da namreč ne pridemo na vrh. Kot bi v polarnem vetru zapihalo nekaj še bolj ledenega. Ohraniti moramo hladno kri, smo sklenili.

Ta teden je vse spremenil. Vrsto fantov je zadela višina: enega z neznosno bolečino v ušesih, drugi, prej dobro aklimatiziran, nenadoma ni mogel več dihati na 7000 metrih, tretji je omrznil v noge. Tudi šerpe popuščajo: vse več jih je, ki obrnejo, ker jih kaj boli ali pa samo »boli«. Tabore smo spraznili, vrha pa ni bilo; niti tabora 5 nismo mogli postaviti.

Vendar četrtega maja, ko se je vihar na gori šele komaj dobro razbesnel, zapusti bazo naveza, ki bo prva poskusila z vzponom na vrh. Ohranjamo nenehno gibanje, gora se ne sme nikoli sprazniti, vedno moramo biti zgoraj, da ne bi zamudili nobene priložnosti. Eni se pobiti vračamo, drugi sveži prihajajo. Nekomu mora uspeti, nekdo mora biti ob pravem času na pravem kraju.

Zaradi izpada ljudi bomo postavili tabor 5 čim višje in od tam štartali na vrh. Torej ne bo šest taborov, kot smo si jih zamislili prej. To bodo zmogli le tisti, ki jih utrujenost še ni zdelala, vendar bomo prihranili čas, šotore, kisik, hrano, gorivo in človeško zdravje (en dan višine manj).

In tako osmega maja Bergant, Kotnik in Matijevec napno vrvi visoko v snežišče, že nad 8000 metri. Zadnji so, ki še nimajo priložnosti za vrh. Naslednji dan Grošelj in Manfreda dokončata njihovo delo in v plitev sneg, v vznožju stene pod rumeno stopnjo, v snežnem metežu vkopljeta prvi šotor tabora 5. Višina je 8120 metrov. Šerpe so šli nazaj, jutri pridejo drugi. Ves hrib je v gibanju, človeški transportni stroj brez zastoja teče od baze proti vrhu in nazaj. Noč pred naskokom je jasna in mrzla.

Žrtve na pragu zmage (10. do 12. maj 1979)

Odprava je v tehničnem in organizacijskem smislu kot vojaška operacija: priprave, treningi, oskrba z opremo in hrano, načrtovanje, približevanje, obleganje. Toda potem, ko so izpolnjeni vsi pogoji, ko je zaseden zadnji položaj pred naskokom, se mora vojak dvigniti iz svojega zavetja in teči, jurišati, teči … Takrat je ubogi »vrag« sam s svojo srečno ali nesrečno usodo. Vsa mašinerija je ostala zadaj, zanj ni več pomembno, ali oskrba prve črte še teče ali nič več, ni važno, ali mu bo danes kdo prinesel pošto ali ne: ta dan mora doživeti, preživeti, prebiti. Jutri? Jutri bo spet vse po starem. Če sploh bo kdaj jutri.

Tako sta tistega desetega maja ob dveh zjutraj Viki in Marjon začela pripravljati kisikove maske in jeklenke, dereze, vmes sta kuhala, pa zastavice za vrh sta dala v nahrbtnik. Zoprno se je bilo napravljati v ozkem šotorčku s poledenelimi stenami. Pa vendar, to je bila zadnja noč tako visoko. Potem sta odšla v jutranji mrak, čisto sama, proti vrhu. Mi – ekspedicija – smo takrat še lepo spali. Nič več nismo mogli storiti zanju. Čez nekaj ur bomo spet pognali stroj: za naslednjo navezo, za naslednje osamljence. Vsak dan znova, dokler bo šlo.

Viki in Marjon nista prišla na vrh. Dolgo sta iskala prehod čez previsni pas. Kot strešniki nagnjene plati so bile posute z včerajšnjim snegom. Potem je Vikiju popustil varnostni ventil dihalne naprave. V nekaj minutah je bila jeklenka kisika prazna. Vzpon brez kisika? Hoja da, ne pa plezanje. Vendar sta iskala naprej. Če bosta našla prehod, ga naslednji navezi ne bo treba iskati. Našla sta ga. Bil je ozek, zgoraj previsen kamin. Ker je bil preozek, je Marjon plezal brez nahrbtnika, torej brez kisika. Dve uri in pol za dvajset metrov. Tako težke stene ni še nihče plezal na taki višini. Na vrhu je prečil iz kamina v levo, vmes nekajkrat zdrsnil, zabil klin in z njega čez plošče spustil vrv na polico. Drugi bodo tod čez prišli v četrt ure, pa še kisik bodo lahko dihali. Želja, da pridemo na vrh, je prerasla samoohranitveni nagon. Šele v taboru 5 je Marjon opazil, da ima prste črne, trde. Lesene. Kot nor je divjal dol po hribu, nihče še ni tako hitro prišel v tabor 1. Kako rešiti prste? Koliko jih bo izgubil? Ali veste, kaj pomenijo prsti?
Zjutraj je prišel Viki. Šele ponoči je opazil, da ne čuti prstov na nogah. Kaj bi s šolo za telesno kulturo brez njih? Toda našla sta prehod, potem šele sta se pozanimala zase.
Solze gor, solze dol – bolj naše kot njune – stroj teče dalje. Naslednjo navezo stisne že pod taborom 5: vsak ciklus vzponov terja nove žrtve.

Podbevšek in Robas sta tretja naveza za vrh. Zjutraj, dvanajstega maja, ko se vzpenjata po vrvi čez Marjonovo stopnjo, nebo prepredajo ciri. Šerpe obetajo še dva ali tri dni lepega vremena: da bi le bilo res. Če ne bomo uspeli niti v tem ciklusu, nam ostane le še, da pošljemo gor z dnevom razlike dve zaporedni navezi, podprti od vse ostale razpoložljive sile. Dušan in Romi sta se ob enih popoldne znašla na osamljenem grebenskem stolpu, dobrih 8300 metrov visoko. Potem sta našla pravi prehod, vendar nista več mogla računati z vrhom. Zvečer so se čez Everest vlekle štrenaste megle, meteorologi so napovedali -42 stopinj in 100 km/h. Smo res zapravili zadnjo možnost?
Nejc Zaplotnik je rekel v bazi: »Imam mnogo prstov, vsa Zemlja pa premore en sam Everest. Torej …« Z Andrejem Štremfljem sta že imela za seboj dolg, težak in nevaren vzpon na Gašerbrum I. Tretji v navezi je bil Marko Štremfelj. Bo na vrhu bratovska naveza?

Šerpe polnijo zaloge v taborih. Po dvakrat nesejo iz štirice v petko, preden se vrnejo dol. V zraku lebdi vprašanje: kdo bo koga? Pravi materiali o pravem času na pravem mestu, to je pogoj za štart.

Zjutraj, trinajstega maja, le malo nad taborom 5, Marku Štremflju spusti kisikov ventil. Bil je zadnja žrtev slabih ventilov, potem so fantje našli zagovor tudi zanje. Marko se obrne, Andrej in Nejc pa se s stisnjenimi zobmi – v vesolju ni časa za solze – obrneta proti črnemu Everestu, ki ga oveša zlovešča »riba«.

Grenki praznik (13. do 16. maj 1979)

Tisti trinajsti maj dolgo ni bil prav nič prazničen. Riba na Everestu se je vse bolj spuščala, vse hitreje so drveli njeni ledeni kristali z juga na sever. Kdo bi v takem lahko prišel na vrh? Kaj nam bo ta črni vrag res raztolkel prav vse naveze? Pa nihče nič ne reče, mirno opravljamo svoje delo, vozimo z žičnico, nosimo po hribu, jurišne naveze prihodnjih dni se v tej verigi pomikajo gor. Ob 11.45 pa zaškrta v radijskih sprejemnikih po vsej gori: »Pravkar sva preplezala sivo stopnjo.«

Zahodni greben vršne piramide se dviga najprej po črnem skalovju, iz katerega pelje smer v znani rumeni pas čez Marjonovo stopnjo. Rumeni pas je najpoložnejši del zahodnega grebena. Na te rumene sklade pa je posajena siva Everestova glava. Vrh vsega granita, gnajsa, skrilavcev, samih kamenin iz vroče notranjosti planeta, pa čepi več sto metrov visoka glava najvišje gore sveta iz pravega apnenca, proizvoda živih bitij, vzorec morskega dna. Ta siva glava se prične s strmo stopnjo, zadnjim velikim problemom zadnje etape. Skoraj tri ure sta se pehala tam čez, tri ure za dober raztežaj. Peta stopnja 8500 metrov visoko. In sedaj sta čez. Prerokujemo jima vrh čez tri ure. Da bi ju le vreme ne uničilo!

Ob 13.51, kot smo se pozneje zedinili za enoten čas, je priplavala po etru novica, ki je zamajala naš svet: »Tone, na vrhu sva!«

Tuljenje, solze, kletvice (sicer bi še bolj jokali), čestitke, ena sama neznanska sprostitev. Tudi zanju: »Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi …«

Saj še mi ne vemo, kaj bi, ki dihamo boljši zrak, ki smo na »navadni« višini, ki še nismo končali z današnjim delom. Toda na vrh smo prišli mi, odprava, zato si tudi mi lahko privoščimo nekaj od tistega »ne vemo, kaj bi«.

Praznik je kratek, čeprav večen. Sestopila sta po ameriški smeri v Hornbeinov kuloar. Andrej je na najbolj strmem delu zdrsnil in se nižje s cepinom srečno ustavil. Ker ju je prehitela noč, po radiu pa se nista več oglasila, jima je šel naproti Bojan Pollak. V ozebnik je spustil vrv, da bi jo v temi lahko našla, in smer označil z možici – kupčki kamenja. Brez vrvi in cepina se je vrnil v tabor 4. Andrej in Nejc sta bila že tam: iz kuloarja sta izstopila višje zgoraj. To so bile nevarne pustolovščine.

Belak, Božić in Ang Phu so en dan čakali na boljše vreme, pa se je ravno petnajsti maj spremenil v vremensko past. Vendar so kljub megli in vetru nadaljevali pot proti vrhu. Pod sivo stopnjo jih je strahovit vihar prisilil, da so šli v levo in po izpostavljenih prečnicah dosegli Hornbeinov kuloar. Tam je bilo takrat še zavetrje. Ob 14.30 so dosegli 8848 metrov visoki vrh. Skoraj celo uro so bili na njem. Samo tam je sijalo sonce, vsa ostala Himalaja je bila pod oblaki. Stipe je filmal. Vihar je naraščal, v Hornbeinovem kuloarju jih je ujela noč.

»Nocoj bomo umrli, Šrauf sahab!« je napovedal Ang Phu, ko so morali sesti v sneg in v ledenem viharju 8300 metrov visoko brez vsake zaščite čakati jutra. Vso noč smo jih klicali, pa njihov radio ni delal. Bili so zelo sami. Toda jutro je bilo zlato, mirno. Bergant, Kotnik in Matijevec, ki so bili zadnja naveza za vrh, so iz tabora 5 odšli iskat pogrešane tovariše. Srečali so se na snežišču pod kuloarjem.

»Komu na ljubo, bogovom, usodi, neznanju? Je bilo telo nesposobno, da bi sledilo duhu?«
»Segel je po čaju, pa se je kar usedel in odpeljal.«
Tako je umrl naš Ang Phu, ko se je iz smrti že vrnil v življenje. Edini? Majčkeno smo umrli mi vsi.
In vendar …! Na najvišjo goro sveta smo potegnili novo, Jugoslovansko smer. Ta – peta po vrsti, po težavnosti pa prva smer – ne bo nadomestila klasičnega pristopa na Everest. Pretežka je, predolgo poteka v veliki višini, izpostavljena je viharjem. Vedno, dokler bo civilizacija, pa bo pričala o pogumu, tovarištvu in sposobnosti nekega majhnega naroda, ki je moral zelo pohiteti, da je ujel zamujeno.

Člani odprave Everest 1979 so bili: Tone Škarja (vodja), Stane Belak (namestnik vodje), Tomaž Jamnik (vodja transporta), Bojan Pollak (organizator prehrane), Roman Robas (odgovoren za finančno in materialno poslovanje), Evgen Vavken (glavni zdravnik), Zvone Andrejčič, Borut Bergant, Stipe Božić (snemalec), Muhamed Gafić, Viki Grošelj (odgovoren za fizične priprave), Stane Klemenc (odgovoren za ekonomsko propagando), Franček Knez, Ivan Kotnik, Marjan Manfreda, Štefan Marenče (konstruktor žičnice na sedlo Lho La), Vanja Matijevec, Vlado Mesarić, Dušan Podbevšek (skladiščnik), Muhamed Šišić, Andrej Štremfelj, Marko Štremfelj, Igor Tekavčič (zdravnik), Jernej Zaplotnik, Jože Zupan.
Kot spremljevalci so se odpravi pridružili radijska poročevalca Matjaž Culiberg in Slavko Šetina, novinarja Rade Kovačević in Marjan Raztresen, televizijski snemalec Slavo Vajt in slikar Franc Novinc.
Poleg zveznega oficirja je na odpravi sodelovalo še 28 šerp (sirdar, 19 višinskih nosačev, 3 kuharji in 3 njihovi pomočniki ter 2 kurirja).

Tone Škarja