PD Tolmin, Jamarska sekcija: Jamarstvo ni adrenalinski šport, kot bi ga nekateri radi predstavili, pač pa je raziskovalna dejavnost. Res pa je, da se tovrstne raziskave ne da opravljati izza pisalne mize ali v laboratoriju.
... Odkrivanje podzemskega sveta je prav specifična dejavnost. Zanjo so poleg dobrega poznavanja različnih vej naravoslovja potrebne telesne zmogljivosti, obvladanje vrvne in alpinistične tehnike in še kaj. Osnovni namen jamarstva pa je že od vsega začetka odkrivanje, raziskovanje, dokumentiranje in varovanje jam.
Začetki jamarstva na Tolminskem segajo v medvojno obdobje. Že leta 1924 so se zavedni Slovenci na čelu z Zorkom Jelinčičem združili in ustanovili Planinski klub Krpelj, ki je poleg planinstva vključeval tudi jamarstvo. Večina je bila tudi v organizaciji TIGR in so poleg samih raziskav uporabljali jame tudi za svojo konspirativno dejavnost. Zaradi političnih okoliščin tistega časa se je sprva organizirana dejavnost društva po letu 1928 omejila na spontano delo posameznih skupin. Nazadnje je druga svetovna vojna dokončno prekinila sleherno ljubiteljsko delo, saj so si ljudje morali prizadevati predvsem za preživetje in dokončno osvoboditev.
Leta 1968 je bil pod vodstvom Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni na planini Polog organiziran jamarski raziskovalni tabor, ki je imel za cilj Pološko jamo. To dogajanje je pritegnilo tudi domače fante, ki so se udeleževali raziskovanj. Pološka jama je bila leta 1970 med petimi najglobljimi jamami na svetu. Vsi ti uspehi so spodbudili Alfonza Fischioneja, Zorana Lesjaka, Slavka Breško in Braneta Bratuža, da so osnovali Jamarsko sekcijo (JSPDT), ki je bila pod okriljem Planinskega društva Tolmin formalno ustanovljena 27. marca 1971 na njegovem občnem zboru. Sekcija je postala tudi član Jamarske zveze Slovenije. Že naslednje leto (1972) so poslali prve zapisnike in načrte raziskanih jam v Kataster JZS. Od takrat do letos smo registrirali 141 jam. Za registracijo smo posredovali popolne osnovne zapisnike z načrti jam, poleg tega pa smo oddali ogromno dopolnilnih zapisnikov o bioloških, hidroloških, meteoroloških, geoloških, seizmoloških.…raziskavah.
V začetku so si člani sekcije sami izdelovali razno opremo, karbidne svetilke, vitel za spuščanje v brezna in celo merilne instrumente. Začeli so sodelovati z drugimi jamarskimi društvi in slediti razvoju jamarstva. Leta 1978 so začeli z uvajanjem vrvne tehnike - plezanja po enojni vrvi. To je omogočilo raziskovanje globljih jam in brezen na Tolminskem Migovcu in na Kaninu.
Od ustanovitve naprej so raziskovali Golobjo jamo v bližini slapa Boka pri Bovcu. Nadaljevanje jame pa sta odkrila leta 1974 dva naša člana in jamo poimenovala Mala Boka. Do leta 1979 so raziskali okoli 1400 m jame, ustavila pa jih je neprehodna ožina, iz katere se je slišalo močno bučanje vetra. Zato so jo poimenovali Bučalnik. Ker so sprva menili, da je nadaljevanje nemogoče, so nadaljnje raziskovanje začasno opustili in se preusmerili na Tolminski Migovec.
Do leta 1986 so člani naše sekcije na Migovcu raziskali in dokumentirali 17 jam, od katerih sta po globini izstopali brezni M16 in Kavkna jama.
Po letu 1986 so se aktivno udeleževali meddruštvenih raziskav Kaninskih podov. Tri leta zapored so sistematično raziskovali območje Kaninskih podov med postajo D, nekdanjo kočo Petra Skalarja in Prestreljenikom. Raziskali in dokumentirali so 35 brezen, od tega 16 pomembnejših.
Tako smo nizali uspeh za uspehom. Andrej Fratnik je leta 1988 v Črnelskem breznu na Rombonskih podih skupaj z italijanskimi jamarji kot prvi Slovenec na slovenskem ozemlju presegel magično mejo tisoč metrov globine, ki se po težavnosti običajno primerja z alpinističnim vzponom na višino nad 8000 metrov. Tega leta smo prvi na svetu smučali na ledeniku pod zemljo in to tudi posneli z VHS kamero. Leta 1992 pa je Dejan Ristič sam preplezal brezno Čehi 2 do globine 1200 metrov. Kasneje smo sodelovali pri raziskavah še v dveh breznih, globljih od tisoč metrov.
Leta 1989 smo ponovno začeli raziskovati Malo Boko. Orkanski prepih v Bučalniku nam ni dal miru. Bil je namreč jasen namig, da za to ožino v masivu Kanina, navzgor proti površju Kaninskih podov, obstaja nadaljevanje. Upravičeno smo upali na svetovni globinski rekord. Prebili smo se skozi ožino in za njo se je odprl ogromen jamski sistem. Do leta 1994 smo prišli globoko v osrčje Kanina in raziskali okoli 4000 m jame. Raziskave smo vodili in koordinirali člani JSPDT, akcij pa so se zaradi izredne težavnosti lahko udeleževali samo najboljši jamarji iz Slovenije in tujine.
Tako smo pozimi raziskovali Malo Boko, ko pa je bila ta zaradi deževja in taljenja snega zalita, smo se preusmerili na Tolminski Migovec.
Leta 1994 je skupina študentov iz Imperial College Caving Club-a (ICCC) navezala stike z JSPDT in izrazila željo, da bi raziskovali na Migovcu. Organizirali smo bazni tabor v Tolminskih Ravnah. V šestih tednih smo obnovili raziskovanje starih jam in iskali nove vhode. Rezultati v začetku niso bili ravno ohrabrujoči. Angleški jamarji so naslednje leto spet prišli in skupaj smo nadaljevali odkrivanje novih predelov. Njihova sistematičnost, znanje in vztrajnost je dajala odlične rezultate in raziskave smo nadaljevali vsa naslednja leta. Na planini Kal smo si uredili pastirski stan. Pod naravnim mostom na planoti Migovca pa smo postavili bazni tabor in si tako olajšali raziskovanje.
Na Migovcu imamo trenutno raziskanih in registriranih 25 jam in brezen, več manjših jam ter tri visokogorske jamske sisteme. Jamski sistem pomeni podzemno povezavo najmanj dveh neodvisno raziskovanih jam.
Najprej je bil raziskan sistem Mig in ta je trenutno tudi najdaljši in najgloblji. Združuje Kavkno jamo, M 16 in Jamo strgane srajce. Vsi vhodi vanj so z vrha planote Migovca, pod katero leži med obema drugima sistemoma. Skupna dolžina podzemnih delov je 11532 m, višinska razlika med vhodom in dnom pa znaša 970 m.
Drugi največji je sistem Vrtnarije z 11000 m dolžine in 889 m višinske razlike. Združuje brezno Vrtnarija in Vilinsko jamo. Leži pa pod vzhodnim robom planote. Oba vhoda sta iz pobočja zahodnega roba.
Tretji pa je sistem Primadone. Leži pod zahodnim robom planote Migovca, v zelo strmem in skalovitem pobočju nad izvirom Tolminke. Združuje stopnjasto brezno Primadono, Ubend in Monatip, s skupno dolžino raziskanih delov 3974 m in 644 m višinske razlike.
Z delom na Migovcu pa še kar nadaljujemo. Poletni jamarski raziskovalni tabor z angleškimi jamarji je postal že tradicionalen. Letošnjega smo poimenovali »Izgubljeni raj 2011«. Iz tridimenzionalnega načrta vseh raziskanih jam je razvidno, da manjka med podzemnimi rovi vseh treh sistemov le še okoli 120 m neznanega sveta. Tako upravičeno pričakujemo, da bomo z vztrajnim delom našli povezavo in se bomo lahko ponašali z najdaljšim jamskim sistemom v Sloveniji, s skupno dolžino čez 25000 m.
Leto 2005 je bilo za JSPDT prelomno: mukotrpno večletno raziskovalno delo v masivu Kanina je bilo kronano s povezavo s površjem. Poljski jamarji so raziskovali brezno BC4 na Kaninskih podih v bližini stare, pogorele Skalarjeve koče. Že oni so slutili, da bi lahko brezno vodilo k Mali Boki. Skupaj z Italijanskimi jamarji smo nadaljevali raziskave na koncu tega brezna, se prebili skozi nemogočo ožino - in prišli v Malo Boko. Tako je nastal povezani sistem »Mala Boka - BC4« v skupni dolžini 6656 m, z višinsko razliko 1319 m in 1297 m razlike med spodnjim in zgornjim vhodom. To ga uvršča na drugo mesto na svetu po višinski razliki med vhodoma. Še isto leto smo sodelovali tudi pri prvem prečenju sistema v enem zamahu - najglobljem na svetu do sedaj, saj prvi na svetu ni dostopen zaradi vodnih sifonov.
V letošnjem letu smo prejeli nagrado Viljema Puticka, ki jo podeljuje Društvo za raziskovanje jam Ljubljana za najboljši jamarski raziskovalni dosežek preteklega leta. Nagrado je priznanje za lanskoletno odkritje v sistemu Vrtnarija na Migovcu. Odkritje je bilo plod skupnega dela na jamarskem raziskovalnem taboru »Vodna Sled 2010«.
V Tolminu imamo tudi Jamarski reševalni center, saj smo v slučaju potrebe najbližji zahtevnim jamam visokogorskega krasa. Od samega nastanka Jamarske reševalne službe leta 1985 aktivno sodelujemo v njej. Jamarski reševalci se redno udeležujejo zahtevnih usposabljanj. Reševanje v jamskem okolju zahteva resnično najbolje psihofizično pripravljene jamarje.
Po zakonu lahko raziskuje jame samo za to usposobljena oseba in naš klub ima od letos naprej tudi koncesijo za izobraževanje. V klubu imamo dve predavateljici in dva inštruktorja jamarstva, ki skrbijo za izobraževanje podmladka, kar nam zagotavlja priliv mladih raziskovalcev podzemlja. Stalno sodelujemo pri vseh zahtevnejših jamarskih projektih v Sloveniji. Vsako leto vodimo osnovnošolsko mladino v vodoravne jame v okolici Tolmina in že mlade navdušujemo za raziskovanje podzemlja. Organiziramo tudi predavanja z večpredstavnimi prikazi in predavanji ter tako skrbimo za promocijo jamarstva.
Vse to in še več pa vam skušamo čimbolj nazorno predstaviti tudi z razstavo, ki jo odpiramo danes in bo na ogled do konca meseca.