Bohinjske novice - Stane Klemenc in Andrej Podlipnik: Prečenje Greenlanda
Bohinjske novice, avgust 2007
Svojo dolgo samotno pot sva začela 16. aprila ob 17. uri na nadmorski višini 500 metrov, dva kilometra pred koncem ceste iz vasi Kangerlussuaq na zahodni obali Greenlanda. Zaradi zametov novozapadlega snega v zadnjem tednu naju s terencem niso mogli prepeljati do konca ceste. Po 25 km smo raztovorili sani in ostala sva sama ter pred nama 600 km poti preko obalnega ledenika in neskončnega notranjega ledu, ki se vzpne do 2510 metrov in zopet spusti do morja na vzhodni obali v vasici Isortoq.
Zadnji del ceste se zelo strmo dviga do začetka ledenika. Vleka stokilogramskih sani je bila na meji mogočega. Cesta je bila ponekod spihana, ledena, malo naprej pa globoki zameti in ponekod pesek. Dva km sva hodila dobro uro. Pred štirimi leti, ko sem bil tu prvič, sva z Bogdanom začela na višini 660 metrov, kjer se je začel lepo prehoden ledenik. Letos je bilo presenetljivo drugače. Ledenik v širini dveh kilometrov je bil popolnoma drugačen od slike v mojem spominu - razbit, pomešan z moreno, globoki prehodi in razpoke v vseh smereh. Na prvi pogled je zgledalo brezupno. Počasi sva pregledala del za delom in določila smer prehoda vidnega dela ledenika. Sneg je bil do 30 centimetrov globok in vleka težkih sani izredno naporna. Če bi take razmere v dvigajočem se in razbitem ledeniku dolgo trajale, bi bil izid odprave navkljub desetdnevni rezervi hrane in goriva vprašljiv.
Prvi dan ali bolje večer sva v štirih urah prehodila dva kilometra zračne razdalje, drugi dan v sedmih urah 5,5, tretjega v osmih urah 6,1 kilometra. Tabor številka 3 je bil na višini 802 metrov. Četrti dan sva pričakovala prehod na notranji led in lažje prehoden teren. Toda vidljivost je bila slaba, morala sva iskati prehode vnaprej, preden sva vlekla sani. Običajno sem šel pogledat kakšen kilometer naprej in če je bil teren v redu in nadaljevanje mogoče, sva šla v tisto smer. Cel dan sva garala kot konja v globokem snegu, težkem terenu, izgubljala čas z iskanjem smeri in vračanjem. Prehodila sva deset kilometrov, rezultat pa je bil tabor 4 na višini 761 in 500 metrov zračne linije nazaj. Mogoči prehodi gredo tam na zahod in sever, najina smer je vzhod. Po načrtu bi morala prve dni prehoditi po 20 kilometrov dnevno. Šele peti dan je prinesel psihično in fizično olajšanje. V osmih urah in pol sva naredila osem kilometrov, jih prehodila vsaj 15 in prišla na lahko prehoden ledenik. Tabor 6 je bil na višini 1141 metrov, 20,8 kilometrov naprej. Prvič sva dosegla postavljeno normo. Bila pa sva v močnem zaostanku. V šestih dneh sva bila 40 kilometrov od izhodišča, po izkušnjah se nama ni obetalo nič dobrega. Najin vmesni cilj je bila opuščena radarska postaja DYE 2, 180 km oddaljena od starta na višini približno 2300 metrov. To je bila "psihična" polovica poti, čeprav je šele na prvi tretjini. Doseči bi jo morala v osmih dneh. Najin deseti delovni dan na ledu sva bila še 70 kilometrov oddaljena od radarja, od starta pa 112. To je bilo hudičevo slabo povprečje - 11,2 kilometra na dan. Naslednji dan je takoj po zajtrku izbruhnil vihar. K sreči šotora še nisva podrla. Tako sva 26. aprila počivala in še zmanjšala dnevno povprečje. Katastrofa!? Do sedaj sva imela en dan sneženje, štiri lepe dni in pet dni močan veter. Temperature prvi teden so bile od -3 do -10 °C, kar je bilo za najino obutev pretoplo. Posledice so bile vse dni mokre nogavice in dva lepa žulja na mojih petah. Jutranje obuvanje čevljev je bilo v naslednjih desetih dneh prava muka, spremljana s stokanjem in kakšno sočno kletvico.
Naslednji dan je bil lep, prehodila sva 23,7 kilometra, temperature zadnjih nekaj dni so bile od -5 do -25 °C. Tabor 12 sva morala zaradi prihajajočega viharja postaviti bolj zgodaj, že okoli 17. ure po 16,4 prehojenih kilometrih. Do radarja je bilo še 29,8 kilometra. Vihar se je polegel šele okoli 11. ure naslednjega dne. Startala sva ob pol enih in v sedmih urah in pol naredila 21 kilometrov. Še 8,4 kilometra do radarja. Zadnjega aprila sva startala v oblačnem, vetrovnem, zelo neprijaznem vremenu, ki se je vsako uro slabšalo. Po treh urah sva v zelo močnem viharju s sunki do 150 kilometrov na uro dosegla radar. Navkljub velikosti je večkrat izginil v viharnih oblakih snega. Če ne bi bilo pred nama radarja, kamor sva se lahko umaknila pred viharjem, bi ta dan morala ostati v šotoru. Dostop v radar je bil 15-metrski spust s 45° naklona, k sreči z lepim iztekom, kjer se je v divjem vetru in na trdem, zbitem snegu sestop končal z drsenjem po riti. Notranjost radarja naju je razočarala: polno ostankov od bivših prebivalcev, razmetani arhivi, barva sten odstopa v velikih kosih. V jedilnici in kuhinji je polno ostankov hrane od poznejših obiskovalcev -nekaj obiskov ekspedicij na leto in več obiskov ameriških letalcev, ki se v poletnih mesecih učijo pristajanja na snegu na označeni in vzdrževani pisti. Počistila sva del jedilnice in z veliko truda prinesla sani, ki sva jih pustila na viharnem robu s 15 metri napihanega snega, potrebno spalno in kuhinjsko opremo. Zaradi mize, stolov, obilice prostora je bilo tu veliko bolj enostavno kot pa v šotoru. Vihar se je do naslednjega jutra polegel, tako da sva 1. maja ob osmih zapustila najin 14. tabor. Šele zunaj sva ugotovila, da je dober kilometer stran baza posadke, ki vzdržuje letališko stezo. Presenečenje. Nihče nama tega ni omenil, ne najin svetovalec in poznavalec Greenlanda Danec Gunnar Jensen ne policaj ali prevoznik na zahodni obali. Spokala sva sani in šla na informativni obisk v bazo. Postavljen imajo kanadski polarni šotor z dvojno steno in dvema vhodoma, lesenim podom, veliko oljno peč, mize, stole, postelje in komunikacijsko in vremenoslovno opremo, police
s kuhinjsko opremo in hrano. Tu delata dva Američana, fant in dekle, doma iz Utaha. Če prejšnji dan ne bi bilo viharja, bi lahko prespala na toplem....Slabo uro sva izkoriščala gostoljubje, popila nekaj čajev, pojedla večino odličnih piškotov ter malo čez 9. uro odšla. Nadmorska višina radarja je bila 2130 metrov, teren okoli je bil lep, brez velikih zastrugov, vreme ugodno. Pred nama pa nov cilj in nove koordinate v GPS-u (navigacijska naprava). Smer morena 344 km, od tam pa še dva dni do konca na vzhodni obali. Večdnevni zamudi navkljub naju je ponovno zajel optimizem. Plan je bil vsak dan napredovati 25 kilometrov in želja 14 dni lepega vremena. Do večera sva naredila 26,5 kilometra, temperature so bile od -25" C zjutraj do -18 °C zvečer. Najtopleje je bilo vsak dan med 16.30 in 17.30, od -3 do -8 °C. Približno tako vreme in take temperature so bile naslednjih deset dni. Dvakrat je ponoči zapadlo 3 - 5 centimetrov snega, ravno toliko, da je otežilo vlečenje sani. Šest dopoldnevov sva imela močan veter, večinoma z jugovzhoda, to je skoraj v obraz. Le 1. in 2. maja popoldne je pihal veter v hrbet, vendar je bil malo prešibak za napredovanje z jadranjem. Edino razočaranje ob hitrejšem napredovanju je bil vzpon. Vsak dan sva se povzpela približno 100 metrov. Petega maja sva dosegla najvišjo višino 2510 metrov. Vsak dan sva napredovala po planu in po štirih dneh sva bila več kot 100 km oddaljena od radarja in "samo" še 244 km smeri morena.
Po 5. maju se je teren prevesil na vzhodno stran. Sani so bile že 25 kilogramov lažje. Bilo bi jih laže vleči, če ne bi bilo zastrugov. Dobrih 120 kilometrov sva morala vložiti v vleko bistveno več energije. Sani so se zatikale vanje in ko si jih s težavo potegnil čez, so hitro zdrsnile naprej. Zataknile so se ob naslednjem zastrugu in neusmiljeno potegnile telo nazaj, da si se skoraj prelomil. To se je ponavljalo pet dni, želodec in črevesje sta s težavo prenesla vse te udarce oziroma blokade. Večkrat sva imela občutek, kot da bova vsak čas bruhnila.
Vseeno so se kilometri do cilja hitro manjšali, v devetih ali desetih urah sva napredovala od 24 do 28 kilometrov na dan. Če ne bi bilo zastrugov, bi z manj energije še nekaj več. 12. maja sva postavila že tabor 26, do smeri morena sva imela še 33 kilometrov. Smer morena je točka, na kateri sva z vzhodne smeri zavila na jugovzhod proti morju in vasici Isortoq, do katere je bilo še 24 kilometrov zračne linije. 13. maja se je po prvih dveh urah naporne vleke po velikih zastrugih teren spremenil, postal je bolj gladek in v nekaj delih so se pobočja bolj strmo spuščala proti moreni. Morena je skalnat in peščen pas, ob katerem je v ozkem delu mogoč spust po ledeniku, ki je malo naprej poln nevarnih razpok. Ta delovni dan sva podaljšala z desetih na 14 ur hoje in še dve uri zjutraj in dve zvečer postavljanja ter podiranja šotora, topljenje snega ter priprava hrane, skupaj 18 ur. Napredovala sva 44 kilometrov. Samo še 13 kilometrov zračne linije poti je nepoznane.Kakšen bo prehod v jezero in iz njega do vasi? Zračna slika in zemljevid sta ponujala dve možnosti, a nobena ni imela bistvene prednosti. V ponedeljek, 14. maja, sva začela malo kasneje, saj je garanje zadnjih štirinajstih dni, posebno še 18-urni delavnik prejšnjega dne, pustilo posledice. Utrujenost se je kopičila. Zadnji dan pričakovanje okrepi načete moči in voljo, konec garanja in hoje od obzorja do obzorja bo končano. Od tabora 27 dalje se je teren spuščal proti morju. Po kilometru poti se je strmina povečala, sani sva povezala skupaj. Jaz sem bil vprežen spredaj, iskal prehode ter pazil, da ne zaideva med razpoke, Andrej pa je bil za sanmi in zaviral, da ni šlo prehitro in nekontrolirano navzdol. Ob enajstih sva prismučala do zamrznjenega jezera. Malicala sva ob prvem potoku, ki je tekel iz ledenika. Še pogled nazaj na lepo smučišče, ki naju je pripeljalo na konec notranjega ledu in pod zadnji ledenik. Do vasi je še enajst kilometrov. Po jezeru je šlo gladko, skoraj brez napora. V drugi tretjini sva z njega zavila čez sedlo, orientacija ni bila več težka. Vodile so naju številne sledi, med njimi nekaj od pasjih vpreg in sveže sledi dveh polarnih sani. Čigavih? Lahko so samo od dveh Nizozemcev, ki sta startala pet dni pred nama. Na cilj sta prišla dan pred nama. Zelo strmo, a k sreči kratko pobočje naju je pripeljalo na široko sedlo. Ko se je teren prevesil navzdol, sva zagledala zaledenelo morje na vzhodni obali. Tam je vas, tam je konec... Hitro sva se spuščala navzdol. Zadnji kratek, a zelo strm del sem se usedel na sanke in kot blisk sem bil 50 metrov nižje in zdrsel na zaledenelo morje. Šla sva še malo naprej do lepih ledenih gora in se ob 14.03 ustavila na cilju. Po osemindvajsetih dneh in 600 prehojenih kilometrih sva na koncu. Uspelo nama je! Tam sva imela zadnjo malico na poti. Bila je vsaj trikrat daljša kot običajno. Bilo je toplo, celo vroče. Ni se nama dalo naprej do pet kilometrov oddaljene vasi. Nisva veliko govorila, nisva vriskala od veselja. Zelo mirno sva vsak v sebi zaključila dolgo, zelo zelo naporno pot od morja na zahodni obali do morja na vzhodni obali, preko 2510 metrov visokega, neskončnega ledenega platoja z zelo neugodnimi snežnimi in vremenskimi razmerami v prvem delu in vremensko veliko bolj naklonjenem drugem delu. Dolge štiri tedne dela najmanj od sedme ure zjutraj do desete zvečer, neskončni kilometri, redki trenutki užitkov ob lepih sončnih zahodih na neskončni belini daleč od vsega. Popoln mir, ki ga je občasno motil samo veter. Midva sva mir in kot posledico najino umirjenost, spoštovala, se navadila nanj, ga imela rada in po nepotrebnem nisva motila dela in razmišljanja drug drugega. Kako bo tam, v drugačnem svetu, kjer sva doma? Zahvala sponzorjem in donatorjem POP TV, Gradisu skupina G, Občini Bohinj, Zavarovalnici Triglav, Krki, PD Srednja vas. Z opremo in popusti so nama pomagali Canon Avtera, Perigon, uvoznik dehidrirane hrane, Rodeo Team - Bolee, Fuji, Logos Trend, JR Šport, Alpinsport, DIA Studio.
Stane Klemenc in Andrej Podlipnik, Ribčev Laz