Ob 70. obletnici odprtja slovenske poti
... na vrh Mangarta je bila v začetku oktobra ob mangartski koči kratka slovesnost, s katero so se poklonili snovalcem in graditeljem te zelo obiskane poti.
Milan Štulc
Dogodka se je na povabilo organizatorjev udeležil bovški župan Valter Mlekuž, prisoten pa je bil tudi predsednik Planinske zveze Slovenije (PZS) Jože Rovan. Uvodoma je zapel mešani pevski zbor S planin pod vodstvom zborovodje Martina Kavčiča, ki je skozi celotno prireditev skrbel za kulturni program.
Zbrane je najprej nagovoril bovški župan in povedal, da »ta gora kar vabi, da bi se podali na vrh. Vsi bi radi stopili na vrh, ampak obe smeri, tako slovenska kot italijanska, zahtevata izurjenega planinca. Tisti, ki ostajamo v dolini, pa si želimo, da bi se vsi, ki se vzpnejo do vrha, tudi srečno vrnili. Žal vedno ni tako, zato se tudi na tem mestu iskreno zahvaljujem našim gorskim reševalcem, ki so vedno pripravljeni in rešujejo življenja tako izkušenih in pravilno opremljenih gornikov kot tudi takih, ki gredo v gore neopremljeni in slabo pripravljeni. Danes smo tu, da skupaj preživimo lep dan in se po sedemdesetih letih spoštljivo ozremo na prizadevanja ljudi, ki so omogočili pot na vrh Mangarta po svojem ozemlju, po slovenski strani tega našega častitljivega očaka.« Ker je 70 let dolgo obdobje, je prav, da se na dogodke pogleda tudi s kronologijo. Za to je poskrbel predstavnik Planinskega društva (PD) Tolmin Žarko Rovšček, ki je posebnost Mangarta označil z njegovo visokogorsko cesto, ki se zložno vzpne na višino nad 2.000 metrov nad morjem. Zgrajena je bila pred prvo svetovno vojno s strateškim namenom. »Začne se na nadmorski višini 1.090 metrov z odcepom od predelske ceste in s povprečno desetodstotno strmino vijuga v neštetih okljukih po jugozahodnem pobočju Mangarta. Gorski relief so graditelji premostili s petimi predori, ki so jih vsekali v živo skalo. Po 12 kilometrih se cesta skoraj dotakne državne meje na sedlu, na nadmorski višini 2.072 metrov. Veličastnega pogleda prek nekdanje 'železne zavese', ki z vzponom na vrh samo pridobiva širino, ni mogla skriti nobena, še tako strogo zavarovana meja. Ta je po drugi svetovni vojni prerezala vršni del gore in planinci so jo morali med vzponom po stari planinski poti čez severno ostenje na vrh prečkati dvakrat. Gibanje v mejnem pasu je bilo takrat povezano s pogostimi kontrolami obmejnih enot, kar je predstavljalo resno oviro razvoju planinstva na tem območju. Zato se je PD Tolmin odločilo, da ob 60-letnici slovenskega planinstva zgradi novo planinsko pot po povsem jugoslovanskem ozemlju preko 500-metrske zahodne stene. Upravni odbor društva, ki je širil svojo dejavnost na obsežnem območju takratnega velikega okraja celo do Trente, je po daljših razpravah na eni od sej v letu 1952 sprejel sklep, da najprej usposobijo poškodovano in zanemarjeno cesto na mangartsko sedlo. Poleg delavcev Okrajne cestne uprave so člani primorskih PD pri čiščenju zgornjega cestnega odseka opravili več kot 800 prostovoljnih delovnih ur.«
Za tem je zbrane pozdravil še predsednik PZS in se kot markacist spomnil tudi 70-letnice markacistov Slovenije. V svojem nagovoru je poudaril tudi, da je slovenska smer na Mangart odlično urejena in vzdrževana, medtem ko je tako imenovana italijanska smer zanemarjena ter potrebna obnove. Dan se je nadaljeval v prijetnem druženju.