Novi tednik Celje - Franci Horvat: ... v Slovenski smeri -
Sliši se tako neverjetno kot kakšen neznani leteči predmet nad Bohinjem.
Mnogi se boste spraševali, kaj za vraga lahko gre v tem »šodru« tako narobe. Če plezamo »tako kot je treba« in da se moramo vseskozi varovati, je ta smer kot žvečilni gumi. Vleče se in vleče, in ni je konca. Tine Mihelič je v eni svojih knjig zapisal znani slavospev, ki pravi nekako takole »Ta naša stara triglavska dama spominja na staromodno sivolaso gospo s čipkastim ovratnikom in sončnikom. Ponaša se z očarljivostjo, prijaznostjo in ljubeznivostjo ter na zalogi ima kopico ponosnih, prisrčnih pa tudi žalostnih zgodb, ki jim silno radi prisluhnejo sinovi in vnučki.«
Ker je minilo skoraj dvajset let, kar sem plezal Slovensko smer, so moji spomini nanjo bili že kar močno zbledeli. Kljub moji delni alpinistični upokojitvi me je Matjaž zaprosil, da ga peljem v to smer. Zopet so me zasrbeli prsti in ni bilo potrebno veliko, da sem privolil.
Kot običajno, sem si vzel čas za temeljito pripravo. Zaradi dolge smeri sva si bila enotna, da se zdoma odpraviva zarana, kar ob drugi uri zjutraj. Konec junija, ko so dnevi najdaljši, se prične daniti že ob pol petih in je svetlo skoraj do pol desetih zvečer. Časa sva imela več kot dovolj, toda še v sanjah si nisem mislil, da nama bo tako dolgi dan še kako prišel prav, prav tako pa tudi dobra vremenska napoved.
V dolino Vrat sva se pripeljala malo pred četrto uro zjutraj, ko je bilo še vse spokojno in na nebu je bilo polno zvezd, temperatura pa se je gibala okoli 20 °C. Hitro sva se pripravila in odkorakala po poti čez Prag. Nekaj časa sva imela prižgane še čelne svetilke, da sva lažje hodila. Prečkanje narasle Bistrice bi se lahko končalo slabo, če si ne bi pomagal s pohodniškimi palicami.
Do vstopa sva rabila dobro uro in pol. Malce me je presenetil Matjaž, ko se je hotel že navezati na stezi pred vstopom v smer. Prvi raztežaj, ki je skupen za Slovensko in Nemško smer, je potekal zelo tekoče. Ker sem se odločil za kamine, ki so ocenjeni s III. težavnostno stopnjo, se je kasneje izkazalo za napačno dejanje. Ne toliko zaradi težav, temveč so naju časovno predolgo zadržali. Za ubogih 200 metrov sva porabila kar štiri ure, medtem ko bi se v sosednji varianti Čez Macesne dobesedno sprehodila. Nekje na sredini kaminov sem se preobul v plezalnike, kar mi je olajšalo plezanje.
Pravi balzam so bile Bele plati, ki so nama vlile novih moči in elana. Prav nasmejalo se mi je, ko sem našel v grapi pod Bučerjevo steno zarjavel cepin. Moje začudenje je bilo še toliko večje, kajti če je poleti lepo vreme, skoraj ne mine dan, da kdo ne pleza v Slovenski smeri. Šele kasneje sem dojel, da je bilo to darilo, ki ga bom v Slovenski grapi še kako potreboval. Pri vpisni knjigi sva ugotovila, da je dan poprej bil v tej smeri samohodec kar za Slovensko smer ni nič posebnega. Na Škrbinci sva malce počila in se ponovno preobula. Ker sem tovoril sabo težak fotoaparat, sem napravil nekaj dokumentarnih in panoramskih posnetkov. Prav slednji so bili namenjeni Pihavcu, kjer je pred leti za vedno »zaspal« moj prijatelj Tine Mihelič. Zaradi obilice snega v Slovenski grapi in da se je Matjaž počutil bolje, sva se varovala. Nekateri predeli grape so bili zaradi sonca že dokaj lahko prehodni, drugje sem moral kar pridno brcati v sneg, da sem napravil dovolj veliko stopinjo. Najdeni cepin mi je odlično služil pri lovljenju ravnotežja.
Kolega je želel čim prej iz stene zato sem se odločil za Prevčev izstop, ki sodi med najlažje in najhitrejše. Omeniti velja, da tega izstopa še nisem nikoli plezal, zato nisem vedel, kaj naju čaka. Če bi bila zima bolj bogata s snegom, bi ta grapa bila v juniju še polna snega, tako pa so bili vsi pragovi kopni in temu primerno nekateri zahtevni. Nekje na sredini Prevčevega izstopa sva se morala ponovno preobuti v plezalnike in kljub dvema zabitima klinoma v plošči sem se moral pošteno potruditi, da sem »zbrcal« čez to nerodno mesto. Očitno je bilo to za Matjaža preveč, kajti zgrabila ga je panika in hotel je poklicati reševalce. Komaj sem ga prepričal, da se nisva zaplezala, o čemer so pričali zabiti klini in rob stene, ki se je kazal na levi strani. Ves dan je bilo zelo sončno in vroče, zvečer pa je pričelo močno pihati in se oblačiti. Vse to me je podžgalo, da sem plezal dokaj hitro in tekoče. Nisem si znal predstavljati, da bi naju razbesnela nevihta ujela v steni, kajti videlo se je, da je kolega že močno fizično in psihično načet. Kar nisem mogel verjeti, ko sem ob sedmih zvečer končno prišel na rob stene in da sem lahko močno zavriskal. Ves upehan je za mano prišel Matjaž in se ni mogel načuditi, da naju je stena le izpustila iz svojega objema.
Nekaj malega sva pojedla in popila in se nato napotila čez Triglavske pode proti poti čez Prag. Zadnji sončni žarki so skozi luknjo v oblakih posvetili na Begunjski vrh, kar je bila nagrada za ves trud tega dne. Pri studencu pod Begunjskim vrhom sva se pošteno odžejala, nato pa pričela sestopati po zelo drobljivi poti. Svetlobe je bilo le toliko, da sva lahko premagala ključna mesta poti čez Prag, kjer ne manjka klinov in jeklenic, nato se je popolnoma stemnilo.
Kot edinega človeka (tega dne) sva srečala fanta, ki naj bi že ta dan trikrat stopil na vrh Triglava. Z lahkoto naju je prehitel, ker so se že pri meni kazali znaki utrujenosti. Med drugim mi je malce nagajala čelna svetilka, ki sem jo kasneje le nekako namestil na glavo. Pot se je vlekla v nedogled, kajti prej sva se z Matjažem ves čas pogovarjala, nato pa sva zadnje metre hodila vsak zase in vsak s svojimi mislimi. Malce čez polnoč sva bila pred avtom v dolini Vrat, vesela da sva živa in zdrava, utrujenost pa ni bila pomembna.
Konec dober, vse dobro.
Franci Horvat