Delo, Znanost – po Spieglu: Genialni pustolovec in univerzalni učenjak - Premagal Chimborazo, takrat najvišjo znano goro
Genialni pustolovec in univerzalni učenjak
Ko je Alexander von Humboldt pred natančno 200 leti po petletnem potovanju po Ameriki spet stopil na evropska tla, so ga slavili, kakor bi vstal od mrtvih. Že večkrat dotlej so ga časopisi razglasili za mrtvega. Humboldt pa je živel in žarel Vrnil se je kot romantični osvajalec, pri tem pa ni podjarmil nobenega ljudstva, temveč lovil metulje. Njegove ozemeljske osvojitve mu nišo prinašale zlata, sužnjev ali rudoslednih pravic, veljale so izključno znanju.
A njegove odprave so bile veliko bolj naporne kakor marsikatero vojaško osvajanje. Vozil se je po pragozdnih veletokih in premagal Chimborazo, takrat najvišjo znano goro. Bil je hkrati ekstremni športnik in univerzalni učenjak. Star je bil 35 let in bil videti »zelo prikupen«, so šušljale dame. Visoko čelo, modre oči, lepo vedenje. Imel je duha in razum, na škornjih pa ilovico z Orinoka. Kakšna mešanica! Obdajala ga je avra pustolovca, ki se ji ni bilo mogoče upreti.
Bil je ravno toliko star kakor Napoleon - in za glavo višji. Napoleon ga ni maral. »Sovražil me je do dna duše,« je zapisal von Humboldt. Njuno srečanje je trajalo samo nekaj trenutkov in Napoleon je pri tem uporabil enega svojih nizkih udarcev: »Ukvarjate se z botaniko? Tudi moja žena se.« Statistično gledano je imel francoski vojskovodja nekaj prednosti. Napoleon si je poredil v malomeščanskem Berlinu, ki je bil takrat razen judovskega salona Rahele Varnhagen in Mendelssohna popolna duhovna stepa. Neki profesor je sonce razlagal kot kuhinjsko pečico, njegove temne madeže pa kot kup saj, medtem ko je drugi mislil, da so piramide v resnici vulkani.
Von Humboldt se je odločil, da bo temu prišel do dna in se ne bo zanašal na domneve, temveč na izračune in potovanja. Njegova domišljija se je vnela ob opisih Georgea Fosterja, ki je spremljal kapitana Cooka na potovanjih okoli sveta. Svoje otroštvo opisuje kot »žalostno in puščobno«. Njegova mati je bila čustveno hladna. Navezal se je na starejšega brata in svojega odličnega domačega učitelja. Rad bi odšel z
nekaj ljudstev, pomiril je Evropo in bil tik pred tem, da ga okronajo. Humboldt pa je lahko pokazal samo nekaj zabojev s stisnjenimi rastlinskimi listi, nagačenimi ptiči in kupi rokopisov, polnih izračunov, zemljevidov in risb. Bil je odkritelj, astronom, svetovljan. V časih, ko mučenje in množični umori vsak dan izničujejo dosežke razsvetljenstva, se iz Humboldta sveti tisto, kar bi človek lahko bil.
Njegove pripovedi so bile resnične
Ameriški filozof Ralph Waldo Emerson ga je primerjal z Aristotelom in Cezarjem ter ga imel za »enega tistih svetovnih čudes, ki se od časa do časa pojavijo, kakor bi nam hotela predstaviti možnosti človeškega duha, moč njegovih sposobnosti - univerzalnega človeka«. Njegove zdaj znova izdane knjige so bibliofilske dragocenosti z risbami divjih in romantičnih sotesk ter napetih pripovedi o potovanjih, ki imajo to prednost pred Karlom Mayem, da so resnične. V petem delu njegovih zbranih del je tudi citat iz prve Mojzesove knjige: »Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska.« Alexander von Humboldt, izjemni Nemec, je bil na sledi stvarstvu in je v svojem svetu znanosti sam postal stvarnik.
Želel si je vso takratno dostopno znanje zbrati v enem samem delu. Njegov Kozmos naj bi bil hkrati božji red in lepota. Marsikaj od tega je danes že preseženo. Nista pa presežena nazornost in ogenj, ki prevevata njegovo delo.
Alexander von Humboldt, rojen leta 1769, je odprl okno v svet družinskega posestva in je pošiljal v svet pisma, ki jih je podpisoval z »Grad Dolgčas«.
Zanimal se je za vse in posebno za geologijo. Naučil seje določati zemljepisne kraje. Že s 23 leti je nadzoroval državne rudnike. Z natančnimi izračuni in predlogi za posodabljanje je njihov dobi-ček zelo povečal. Poleg tega je razvil dihalne aparate in rudniške svetilke. Spanje in dnevne obroke je imel za tratenje časa.
Svet, skozi katerega je brez počitka hitel v svoji kočiji, je bil srednjeveški, razdeljen na tiste zgoraj in tiste spodaj, na junkerje in kmete. Leta 1796 mu je umrla mati ravno ob pravem času, kakor bi lahko brezsrčno pripomnili, kajti zapustila mu je premoženje, da je postal popolnoma ne-odvisen. Preobrati usode takšne vrste vedno odpirajo dve možnosti: človek uporabi svoje znanje, da poveča bogastvo, ali pa uporabi denar, da poveča svoje znanje.
Potovanje v Ameriko
Von Humboldt je izbral zadnje. Leta 1799 se je začel pripravljati na prvo veliko ekspedicijo Naučil se je arabščine in perzijščine. Ker mu je Napoleon s svojim pohodom v Egipt preprečil preučevanje bivališč faraonov, se je usmeril drugam. Obisk pri španskem kralju mu je priskrbel dovoljenje za dostop do vseh španskih posesti v Novem svetu. Kralja je zelo prevzelo, ker je Humboldt govoril špansko. S kraljevim pečatom je mladi pustolovec držal v rokah ključ do Amerike.
Potovanje, ki je sledilo, je bi osrednji dosežek njegovega življenja. Njegovi občudovalci se pozneje govorili o tem kot o drugem odkritju Amerike. Potovanje je trajalo pet let, analiza njegovih izsledkov 30 let, napolnila pa je 36 knjig in izčrpala vse njegovo premoženje.
S tega potovanja je prinesel predmete, kakršna sta zeleni malahit in kos bele skale s Chimboraza - shranjena sta v berlinskem naravoslovnem muzeju. Danes si vsak dopustnik prinese s potovanja kaj podobnega, razlika pa je v tem, da je Humboldt pridobil predmete v veliki nevarnosti in z veliko željo, da ljudem razširi obzorje za čudeže tega sveta. Nekaj posebnega so tudi stisnjene in posušene rastline z Orinoka, ki jim je dal Humboldt ime.
Njegova odprava v neznano se je začela z nekakšnim treningom. Odpotoval je v Španijo in na Tenerife ter opravil obsežne meritve. S sabo je vzel približno 50 instrumentov, na primer sekstante, teleskope, naprave za geomagnetno merjenje, higrometer in vse, kar je takrat obetalo natančnost in je bilo mogoče kupiti za drag denar. V petnajstih urah brez počitka se je povzpel na vulkan in ta mu je osmodil suknjo.
Nadaljnje potovanje ga je po 22 dneh v slabo opremljeni španski ladji pripeljalo na venezuelsko obalo. Pristal je v pristanišču Cumana. Potem ko je raziskal skrivnostno jamo Guacharo, kjer živijo redki nočni ptici, se je odpravil na prvo zemljepisno raziskovanje. Dokazati je hotel, da med velikanskima rečnima sistemoma Orinoka in Amazonke * V staja vodna povezava, kanal, ki teče proti jugu v Rio Negro. Tisti, ki se je že podal v smrdeče, od komarjev okužene vodne poti skozi tropski gozd, iz katerih kakor roke skeletov štrlijo odmrle veje in v katerih penijo motno vodo piranhe, ve, da vse skupaj nima nič opraviti z romantiko, tem več z mrzlico, paraziti in strašnim naporom.
Vsak dan je deževalo, obleka se več tednov ni posušila. Odprava je živela od oreščkov in črvov. Humboldt je jedel meso opic in mravlje. Izkazal se je kot presenetljivo odporen zoper bolezni. Človek, ki je v mladosti bolehal, se je v tropskih krajih tako rekoč razcvetel. »Nikoli v življenju se nisem počutil bolj zdravega,« je zapisal v svoj dnevnik. Vanj je zapisoval datume, opisoval rečne zavoje, skiciral ribe, prikazoval podatke v tabelah. Če nišo zadostovale besede, jih je nadomestil z ilustracijami, shematskimi risbami in slikami.
Na tem potovanju je Humboldt klasificiral 3600 živalskih in rastlinskih vrst. Svoje lastno telo je uporabil za preskušanje strupov in halucinogenih snovi. Zloglasni niopo povzroča stanje blaznosti, je zapisal. Rastlinski strup kurare, ki usmrti svinje v šestih minutah, pa ima prijetno grenek okus, samo paziti je treba, da v ustih nimaš odprtih ran. Ob neki priložnosti so se njegove nogavice namočile v kurareju in skoraj bi si jih navlekel na opraskane noge. Ušel je smrti, a to ni bilo niti prvič niti zadnjič.
Nenehno je srečeval rousseaujevske »plemenite divjake«, a niso bili prav nič romantični. Eden od njih mu je razlagal, kako je spital ženo in jo potem pojedel. Srečeval je ljudožerce, srečeval okostnjake in se za las izognil napadom divjih plemen. A ostal je radoveden, brez predsodkov, s hladno znanstvenimi interesi. Narava je bila zanj hkrati kruta in lepa in zato ga je zanimala.
O Humboldtovih dosežkih na območju Rio Negra se še danes govori s spoštovanjem. Humboldta ateista je hvalil celo španski duhovnik iz misijonske postaje v Sao Gabrielu de Cachoeira: »Nobenega Indijanca ni ubil, kakor so to počeli španski konkvistadorji, nikogar ni poskušal spreobrniti, poskušal je razumeti njihov jezik in mitologijo.« Zaradi spoštljivega odnosa je Humboldt po vsej južnoameriški celini postal ljudski junak. Prav gotovo ni bil revolucionar, a v ušesih so mu ! še vedno zveneli ideali francoske revolucije. Doumel je, da svet po letu 1789 ni več isti.
Nasprotnik suženjstva
Proti suženjstvu na Kubi je pisal tako jezno, da so njegova dela tam prepovedali. Slutil je, da se špansko gospostvo nad celino bliža koncu. Simonu Bolivarju je leta 1805, ko ga je srečal v Rimu, rekel, da ne pozna nobenega človeka, ki bi lahko kolonijam pri-nesel svobodo. Osem let pozneje je Bolivar Špancem zadal odločilni udarec, se dal nekaj let pozneje izvoliti za imperatorja ter začel dolgo verigo kaudilizma in uporov, ki še zdaj pretresajo Latinsko Ameriko.
Humboldt je brez sodobnih pripomočkov zasledoval jaguarje in kače in naprej ga ni gnalo nič drugega kakor radovednost. To ga je razlikovalo od vseh drugih, pozneje tudi od Hegla. Ta je svet razlagal izza svoje pisalne miže. Humboldt je šel ven in ga izmeril. Hegel je v predavalnici razglašal, da je nova celina le za slabiče. Humboldt pa je pokazal, da moraš biti junak, če hočeš preživeti poleg šest metrov dolgih krokodilov.
Spričo Humboldtovega vzpona na Chimborazo, takrat najvišjo znano južnoameriško goro, še današnje ekstremne športnike spreletava srh. Vsak planinec zmajuje z glavo ob misli na to, s kakšno naivnostjo se je Humboldt odpravil na vrh šesttisočaka. Nosil je suknjič, proti mrazu pa si je ogrnil pončo. Škornji so se kmalu napili ledene vode, poleg tega je imel poškodovane noge, ki so ga bolele. Vzpenjal se je po komaj 30 centimetrov ozkem grebenu. Pogosto si je pomagal naprej po vseh štirih. Na levi je bilo neskončno snežno polje, na desni strm prepad z ostrimi skalami. Roke, s katerimi se je oprijemal ostrih skal, so mu krvavele. Ker se je greben tik pod kraterjem odlomil, vrha ni dosegel. A še 30 let je Humboldt obdržal višinski rekord. Značilno zanj je bilo, da si je kljub vsem težavam vse skrbno zapisoval - na kateri višini je na primer srečal zadnjega metulja in kakšne oblike so skale, ki so se odtrgale in ga skoraj ubile.
Ko se je Humboldt leta 1804 vrnil, je bil poleg Napoleona najslavnejši človek na svetu. Korzičan se je ravno odpravil na pustošenje Evrope. Tudi Humboldtovo posestvo je bilo izropano. Brat Wilhelm ga je med osvobodilno vojno zaman klical domov v Berlin. Humboldt se je raje naselil v Parizu. Tam so bili zbrani vsi takratni najboljši znanstveniki, slikarji, pisatelji, založniki, tiskarji in ilustratorji. Nameraval je dokončati svoje delo. Kljub vsemu pa je bil po naročilu pruskega kralja vedno znova na diplomatskih misijah po Evropi. Kot svetovljan je znal pridobiti ljudi zase. Bil je poliglot in vedel je, kako se pogajati, čeprav se mu je zlagano diplomatsko čvekanje upiralo.
Leta 1827 ga je kralj Friderik Viljem III. poklical v Berlin, da bi dal nekaj svojega sijaja akademiji znanosti in da bi ga kot stalnega gosta pri mizi imel pri sebi. Humboldt je pripovedoval, bral, predaval, kraljica pa je medtem vezla. Vse skupaj se mu je zdelo zapravljanje časa. Toda v Berlinu je veljal za senzacijo.
Znanost za vsakogar
Potem ko se je analiza potovanja v Ande v 36 delih končala z njegovim finančnim polomom, se je lotil naslednjega projekta - predavanj o vesolju. Svojega občinstva ni podcenjeval in predavanja" je začel z zapleteno zgradbo nebesnega svoda, teorijami dvigovanja celin in prepiri o zemeljski toploti. Občinstvo je do-besedno prikoval na sedeže. Svoja predavanja je namreč začinil s tistim, kar je sam doživel. Bil je odločen, da bo tisto, kar je raziskoval, širil med ljudi. Na njegova predavanja so prihajali učitelji in peki, prodajalke, profesorji, plemiči, obrtniki, skratka velika, pisana, utopična druščina ljudi, ki jih je zanimala znanost.
Bil je prav gotovo prvi, ki je s svojimi 16 predavanji postal guru učenosti, vplival je na množice. Ta veliki popularizator je množicam posredoval privlačnost znanja, in sicer znanja, ki ga je sam raziskal, doživel in domislil ter ga smiselno podajal. Njegov založnik je hotel izdati predavanja v knjigi, a Humboldt ni imel v mislih hitre prodaje, temveč je vztrajal pri natančnosti, ki bi bila trajna. Začelje pisati serijo knjig, preprosto in vzvišeno jo je naslovil Kozmos. »V eno samo delo sem združil celoten materialni svet, vse, kar danes vemo o pojavih nebesnih prostranstev in zemeljskega življenja.« Kozmos ga je zaposloval zadnjih 30 let življenja, do zadnjega diha.
Čeprav je njegovo osrednje delo veljalo pisanju Kozmosa, ga njegova pustolovska žilica ni zapustila. Ruski car mu je financiral izpolnitev davnih sanj - potovanje do Urala in še dlje, do kitajske meje. Seveda je imel car pri tem v mislih, da bi mu Humboldt kot geolog prinesel podatke o rudnih bogastvih, ki bi jih bilo mogoče izkoriščati. In res mu jih je priskrbel. Odkril je nahajališče diamantov. Car mu je poslal enega od dragih kamnov in tega je danes mogoče videti v berlinskem naravoslovnem muzeju.
V približno pol leta je Humboldt prevozil 15.000 kilometrov, od tega 750 po rekah. Pri tem se je upehalo 12.444 poštnih konj. Takrat je bil star 60 let. Njegova telesna vzdržljivost, znanstvena radovednost in vztrajnost so bile takšne kakor pri mladeniču.
V kozmosu je Humboldt videl univerzalni gradbeni načrt, v katerem njegova celota in človek nenehno vplivata drug na drugega. Prizadeval si je, da bi bil v posameznih disciplinah najboljši. Obvladoval je geologijo in botaniko, zoologijo, kozmologijo, meteorologijo in elektrofiziologijo. Raziskoval je dihanje rib, meteorni dež nad Venezuelo in hieroglifski koledar Aztekov, a tudi umetnost in sodobno filozofijo. Poleg tega pa še pridobivanje vode, raziskovanje miru, projekt univerzalne knjižnice, nekakšen svetovni splet in celo Panamski prekop, vse sami projekti, katerih začetnik je Humboldt.
Aktualnost
Humboldt petega dela svojega Kozmosa ni končal, prehitela ga je smrt. Umrl je leta 1859, star 90 let. In kaj je nemirni osvajalec sveta, neutrudni znanstvenik, diplomat, ovenčan s častmi, mislil o smrti? »Smrt je konec stanja dolgočasja, ki ga imenujemo življenje.«
Zdaj, 200 let pozneje, s svojimi idejami deluje sveže in neokrnjeno. Univerzalni učenjak je še vedno aktualen. Prav gotovo spričo eksplozije specializiranih posameznih znanosti noben človek ne more več imeti pregleda nad vsem znanjem sveta. Ali pa ni nenavadno, kako v našem času spet postajajo priljubljeni interdisciplinarni projekti, kako se naravoslovci spet približujejo celostnim modelom narave?
Za svoj Kozmos je prebral in analizirat 9000 del. Še ob treh ponoči so ga Berlinčani videli sedeti ob razsvetljenem oknu v Oranienburški ulici 67. Zaradi poškodbe rame so njegovi rokopisi nastajali v naročju. Opombe si je čečkal na smrekovo mizo. Ko je bila miza popisana, jo je dal pooblati.
Dopisoval si je z znamenitimi ljudmi svojega časa. Napisal je 2000 pišem na leto, skupaj naj bi jih bilo 50.000. Časti in priznanja, ki jih je dobival, je zaničeval. Govore in bankete je imel za zapravljanje časa.
Prirejeno po Spieglu