Slamnik, 2012/1 - Vera Vojska: Vzpon na goro je boj s samim seboj
»Vzpon na goro ni boj z naravo ali z zakonom gravitacije, je boj s samim seboj«, je bila na enem od diapozitivov napisana misel Walterja Bonatija, s katero je Maks Kokalj, alpinist z Brezovice, skupaj s prijateljema Bogdanom Kastelicem, vodjo odprave, ter Stanetom Hartmanom iz Društva dolenjskih pohodnikov, začel v Domu krajanov v Žejah predstavljati vzpon na 7546 metrov visoko goro Muztagh Ata.
V odpravi sta bila še Marjan Markovič in Tomaž Erpič, vsi pa so člani Društva dolenjskih pohodnikov in Plezalnega kluba Novo mesto. Z letališča Brnik so prek mesta Biškek v Kirgiziji prišli v Subaši, izhodišča za vrh Muztagh Ata. Fantje so spregovorili tudi o pripravah na odpravo in posebej o aklimatizaciji. Na goro so se povzpeli prek štirih taborov, ki so jim sprva služili za aklimatizacijo, pa tudi za spoznavanje poti do vrha, polne ledeniških razpok.
Pri odpravi jih je spremljala tudi sreča, saj je bil čas okoli 14. dne, ko so dosegli vrh, brez slabega vremena, posebej pa brez močnega vetra. Dobra pripravljenost je pomagala, da so vrh dosegli brez kisikovih mask, uspešna je bila tudi vrnitev.
Pripovedovanje, spremljano z diapozitivi, je bilo zelo zanimivo, povezali so ga tudi z glasbo. Muztagh Ata velja za najvišji vrh pamirskega gorovja na skrajnem severu tibetanske planote na Kitajskem. Na poti so videli tudi oddaljeni znani K2.
3. avgusta 2011 so prišli na vrh, Maks Kokalj ga je neizmerno srečen dosegel tretji po vrsti in se s slovensko zastavo tudi fotografiral. Posebej se spomni hudega mraza. Ob gledanju diapozitivov so povedali, da pot do vrha ni tehnično zahtevna, so pa na njej velike ovire: veter, mraz, globok sneg, razpoke v ledu in predvsem višina ter pomanjkanje kisika. Sicer pa Muztagh Ata - Očeta ledenih vrhov, kot ga imenujejo domačini, letno obišče več tisoč obiskovalcev, mnogi med njim z vrha tudi smučajo. Maksu Kokalju se je z osvojitvijo 7564 visokega Očeta ledenih vrhov izpolnile sanje, ki jih je sanjal tudi, ko je z odpravo počasi, a zanesljivo koračil proti vrhu. Naporov ni manjkalo, pa tudi razmišljanj v smeri, obrni se, doma te čakajo, ne. Pa je z dobrimi pripravami, predvsem pa z veliko željo, osvojil vrh in kot je sam povedal: rad sem šel gor, še rajši dol, k domačim, ki so ga težko čakali, mu pomagali z napovedovanjem vremena, pa tudi z držanjem pesti, da pridejo srečno domov.
Srečni in veseli, pa tudi ponosni na svoj uspeh, so po sestopu z vrha nekaj časa namenili tudi spoznavanju kulturne dediščine in sedanjosti tega območja. Z veliko lepih spominov, predvsem pa ponosni na osvojeni vrh, so se vrnili domov. Maks Kokalj se iskreno zahvaljuje vsem sponzorjem za pomoč, domačim za razumevanje. Kljub naporom, ki jih je zahteval Muztagh Ata, že razmišlja, kako naprej. Tisti, ki njegovo ljubezen do gora poznamo, vemo, da gre naprej. Naj bo srečno in iskrene čestitke Maks!
Vera Vojska