Dejan Ogrinec: o podeljevanju priznanja Zlati cepin 2006 - Dvakrat naši!
Alpinistični večer leta
Dejan Ogrinec
Minilo je še eno leto in zgodila se je že 16. podelitev prestižne alpinistične nagrade Zlati cepin. Nominirance za Zlati cepin skupno izbirata od leta 1991 vrhunski alpinisti mednarodnega kluba GHM in francoska revija Montagnes. Vsaj do letos. Po dolgih letih sodelovanja se je namreč zgodil veliki preobrat: Iz GHM, so nekaj tednov pred podelitvijo odpovedali sodelovanje z razlago, da je med seboj nemogoče primerjati tako različne alpinistične dosežke (plezanje v skali, skupinski himalajizem, čisti alpinizem, itd.), kot se je v zadnjih letih dogajalo. Dodali so tudi precej pikro izjavo, da ne zaupajo več strokovnosti osebja iz revije Montagnes; hud udarec organizatorjem prireditve reviji Montagnes! Tudi naš legendarni alpinist Andrej Štremfelj, ki bi naj bil v letošnji žiriji, je raje odstopil.
Zaradi tradicije in svetovne prestižnosti Zlatega cepina, so se pri reviji odločili, da vse skupaj vkljub temu izpeljejo. Navsezadnje, najboljšega izbere mednarodna skupina sodnikov (in svojega na podelitvi prisotno občinstvo), sestavljena tudi iz bivših zmagovalcev cepina. Ironično je, da vsaj kar se tiče letošnjih nominirancev, ni nobenega dvoma. Vsi po vrsti so bili opravljeni v alpskem slogu, hitro, lahkotno. In prav vsi v Himalaji. Torej se med seboj primerja precej enakovredne vzpone. Za nas Slovence pa je bil pred izborom pomemben podatek, da sta bila od petih nominiranih vzponov, kar dva naša.
Marko Prezelj, na desni Boris Lorenčič
spodaj letošnji Zlati cepin
Če začnemo malce samoljubno z nominiranci, je ultralahki vzpon Pavleta Kozjeka na osemtisočak Čo Oju (prvi
enodnevni solo prvenstveni vzpon na tak vrh doslej), ko je sam v manj kot 15 urah osvojil vrh; nekaj precej novega in drugačnega v himalajizmu. Druga nominiranca, naveza Marko Prezelj (ki je že dobil
Zlati cepin) in Boris Lorenčič, sta bila izbrana med elito za njun prvenstveni alpski vzpon po severozahodnem stebru v gori Čomolhari (7326 m), na meji med Tibetom in Butanom, kjer sta zmagala po precej metrih težkega plezanja. Med nominiranci je bil celo Kazahstanec Denis Urubko, mnogi ga smatrajo za enega najboljših alpinistov na svetu. Osvojil je 10 osemtisočakov in vrsto nižjih himalajskih vrhov. S soplezalcem Sergejem Samoilovom (tudi Kazahstanec), sta bila nominirana za zlati cepin že lani (prvenstveni vzpon po deviški jugozahodni steni osemtisočaka Broad Peak). Za lanskega osemtisočaka Manaslu sta se odločila predvsem zato, ker so bile pristojbine za vrh znižane za 50%, ob 50 letnici prvega vzpona. Na vrh sta prvič osvojila 25. aprila (prvi pristop na vrh po treh letih neuspešnega osvajanja), čez nekaj dni, točneje 4. maja pa sta vstopila še v severovzhodno steno (pobočje) Manasluja in vrh vnovič osvojila, a tokrat po prvenstveni smeri in štirih bivakih. V drugo sta vrh dosegla 8. maja, pomagalo pa jima je to, da sta si načrtovano smer plezanja ogledala že med »normalnim« vzponom. Obakrat sta plezala v alpskem slogu, brez vnaprej pritrjenih vrvi, sama, brez možnosti umika, v enem zamahu. Jasno, da brez kisika. Za vzpon sta že lani novembra v Seulu prejela azijsko varianto zlatega cepina (skupna organizacija revij korejski
Men´s Health in francoska
Montagnes), kot najboljši vzpon med Azijci.
Potem so bili med nominiranci Ukrajinci Igor Čaplinski, Andrej Rodincev in Orest Verbits, za njihov prvenstveni, predvsem skalni vzpon po severnem grebenu Šingu Čarpa, 5600 metrov visokega vrha v masivu Mašerbruma (Karakorum), in trenutno najboljša otoška naveza, Angleža Ian Parnell in Tim Emmett, s prvenstvenim plezanjem po jugovzhodnem stebru gore Kedar Dome, v indijskem pogorju Gangotri.
V resnici izbira med njimi nikakor ni bila lahka. Vsak vzpon je zgodba za sebe, in vsi so nekaj posebnega. Predvsem pa so vsi opisani vzponi izjemno težki, drzni, alpinizem čisto novega tipa tretjega tisočletja. In seveda med seboj zelo – izenačeni.
Rezultat glasovanja je bil presenetljiv – za naše. Saj ko je publika za svojega zmagovalca izbrala našega Pavleta Kozjeka (nekateri trdijo, da je to prava nagrada te prireditve), si nihče ni mislil, da bo slovenski večer okronan še z glavno nagrado, da bo tudi z zlatom prevlečeni Zlati cepin šel v slovenske roke. Dobila sta ga Marko Prezelj in Boris Lorenčič za vzpon na Čomolhari. Tako so Slovenci pobrali obe nagradi in zopet pokazali alpinističnemu svetu, kdo je kdo. Lahko počakamo samo še na članke iz ostalih medijev, ki vsi po vrsti poskušajo predvsem izpodbijati pomembnost te nagrade, kaj bodo dejali ob tem dvojnem zmagoslavju.
Prvi Zlati cepin sta med našimi prejela (1991) Andrej Štremfelj in Marko Prezelj za prvenstveni vzpon po južnem stebru osemtisočaka Kangčenzenga (8476 m), v drugo je bil v slovenske roke predan Zlati cepin za leto 1996, Vanji Furlanu in Tomaž Humarju, za njun vzpon v severozahodni steni himalajskega eleganta Ama Dablama (6828 m). Marko Prezelj je bil nominiran za cepin tudi leta 2002, Tomaž pa za 1999 in 2004. Marko Prezelj je tako prvi svetovni alpinist, ki je že dvakrat prejel to prestižno nagrado.