Srce ti zapoje, ko vidiš, slišiš in čutiš, kako so vremenarji na začetku tedna v prazno streljali. Jp, tako je to v kaotiki ...
... tudi kaosu našega časa, če hočeš. Prvi hip nimaš o čem pisati, potem se pa vsuje nekaj novic. Na srečo je plezalna scena manjša kot pred leti; tri klici pa že veš, kaj se je vse dogajalo. In potem zopet sonček sije in besede letijo ...
Sončno, kratko, sladko
Skoraj perverzno lepo nedeljo sta izkoristila tudi Luka Krajnc (AO Celje-Matica, Iglu) in Luka Ajnik (AK Rinka) ter v Golarjevi peči nad Logarsko dolino preplezala smer Mali princ (IX-/VIII+, 200 m). Celjski Luka je smer preplezal prosto, vse raztežaje v vodstvu in le za najtežjega je potreboval dva poizkusa. Rinkin Luka pa si je mestoma pomagal s klini. Smer ponuja 5 raztežajev lepega in konstantnega plezanja (VIII+/IX-, VII, VIII, IX-, VII). Za plezanje zadošča komplet metuljev in zatičev. Plezalca sta s seboj tovorila tudi kline in kladivo, ki pa so se izkazali zgolj za nepotrebno težo na plezalnih pasovih. To brez dvoma drži za alpiniste Lukovega kova, sam bi pa še kakšen par lojtrc vlekel za sabo.
Luka Lindič (AO Celje-Matica) je tokrat uspel na pogled preplezati Amonita (VIII-, 300 m). Smer sta plezala z Davidom Debeljakom (AO Rašica), a je naneslo tako, da je skoraj vse raztežaje naprej plezal Luka. Sicer ni prvi, ki mu je to uspelo, a je že v prejšnjih AN omenjeni prvi raztežaj vseeno dovolj zvit, da si je tudi on lahko na vrhu smeri stisnil roko. Smer oz. stena sta baje skoraj v celoti suhi. To je bilo v petek, 15.05., naslednji dan, v soboto, pa je z Maticem Joštom že plezal v avstrijskem Grazer Berglandu in sicer smer Mikado (6c+/7a) v Ratengradu. Ključ smeri je zelo položna plošča in zato je za današnje generacije plezalcev/alpinistov, vajenih predvsem previsov Mišje peči, še toliko bolj zanimiva.
Amonit
Prav tako so po sosednjem avstrijskem plezali kolegi z mariborskega konca. Pred časom me je nekdo spomnil, da moram biti bolj pozoren na mlade člane AO TAM. Pa sem tokrat zasledil nekaj vzponov v sosednjem Grazer Berglandu, ki so jih, v soboto in nedeljo, 16.-17.05., opravili pripadniki omenjenega 'plemena'. Ivan Pešl in Robi Detiček sta preplezala Glorreichen sieben (VII-, 250 m), Špela in Dušan Habulin Winnetouweg (V-, 250 m), Igor Volmut in Borut Topolovec Rohrsalat (VI-, 350 m) ter Davorin in Gusta Podrepšek Das letzte im fels (V, A0). V Paklenici pa sta David Lešnik in Marjan Horvat preplezala Klin (6c+, 350 m), Levo tržiško z Velikim čekičem (6a+, 5b, 350 m) ter Funkcijo (6c+, 300 m), ki pa je bila za odtenek pretežka za Marjana (A0).
Ivan Raspet in Toni Groblar (AO Cerkno) sta izkoristila lepo nedeljo in preplezala tri smeri v Novem vrhu. Začela sta z velikima klasikama južne stene Pojočo travico (VI-/V, 100 m) in Centralno počjo (V+/IV-V, 100 m). Dan sta zaključila z vzponom po Zahodni grapi. Baje niso bili sami.
V nedeljo, 17.05., sta Jureta Hladnik in Mihelčič (AO Radovljica) plezala Skrivnost človeškega uma v Vežici ( VI+ , 300 m). Začneš po veliki klasiki Geršak-Grčar, po drugem raztežaju pa se smer odcepi naravnost navzgor. Za prvi raztežaj pravita, da je še kar dobro opremljen, kasneje pa klinov skoraj ni več. Smer se jima je zdela lepa.
Košuta, Veliki vrh
Tržičani so znani lokalpatrioti in v njih druščini je očitno gor zrasel še eden. Miha Zupan je gotovo eden tistih, ki stene in smeri od Begunjščice do Košute in tam naokrog pozna kot lasten žep. Tako se je nekega lepega sončnega dne, v nedeljo, 17.05., z Majo Duh potikal oz. plezal v Velikem vrhu. Izrazita razčlemba, ki se vleče od dna do vrha, poteka med Stebrom zahajajočega sonca in smerjo Slon v porcelanu, na sredini jo preseka Skriti ideal. V delu smeri za večjo piramido, sta plezala v območju smeri Slon v porcelanu, na kar ju je opomnil klin. Proti vrhu pa sta se priključila smeri Steber zahajajočega sonca. Nastala je relativno lepa smer Zajeb (V+, A0/ IV-V, 250 m, vse skupaj 400 m), z nekaj težavnimi mesti, krušljivimi odstavki in dvajset metrskim kaminom z odlično skalo.
Inozemstvo
Mira in Zdenko Zorič sta ta konec tedna plezala v okolici Badna. V soboto so plezali v Hohe wandu pri Wiener Neustadtu. Stena je visoka do 250 metrov, široko pa kar nekaj kilometrov. V njej je okoli 750 opremljenih smeri v dobri skali višine od 10 m - 250 m težavnosti od II. do XI. stopnje in predstavlja velik "plezalni vrtec" za dunajske plezalce. Preplezali sta smeri Duetsteig (4-5, 150 m) in Reineke - Fuchs ( 4-5, 150 m). V nedeljo pa sta plezala v dolini reke Donave na področju Wachau. V strmem gozdnatem pobočju nad reko se nahaja dolg greben, ki je sestavljen iz pet do dvajset metrov visokih stolpov iz gnajsa, ki si sledijo eden za drugim in povezani predstavljajo lepo smer Wachauer grat (6, 4-5, 350 m). Vsekakor takih smeri pri nas ne najdeš. Za plezalce z domišljijo, za tiste brez pa link na galerijo.
Mangartski Vršiči
Danes sem prejel novico za katero je škoda, da bi bila spregledana, čeprav je že kar starega datuma. Zaradi snega na dostopu pa nosi še precej zimskega priokusa. V nedeljo, 27.04., sta Tine Cuder (AO Matica, Martini-Sportswear, Raveltik) in Štefan Golob (PD Gozd-Martuljk) v Mangrtskih Vršičih preplezala novo smer z imenom Smer izgubljenih duš (VI-/V, 250 m). Smer poteka v levem delu stene, desno od smeri Sijaj kdaj boš nazaj. Smer je na nekaj mestih krušljiva, kar pa je za Mangartske Vršiče znano. Stena je bila zaradi južne lege že kopna, le na dostopu je težave povzročal že omenjeni sneg. Zato sta po desnem delu stene, kjer je nižja, spustila ob vrvi.
Tokrat upam, da je bilo zadnjič o zimskem pridihu, naslednjič pa zgolj sonček in sončne stene. Lepo se imejte do prihodnjič.
Peter Mežnar