Invazija na slovenske stene se nadaljuje!
Naval na slovenske stene ne jenja. Ravno sem se hotel spravit k nerganju ob stalnem drgnenju klasik brez merice avanturizma, ko so prispele v poštni predal novice o novi smeri v Debeli peči ter še nekaj dobrih ponovitvah in nekoliko pogasile provokatorsko željo. No, nekaj vseeno lahko rečemo na to temo, začenši z odličnim vodnikom Tineta Miheliča, Slovenske stene. Knjiga ima poleg majhnih napak v opisih in skicah tudi eno veliko in sicer, da ne obsega 1000 najlepših smeri v naših stenah. Z izjemo desetih ostotkov se namreč v teh dneh plezajo smeri, ki so opisane v omenjenem delu. Le malokdo od mlajše generacije poseduje katerega od številnih vodnikov, ki so podrobno opisovali posamezna področja naših gora ali pa številnih skic npr. celotnega ostenja Šit, ki so krožile med plezalci. V Triglavski steni je preplezanih preko 100 smeri, pleza se jih deset. Podobno se dogaja z ostalimi velikimi stenami, Šite, Travnik, Planja, da o Robanovem kotu ne govorim. Plezajo se v glavnem samo tiste dve do tri smeri, ki so opisane v Miheliču, ostale se niti ne poznajo kaj šele povohajo, četudi je morda med njimi kaka Pepelka. Res je precej udobneje plezati smer o kateri je znano vse, celo koliko in kje so klini. Moj sicer včasih nekoliko nergaški prijatelj to upravičeno imenuje instant alpinizem. V redu saj paše, ker je udobno in manj stresno ampak alpinist, ki je vsaj malo športnik mora, po pameti seveda, stremeti tudi h kaki redkejši ponovitvi ali plezanju kake težje smeri od zlajnane šestice, ki so jo plezali tekoče že pred pol stoletja. Preplezati Ašenbrenerja v Travniku je danes zgolj resna rekreacija, to mora biti jasno!
Tole moje teženje sem namenil zgolj tistim nekaj bolj ali manj mladim alpinistom, ki so se alpinizma lotili športno. Tudi teh pa ne silim pod nož. Začne se lahko že z izbiro manj modnih smeri šeste stopnje. Zakaj se ne bi več alpinistov lotilo smeri Severni steber v Malem Oltarju, Čebelice v Frdamanih policah, Maratonke v Triglavu, Centralne v Zadnjem Prisojniku ali, če gremo korak dalje, Delavske ali Četrt stoletja v Šitah, Zarje v Travniku, Sanj delfina v Ojstrici? Le malo je treba pobrskati po knjižnicah starejših alpinistov in kljub kaki neznanki oditi v steno.
Da ne bi tudi kdo ponovno mislil, da stremim v teh novicah zgolj k ekstremizmu. Vsakdo lahko zgornje pisanje presliši in uživa v smereh, ki ga zadovoljujejo, kjer se počuti dobro in varno. Še vedno so močno dobodošle prav vse novice o preplezanih smereh in njih značilnostih, od Slovenske v Triglavu ali Šije Brane dalje. Naš naslov je še vedno alp.ple@planid.org.
Začnimo pregled
Pavle Kozjek in Dejan Miškovič (oba AO Matica) sta v sredo 19.7. v severni steni Debele peči, levo od smeri Parižanka preplezala novo smer z obetavnim imenom – Nimfomanka (VI+, 250 m). Plezala sta pet ur in v tem času z izjemo stojišč zabila le pet klinov. Podatek, ki zgovorno priča o kvaliteti skale. Smer je tudi že ponovljena, včeraj sta prvo ponovitev opravila Borut Kozlevčar – Borči (AO Matica) in Maja Lobnik (AO TAM). Janez Kešnar in Marjan Kovač sta bila pod steno druga in se v izogib drenjanju preusmerila v Parižanko. Avtorja smeri priporočata ponavljalcem vsaj 8 do 10 frendov, največ srednjih in malih velikosti, spust je možno opraviti kar po Parižanki.
Dejan je plezal tudi v Široki peči. Skupaj z Andrejem Ercegom (AO Črnuče) sta preplezala letos popularnega Škorpijona (VI, 500 m).
Miha Habjan (Mammut) je bil minuli teden priden. V torek je s tečajnikom Maticem Kozino preplezal Debelakovo (IV+, 500 m), naslednji dan sta z Nejcem Breščakom vriskala v Cozzolinijevi zajedi (VI, 800 m) v Mangartu in v soboto z Janezom Peterlinom (vsi AAO) v smeri Hudeček Juvan (VI, 800 m) v Travniku. Za vse je Miha dejal, da so prave lepotice z odlično skalo. V Travniku sta v nedeljo plezala tudi Nejc Česen in Boris Lorenčič – Lori (AAO Kozjak, Mellos). Lotila sta se manj obiskane smeri Sveča (VI+, 800 m), ki poteka desno od Ašenbrenerja. Zelo sta pohvalila potek smeri in skalo, primerjala pa sta jo s Črnim biserom le da so tehnične težave nekoliko manjše a zato daljše. Nejc je z bratom Alešem v četrtek plezal tudi Stopnice v nebo (VII-/VI, 400 m) v Triglavu. Naslednji dan sta smer preplezala še Gregor Miklič (AAO) in Matej Flis. Gregec je s Tonijem Gregorčičem preplezal še Zajedo Travnika (VI-, 700 m) in s svojo drago Ireno Silič (AAO) še Akademsko smer (VII-, 200 m) v Vežici.
Ker sem vedel, da imajo Rašičani skupno turo v Vrata sem malo pogledal na njihovo stran z željo po kakem poročilu. Našel sem ga potem, ko mi je vodja skupne ture, Miha Valič, vidno zadovoljen nad potekom dejal, da so uspeli izpeljati skupno turo brez enega samega bivaka v steni, kateri so bili stalnica preteklih tovrstnih akcij. Opravljenih je bilo veliko vzponov. od katerih jih je največ kotiralo v območje uživaškega poplezavanja. Naj tura je bila vzpon vodje akcije in Petra Juvana v Ljubljanski smeri (VI+, 400 m). Sicer pa sem opazil tudi vzpon še vedno zelo zagnane Žive Grgič. S Kranjčanom Žigo Šterom sta plezala v severni steni Planje. Namen sta imela preplezati Mansardo a sta jo zgrešila in preplezala, kot je dejala Živa, Spominsko smer Mihe Grošlja. Odlično, prvenstvena? Ali gre morda za Metoda Grošlja, Vikijevega brata, ki se je ponsečil v pogorju Mont Blanca.
V Triglavu so plezali Peternelovo smer (VI+, 400 m) Jure Juhasz in Nina Habjanič, ki sta izstopila po Gorenjski smeri ter Dejan Koren in Marjanca Prezelj, ki sta turo zabelila s Čopovim stebrom. Dejan je naslednji dan z Boštjanom Bizjakom plezal Šlosarsko (VI-, 400 m) v Triglavu. Smer sta plezala tudi Tine Cuder in Matej Kladnik.
David Sefaj in Klemen Zupanc sta v Sfingi preplezala smer Kunaver – Drašlar (VII+/VII-, VI, 270 m). Pod Sfingo sta priplezala po Skalaški ter varianti na Zlatorogove steze. Priznala sta, da je takšen dostop dobra izbira. David je pred tem z Nino Hlebanja preplezal Zajedo v Nad Šitom glavi (5+, 300 m) za tem pa z gospo Vrh, Zdenko Globočnik, kateri je prav Rjavina posebno draga, smer Milijarda (V+, 400 m). Po hitrem vzponu sta na sestopu pod steno na sidriščih dodala še po en klin in nov prusik. Pogumnežu, ki se je spuščal samo na en klin pa obljubljata vrečko za magnezij, ki ga čaka v Vrhovi trgovini v Radovljici. Samo, da vas ne bo preveč...
Moj uvod v novice vsekakor ni bil namenjen plezalcem kot sta Igor Vidrih in Mare Bokan (oba Soški AO). Fanta sta lepo četrtkovo vreme brez neviht izkoristila za pretegovanje in razgledovanje iz Dolge nemške smeri (IV/III, 1000 m) in nam poslala tudi nekaj fotografij.
Polona Juričinec (AAO) in Aleš Česen (AO Kranj) sta v Dolgem hrbtu preplezala smer Indijansko poletje (VI+, 350 m). Oni dan sem tudi jaz hodil po prelepih pvaninah nad Jezerskim. Od Kranjske koče na Vadinah sem gledal v steno Dolgega hrbta in se spraševal zakaj se gora ne imenuje Doug hrbt. Res me zanima zakaj so nekatera imena na oznakah okoli Jezerskega zapisana fonetično, nekatera pa ne? Tako kot noben Jezerjan v zgodovini še ni izrekel besede Ledine tako verjetno tudi ni še nikoli rekel Grintavec z e-jem ali Dolgi hrbet, z l-jem in i-jem ?!?
Mega dolomitske klasike
Polona Juričinec in Aleš Česen sta na hitro obiskala Dolomite in kot se za prvi obisk plezalskih nebes opravila z dvema hiper, orto, mega klasikama; Comici –Dimai (VII/VI, 500 m) v Veliki Cini ter Constantini - Appolonio (VII+/VII, VI, 500 m) v Tofani Di Rozes. Aleš je smeri preplezal prosto, Polonca pa si je nekajkrat pomagala s klini. Kdor ob prvem obisku prepleza ti dve smeri bo verjetno zelo kmalu ponovno v Dolomitih, če ne bo šel ravno na odpravo.... Italijani so sicer precej na easy kar se tiče svedrovcev a klasikam omenjenega kalibra z vrtalniki ne pridejo niti blizu. Jim pa vsako desetletje servisirajo inštalacijo. Stare, močno zarjavele kline zamenjajo z novimi, navadnimi klini. Morda bi veljalo tudi pri nas razmišljati v to smer in ne opravičevati svedrovcev na račun nevarnih zarjavelih klinov.
Jurij Hladnik (AO Radovljica) in Rok Blagus sta se odpravila na road trip po italijanskih gorah. Začela sta v Dolomitih. V južni steni Marmolade sta preplezala eno najlepših smeri v apnencu na svetu (op.p.) smer Moderni časi (VII+, 800 m). Kakor vem iz tretjih ust sta plezala po originalni smeri do vrha. Mnogo plezalcev, tudi slovenskih, se težavnemu zgornjemu delu umakne levo v smer Gogna kar bistveno osiromaši turo. Prav zgornji raztežaji ponujajo namreč poleg fizično težjih raztežajev tudi lepe kompaktne plošče z ocenami do V+, brez očitnega poteka plezanja in pogostih možnosti namestitve varovanja. Matjaž Jeran in Alenka Pirih sta isti dan plezala smer Don Quihote (VI, 800 m). Jurij in Rok sta zatem odšla odkljukat še eno od legendarnih dolomitskih smeri Philip – Flamm (VII/VI, 950 m) v Civetto. Kdor za to smer prvič sliši verjetno še ni prebral ali pa zgolj površno, obveznega alpinističnega čtiva, niti Poti Nejca Zaplotnika. Odlična mladca sta se zatem odpravila proti Val di Mellu od koder pa golobi pismonoše še niso prileteli.
Srečno!
Tomaž Jakofčič