Jeglič in Karo sta se izkazala

Preplezala sta zelo težke nove smeri v Ja­lovcu, Šitah in Mici (S stena Triglava)

DOMŽALE - Tri nove smeri v dobrem tednu dni, še posebno, če so skrajno težke, ni ravno malo, pa čeprav gre za tako odlično navezo, kot jo sestavljata Domžalčana Janez Jeglič in Silvo Karo. In presku­sila sta se v stenah, ki so že same po sebi pojem Šite, Jalovec, Sfinga.

Smer norčkov sta začela konec dru­gega raztežaja JLA v Šitah. Zavila sta na levo (mokro!) v izrazito zajedo oziroma žlambor, ki vodi pod strehe; te se vesijo med Zajedo in JLA. Tu sta še našla sledove predhodnikov (polomljeni svedrovci, morda od zi­me, ki pa niso potrebni). Ključno me­sto v veliki strehi (zanjo je bilo po­trebno kar 25 m vrvi) sta potem zmo­gla z najmanjšimi Stubai specialčki in ocena A3 ni nič pretirana. Nad streho pa sta potem morala zavrtati tudi sve­drovec, preden sta - malo pod prik­ljučkom Zajede - prišla v smer Jesi­hove. Ocena: A3, Vl/V, Al, deloma krušljivo, 350 m, 12 h.

Nadaljevala sta z Rumenim odlo­mom, novo smerjo, ki se začenja ka­kih 50 m desno od Dularjeve zajede v Jalovcu: po plateh v ogromno zajedo, ki se pne do rumenega odloma; tega je kar za dva raztežaja. Potem pa pod streho levo in čez previs na veliko polico: VI, IV, 200 m, 3 h. Toda - v prvih dveh raztežajih sta našla kline! Ker pa je zgoraj precej težje in sledov ni bilo več, sedaj iščemo lastnike kli­nov, da bi razjasnili podrobnosti.

Zaključek njune »trilogije« pa je bil v soboto, 16. julija, in sicer v Mici, kot alpinisti priljubljeno imenujejo stebre ob Sfingi (S stena Triglava). Ocenjujeta, da je visoka približno 300 m, težave v njej (VI + , A2/V, A1) pa postavljata v bok samo še prvenstve­ni, ki sta jo lani preplezala v Ameriki. Pa še malo »estetske« ocene Janeza Jegliča: »Je krušljivo, so zasigane poči pa tudi lepa plezarija ne manjka. Tru­dila pa sva se, kolikor se je dalo. Izstopila pa sva šele v mraku, po 12 urah plezanja in potem v temi tavala v Vrata.«

FRANCI SAVENC

Načrtujejo prečenje Mount Everesta

Drzen načrt alpinistične odprave, ki jo pripravlja Yannick Seigneur

Za alpinistično odpravo, ki jo pri­pravlja Yannick Seigneur, je po sve­tu izjemno zanimanje. Načrt, ki so si ga zastavili, je namreč več kot drzen: jeseni bodo poskusili opraviti gre­bensko prečenje Mount Rieresta na alpski način. Obenem bodo prvi, ki se bodo skušali povzpeti na vrh iz Tibeta po Jugoslovanski smeri. Po­leg vodje bodo v odpravi še: Xavier Fargeas, Hric Eseolfier, Stephane Schaffer (Švica), Bernard Prudhomme, Jean Afanassieff, Patrick Barthe, Bruno Gallet in zdravnik Jean-Louis Etienne.

Kaj pomeni njihov načrt, si še tež­je predstavljamo, če pomislimo, da jo bila naša odprava, ki ji je leta 1979 doslej edini uspelo preplezati Zahodni greben, številčno močna, pritrdili so precej vrvi in postavili pet višinskih taborov . . pa je obema navezama zaključni vzpon (z 8150 m) uspelo uresničiti le z izjemnimi napori. Francoska odprava pa se je odločila odpovedati vsakršni podpo­ri in višinskim taborom ter namerava po zaključku napornega vzpona še sestopiti po (sorazmerno tudi dol­gem, predvsem pa neopremljenem) Severnem grebenu nazaj na Tibe­tansko stran.

F. S.

 

Mlada mojstranška naveza Pečar-Teraž sega po vse težjih smereh. V nedeljo, 10. julija sta ponovila Skalaško s Čopovim stebrom, 16. julija Helbo (s sestopom po Skalaški), dan kasneje pa še Wisiakovo - vse v Steni.

 

Štirinajst dni sta plezali v gorah Švice

Lidija Honzak in Vlasta Kunaver (AO Matica) na­daljujeta svojo pot

LJUBLJANA - Švicarske gore nu­dijo lahko prav toliko kot tiste nad Chamonixem pa tudi več. Potrebno jih je spoznati. Tako mislita tudi čla­nici AO Ljubljana-Matica Lidija Honzak in Vlasta Kunaver, ki tako rekoč edini pri nas sistematično gojita plezanje v povsem ženski navezi.

V začetku meseca sta se naselili pod Eigerjem in preplezali SV greben (Mittellegi) Eigerja: III, AD, 600 m. Potem pa sta z Danielom Ankerjem ponovili še Lauperjevo smer v Mönchu (V, 50°, 950 m, TD), sestopili pa so po smeri Nollen (65/45°). 1000 m, AD+/D+). Nadaljnje načrte v Eiger­ju pa jim je pokvarilo vreme (otoplilo se je), česar se nad njim sicer nista nikoli posebno pritoževali.

Potem so se preselili pod Grosshorn, koder se jim je pridružil še To­mas Wüscher. Za spoznavanje so tu ponovili Lauparjev raz (IV+/III-IV, 1300 m, AD) v S steni Grosshorna. Potem, dva dni kasneje, sta naši de­kleti sami ponovili Direktno v S steni Grosshorna: 50-60°, III-IV, 1100 m, TD) in potem za zaključek izvedli še vzpon prek S stene Lauterbrunerskega Breithorna, in sicer po Vzhodnem razu (III+, 50°, 1300 m. AD+), se­stopili pa sta po Zahodnem grebenu (III II, 500 m. PD+).

F. S.

OD TOD IN TAM

Vodnik po kočah

MÜNCHEN - Nemška planinska organizacija (DAV) je pripravila no­vo izdajo vodnika »Planinske posto­janke«. V njej so osnovni podatki o 563 planinskih postojankah, od tega največ seveda nemških (294) in av­strijskih (252); 17 opisanih je v lasti samostojne (avstrijske) planinske or­ganizacije Južne Tirolske, ne manjka­jo pa tudi zaznambe o nadaljnjih 514, ki jih upravljajo drugi lastniki.

Žele si evropski šampionat

MOSKVA - Na povabilo Športkomiteja SZ je predsednik mednarodne planinske zveze UIAA Pierre Bossus obiskal tudi Krim, in to v času, ko so imeli prvenstvo Ukrajine v skalolaze­nju. »Imel sem predstavo, da je skalo­lazenje enostavno čim hitrejše pleza­nje alpinistov,« je ob tem izjavil Bos­sus. »Sedaj pa vidim, da je to poseben šport in je stena le mesto preskusa « Na vprašanje, ali je mogoče, da bi na Krimu pripravili evropsko prvenstvo v skalolazenju, pa raje ni neposredno odgovoril. Pohvalil pa je okolje in izrazi! misel, da bi morda lahko pri­pravili mednarodne tabore po vzoru kavkaških, na katerih bi se lahko po­merili tudi v skalolazenju.

60-letnica KS

BRATISLAVA - Eena najstarejših slovaških revij Krasy Slovenska slavi letos 60-letnico. Kot že ime pove, je namenjena popularizaciji naravnih le­pot Slovaške in je zelo priljubljena tudi med planinci. Slavnostno številko so izdali v štirih jezikih in nakladi 50.000.

Katalog antikvitet

FRANKFURT - Hans-Dieter Greul, ki je bil nekdaj bolj znan kot odličen informator o dogajanjih v Hi­malaji (še vedno je častni sekretar Himalajskega kluba), se vse bolj uve­ljavlja tudi na področju knjigotrštva. Njegova posredovalnica planinskih edicij, za katero je obdržal ime svoje­ga biltena (Alpin International), ima že več bogatih katalogov. Zadnji je posebej namenjen antikvarijam. In čeprav je v njem 258 naslovov (z vse­mi osnovnimi podatki), obeta dopol­njevanje.

Pomembna odločitev

SARAJEVO - Pred dnevi so se v Sarajevu dogovorili, da postaja glasilo »Staže«, ki ga izdaja PD Energoinvest, tudi glasilo PZ Bosne in Herce­govine. Tako so možnosti, da dobijo tudi planinci BiH (organiziranih je že približno 35.000, PD pa 103) svojo revijo. V začetku bodo tiskali glasilo v nakladi 1000 izvodov, izhajala pa naj bi vsaka dva meseca; cena posamezne številke bo predvidoma 50 din.

PZ Bosne in Hercegovine se je tudi odločila za solidarnostno pomoč pri obnovi dveh pogorelih planinskih po­stojank. Za ponovno usposobitev do­ma ob Prokoškem jezeru (PD Vrani­ca) in na Zabrani (PD Zelengora) pri Foči so razglasili prostovoljno zbira­nje denarnih prispevkov, organizirali bodo pa tudi prostovoljno delo.

Prečenje Avstrije

DUNAJ - V zadnji številki druš­tvenega glasila avstrijska planinska organizacija popularizira peš pot sever-jug, ki se začenja na tromeji s ČSSR in Nemčijo, končuje pa pri Radljah na meji z našo državo. Dolga je približno 650 km, prehoditi pa jo je mogoče v mesecu dni.

 

Primorska odprava v Ande izkoristila vse možnosti

Janko Humar, Žarko Trušnovec, Milan Černilogar in Slavko Svetičič pripovedujejo o alpinistični odpravi »Bolivija ’83«

TOLMIN - V soboto, 16. julija so se vrnili tudi člani primorske odprave v Ande »Bolivija 83«, o katerih smo pred tednom poročali lahko še zelo skopo. Sedaj so Janko Humar, Žarko Trušnovec (člana Soškega AO iz Tolmina) in Milan Černilogar in Slavko Svetičič, oba včlanjena v Idrijski AO, lahko potešili vsaj prvo radovednost.

V La Paz so pripotovali neposre­dno, in to 4. junija. Hitro so se znašli: črna borza za menjavo, poceni hotel in prehrana... le informacije, ki so jih dobili v Clubu Boliviano, so bile sila sila skromne. Njihov obstoj je še ve­dno v glavnem le na papirju, nimajo niti zemljevidov, z »andinizmom« pa se tudi ukvarjajo le redki.

Samo dan kasneje so bili že na 5224 m visokem Chacaltaju, nato pa so odšli takoj dalje v Sorato in Ancomo ter po dolini Aguas Calientes pod IIlampu. Za aklimatizacijo sta se potem Humar in Trušnovec povzpela na »Neznani vrh«, visok približno 5200 m, nadaljevanje pa je preprečilo slabo vreme. Vrh vsega je pričel Černilo­garja pestiti še hud zobobol.

Pa so 14. minulega meseca preostali trije vendarle vstopili v SZ steber IIlampuja. In v 18 urah so zmogli novo zahtevno Slovensko smer: 1100 m, 50-60°, IV. Potem pa so morali (brez osnovne opreme) še bivakirati na se­vernem vrhu, saj bi bil sestop prek glavnega vrha zelo zahteven. So bili pa zato naslednji dan (nenavezani) v treh urah že spet pod steno.

Ker jim je zmanjkalo hrane, so se morali vrniti v La Paz in pod Tiquimani jih je odpeljal Martinez, s katerim je imela naša prva odprava (1964) zelo lepe izkušnje. Tokrat pa jih je peljal predaleč v dolino, čeprav je trdil, da steno pozna; videl jo je prvič, pa še veliko je računal. Tudi to so izkušnje.

Prvi dan so potrebovali za ogledo­vanje, 23. junija pa so vstopili, toda šele opoldne. Prvih 350 m so zmogli kar nenavezani (III—IV), višje gori so našli kline... Govorili so jim vsemo­goče in šele na koncu so izvedeli, da so prvi ponovili Avstrijsko smer (1973), ki pa so jo plezali zaledenelo, in to tri dni. Tokrat je bila kopna in njena ocena bi bila III-IV, 600 m in 400 na jugoslovanski varianti (IV-V), skupno le 7 ur. Bivakirali so že na drugi strani grebena. In ko so prišli spet v stik s Černilogarjem, so izvedeli, da je medtem (20. junija) tudi on s Perkom opravil lep vzpon - povzpela sta se na Concoriti.

V tednu dni slabega vremena so spoznali našega rojaka Franza Laznika in le-ta jih je 2. julija odpeljal pod  Z steno Huayno Potosi. Njihova pr­venstvena smer, ki so jo imenovali Primorska, ocenili pa s 80/60° v pasu serakov, vstop pa IV+, je visoka približno 1350 m in doslej najbolj di­rektna v tej veličastni steni. Preplezali pa so jo vsi štirje.

Černilogar in Svetičič sta imela po­tem hribov za nekaj časa) dovolj in k zadnjemu cilju - pod steno Ancohume, ki spominja na Mrtvaški prt v Gr. Jorassih - sta odšla Humar in Trušno­vec sama. Z avtobusom, nato peš in 8. julija sta v J steni Zahodnega grebena Ancohume preplezala še četrto pr­venstveno smer - Tolminsko: 60/35-55°, 1000 m, 6 h. Pri tem sta prečila tudi greben, ki še nima imena in povsem je mogoče, da sta bila na njem celo prva. Po izredno mrzlem bivaku, ki jima je pustil tudi nekaj sledov, sta potem prvenstveno še se­stopila - Smer srečnega konca v JZ grebenu Ancohume sta ocenila s 40°, III/II, 700 m, 2 h.

Odprava torej, ki je do maksimuma izkoristila dane možnosti. Te pa so bile res skromne, saj do zadnjega niso vedeli, če bodo lahko sploh šli in rav­no oba najuspešnejša - Tolminca, sta še vedno s precejšnjo luknjo v prora­čunu, obljube na TKS pa imata!

FRANCI SAVENC

Serija odličnih tur

Borut Bergant je imel v tem mesecu lepo bero, kot temu rečemo. Z Ludvi­kom Rožičem sta ponovila Centralno v Velikem Draškem vrhu. Potem sta z Iztokom Tomazinom preplezala tri odlične dolomitske smeri: Constantini-Apolonio v Toffani, Tissi-Andrich v Torre Venezia in Cassin-Ratti v Torre Trieste. 9. julija sta potem Ber­gant in Rožič preplezala Zajedo v Travniku, 15. pa še Helbo s Čopovim stebrom. In vmes Bergant (z Duša­nom Markičem) prosto Zmago v Dra­škem vrhu, 19. julija pa z Jankom Megličem (na klasičen način) še Šlosarsko v Steni.

Ob vseh teh podatkih, preseneča tudi tržiški »veteran« Luka. Rožič ima namreč že 37 let, kar je (posebno pri nas) za ekstremnega plezalca že veliko. Letos je opravil že številne odlične ture (v Paklenici in kasneje) in pred 12 leti je bil »idejni oče« Helbe, sedaj jo je zmogel celo v kom­binaciji s Čopom in to v vsega osmih urah!

 

Tone Andrejčič: v 49 dneh smo prehodili več ko 1200 km

Planinski pohod »Bratstvo-enotnost« od Petrove gore do Žabljaka je združil približno tisoč vnetih pohodnikov

LESCE - Antona Andrejčiča iz Studenčic poznajo mnogi naši pla­ninci, ne nazadnje tudi zaradi njegovega odličnega poznavanja pla­ninskih transverzal in podobnih poti. Odkar se je vrnil z maraton­skega pohoda »Bratstvo-enotnost«, med katerim je zbral tudi šte­vilne nove podatke (in značke), pa ga najbrž lahko uvrstimo že kar med najboljše poznavalce v Jugoslaviji.

Svoj doslej najdaljši pohod je strnil v nekaj številk, ki pa tudi nepoznaval­cu povedo veliko. »V 49 dneh smo prehodili več kot 1200 km - nekateri trdijo, da celo blizu 1500; dobil sem 120 značk, od tega 13 transverzalnih, veliko knjižnih nagrad pa seveda listi­no o udeležbi na pohodu, shujšal sem za približno šest kilogramov... o tem, koliko sem porabil denarja, pa raje ne bi pravil, bi kdo še mislil, da se nam upokojencem godi bolje, kot se.«

Anton Andrejčič ali »čika Tonči«, kot so ga pohodniki kmalu poimeno­vali, saj je bil edini iz Slovenije, pa najstarejši in še kak atribut bi mu lahko pridali, je organizacijo pohoda zelo pohvalil. Prevoze v nova izhodi­šča so jim deloma pripravili s posebni­mi avtobusi, večkrat so jih pričakali s toplo hrano, tudi sprejemov pri »ob­činskih« možeh se ni manjkalo, le sla­bega vremena je bilo preveč, dež, burja in enkrat celo sneg. Planinsko tova­rištvo pa je reševalo vse zadrege in velikokrat so ga rešili tudi nahrbtnika ali mu kako drugače pomagali.

Seveda pa je veliko tudi spraševal in navezoval stike za nadaljnje sode­lovanje, za posredovanje manjkajočih podatkov itd. Kar naprej mu ostajata nepopolni dve republiki - Srbija in Bosna in Hercegovina. V prvi pa mu manjka sedaj le še vodniška literatura za Homoljsko, Požarevačko in Niško transverzalo, v drugi pa za Bitovnja- Pogorelica, Hercegovačko in Staže D. Bijediča. (Ob tem pa je potrebno ve­deti, da imamo na področju Jugoslavi­je, če se stanje ni že kaj spremenilo, kar 115 tovrstnih poti).

Med načrti čika Tonči na prvem mestu omenja namero, da čim prej ob­javi vsaj tabelaričen pregled vseh ju­goslovanskih transverzal in podobnih poti. Želel bi tudi, da bi se domenili o izrazju, da ne bi vsakdo po svoje poi­menoval poti, ki pa jih je tudi že preveč, da bi jih bilo mogoče še pri­merno vzdrževati. »Pa še malo v hribe bi šel rad in čim prej se moram prijavi­ti za desetdnevni pohod, ki ga PD PTT iz Ljubljane organizira po naših gorah. Ne, načrtov mi pa res ne manj­ka,« je zaključil svojo pripoved.

FRANCI SAVENC

ALPINISTIČNE NOVICE

Vrnitev izpod Eigerja

S poskusom, da bi realizirali del načrtov tudi v Eigerju, tokrat ni bilo nič: Franček Knez (AO Impol) in Jo­že Zupan (AO Celje) sta se morala predčasni) vrniti. Skoraj vsako popol­dne so bile nevihte, v steni je bilo se veliko snega in veliko vode.

Po vrnitvi domov je Knez s Primo­žičem preplezal še dve prvenstveni. V torek 12. t. m. sta preplezala Angel­sko (IV+,6 h) v desnem boku Hudi­čevega stebra (Prisojnik); kaže, da še bolj desno od smeri Desni rog hudiča (Budkovič-Vranjican, 1979). V sredo pa sta v Dovškem Gamsovcu dodala še tretjo - Centralno: III + ,4 h. V njej nista uporabila niti enega klina, še varovala sta na »metuljih«.

14 novih v JV steni Vršičev

Lani in letos so v JV steni (Mangrtskih) Vršičev preplezali že 14 novih smeri, steno so tako rekoč na novo odkrili, sicer pa je res zanimiva: viso­ka je od 160 do 270 m, težave so vse vrst (III do VI-), primerna je zlasti za pomladansko plezanje, ker je kmalu kopna, pa tudi za kaljenje tečajnikov in pripravnikov. Georgij Hvala in La­do Mrakič sta preplezala Brezdepozitno (IV+/III, 180 m, z italijanske stra­ni), Postopaško (IV-/III 140 m) in Modri angel (V-/III-, 160 m). Hvala in Milan Nikolič Kaminsko (IV/HI, 160 m). Vili Černuta in Tomo Kašča (vsi Soški AO) pa Smer sramežljivega ljubimca (V/III-IV, 150 m). Postopaška je doživela tudi že dve ponovitvi, ponovili so tudi KK in Pastirsko itd.

Černuta in Hvala sta preplezala no­vo smer (Maček: V-/III-IV, 3(K) m) tu­di v SZ steni Jalovca, z dostopom iz Loške Koritnice, Mrakič in Samo Piuzi pa dve prvenstveni v Z steni Jelen­ka (Kaninsko pogorje): Občutek, III- IV, ISO m in Presenečenje, IV+/III- IV, . 200 m.

Še enkrat prvenstvena?

V nedeljo, 17. julija so Tine Bucik, Vanja Matijevec in Lado Vidmar (vsi AO Rašica) preplezali S steno Razorja in nikjer niso naleteli na nikakršne sledi. Vstopili so po grabnu (desno od začetka Kalteggerjeve smeri) in nada­ljevali po veliki zajedi. Toda ob pri­merjanju podatkov, ki jih je hkrati posredoval Franček Knez o Žalostinki, ki sta jo 3. julija preplezala z Jože­tom Tučičem, se pokaže, da sta iden­tični. Gre torej za 1. P? Preseneča samo izredna razlika v oceni: prva dva sta smer ocenila s III, 2 h, rašiški alpinisti pa s V/III-IV, 6 h (kar bo najbrže tudi mnogo bolj realno).

Sedaj imajo dovolj denarja 

Iz AO Celje poročajo, da so zadnje tri vikende pa še nekaj dni vmes pora­bili za barvanje ograje (AERO- Ke­mija Šempeter) in dveh dimnikov (Cinkarna in AERO) in za čiščenje bazena v Šentjurju. Če k temu prište­jemo še lani - na podoben način - zasluženih 900.000 din in pomoč ne­katerih DO in podobne aranžmaje, imajo sedaj denarja za odhod v Hima­lajo dovolj.

Brez aktivnosti v gorah pa vendarle niso ostali. Posebno 9. in 10 julija so bili nekateri med njimi zelo uspešni. Aco Pepevnik je npr. v soboto sam preplezal kar šest smeri v Turski gori in Mali Rinki, eno pa še v nedeljo. Tudi Andrej Primožič in Bojan Šrot sta solirala v Mali in Štajerski Rinki, skupaj pa ponovila Spominsko D. Bregarja. Irena Markuš (AO Ka­mnik) in Marjana Šah pa sta v nedeljo preplezali Igličevo v Mali Rinki.

Diplomirala sta na FTK

Ta mesec sta na Fakulteti za telesno kulturo v Ljubljani pod vodstvom Vi­da Mesariča diplomirala kar dva alpi­nista: Andrej Štremfelj z delom »Prediktivna vrednost nekaterih motorič­nih testov za uspešnost na alpinistični odpravi« in Janez Benkovič z zagovo­rom študije »Nekatere antropometrične dimenzije alpinistov na odpravi Lotse - 81 in njihova povezanost z uspehom na le-tej.« Alpinizem torej tudi pri nas ni več le v stenah in grebe­nih!

Črnuški vzponi

Črnuški alpinisti so 9. julija začeli v Špiku. Marjan Kovač in Mirko Kranjc sta ponovila Direktno, Mišo Jugovič in Dušan Žigon pa Dibonovo. Šest dni kasneje je Kranjc z Erno Pančur (AO Tržič) preplezal Šimenc-Škarja v Dol­gem hrbtu, v nedeljo, 17. julija pa Kovač in Žigon Davotovo v Kočni, kar tri naveze pa so preplezale Zajedo Ekar-Jamnik: Jugovič-Ogrinc, Drolc- Patarčič in Kovač-Žigon.

Lastovka in Črne oči

Franček Knez in Smiljan Smo­diš sta 16. julija preplezala S ste­no Dolgega hrbta; spodaj desno od Trojke, zgoraj pa v smeri iz­stopa Trikota. Razen območja nad križanjem s Trojko (15 m. A 2, ostal en klin), nista nikjer zabi­jala, tudi varovala sta le z zatiči in metulji. Preplezani so torej tisti previsi, ki so jih še nedavna opa­zovalci imeli za »nemogoče«. Ocenila pa jih nista z več kot s V- in vso smer A 2, V-III-IV. Knez celo meni, da bo tudi ključno me­sto Lastovke kmalu mogoče po­noviti prosto, samo da bodo v ste­ni vsi potrebni klini (za varova­nje).

Sestopila sta po grebenu Rinka-Skuta (Knez še po Szalay- Gerinovem) in v nedeljo nadalje­vala s prvenstveno Črne oči (IV, AO, 4 h) v Turski gori. V njej sta našla sledove poskusov, kot zani­mivost pa omenjata votlino, v katero je potrebno splezati, iz nje pa izstopiš skozi drugo, manjšo. Ključno mesto je krušljiva stop­nja, nova smer pa se po približno 12 raztežajih združi z Levo. Knez je plezanje tega dne zaključil s sestopom po Modec-Režkovi smeri.

Takoj po vrnitvi iz Andov

Samo dan potem, ko se je vrnil iz Andov, je Slavko Frantar z že­no Marijo preplezal Raz veveric v Sfingi 16. julija sta ponovita (5 h) še Steber jutranje zarje v Dolgem hrbtu. Že pred tem sta Frantarje­va in Gita Vuga (AO Železničar, vsi drugi AO Rašica) nenavezani preplezali Centralno v Veliki Ba­bi. 9. julija pa sta Alenka Jamnik in Stanko Silan - prav tako nave­za AO Rašica - ponovila Varian­to v Travniku.

Za oprostitev pologa

V zvezi z vlogami za oprostitev po­loga ob odhodu na (napovedane) akcije v tujih gorah obvešča KA PZS, da morajo vodstva pravočasno poslati natančne podatke o vseh udeležencih, kdo bo vodja, točno kam potujejo, kdaj in za koliko časa, kdo krije stro­ške in kako potujejo. Priložiti je po­trebno tudi obrazec »Podatki o zava­rovancu« .

Preskus bo v Krnici

KA PZS obvešča vsa PD, da poteče rok za prijavo kandidatov za poletni začetniški alpinistični tečaj, ki bo letos na Češki koči, konec meseca. Zbor za preskusno turo pa bo v soboto, 6. avgusta, in sicer v Krnici.

Še ena možnost za v Nepal

Konec septembra bo v Indijo in Nepal odpotovala še ena (tre­king) skupina, in sicer iz Zagreba. Zaradi kasnejšega datuma (kot v organizaciji naše KOTG) bodo njihove informacije (Jadranka Mesarič, 041-445-011/363) do­brodošle morda tudi komu iz naše republike.

Postojnčani v Planji

V soboto, 16. julija sta Bogdan Bi­ščak in Igor Škamperle opravila 4. P Spominske smeri Metoda Grošlja v Planji. Dan kasneje sta skušala pono­viti Steber Planje (Belak-Knez, 1982), vendar sta zaradi pomanjklji­vega opisa in sheme smer zgrešila in preplezala novo smer Labirint (VI-, AO/IV-V, 6.30 h), ki poteka med omenjeno in Mansardo, s katero se zgoraj tudi združi. Igor Mezgec pa je s tovarišem (vsi AO Postojna) v soboto opravil 1. PP (in 2. P) Zajede (Spo­minske smeri Janeza Ileršiča) v isti steni. Njegova ocena: V+/IV-V, 6 h. Dan pozneje sta opravila še 5. P Grošljeve (V+, A2, 6.30 h).

Dve novi v Raduhi

Koroški alpinisti so pred odhodom v Kavkaz (Gruzijo) opravili še nekaj pomembnih vzponov. Robi Jamnik in Rok Kolar sta 6. julija preplezala no­vo smer Zajeda (VI/V+ vse prosto) med Platami in Levo od Plat. Med to in Levo od Plat pa sta Irena Komprej in Stanko Mihev 15. julija preplezala še drugo Rododendrom (A1, V).

Rok Kolar je z ženo Ireno 8. julija Ogrin-Omersa v Ojstrici, dan kasneje pa (PP) še Centralni steber Dedca in Šarino poč. 6. julija je Janez Žalig s Petrom Čižmekom (Obalni AO) pre­plezal Raz veveric v Sfingi. 12. julija pa sta Jamnik in Kolar PP tri smeri v Raduhi: DD, Desno od Plat in Kova­čevo.

Vabijo v Adršpach

Češkoslovaški alpinisti tudi letos vabijo naše alpiniste, da se (s filmi, lahko tudi 8 mm in diapozi­tivi) udeleže mednarodnega festi­vala, ki bo od 1. do 4. septembra v znanem plezalskem središču Adršpach. Kaj več o propozicijah bomo izvedeli 7. avgusta, ko pri­de v naše gore večja skupina nji­hovih alpinistov pod vodstvom Jiřija Šteflička.

 

Mariborska odprava s Kavkaza

Vdomovino so pripeljali tudi posmrtne ostanke po­nesrečenih alpinistov

MARIBOR, 24. julija - V petek zvečer se je s Kavkaza vrnila mariborska alpinistična odprava. Z letalom so pripeljali tudi mrtva alpinista, 23-letnega Iva Veberiča in 22-letnega Srečka Rihterja, ki sta se pone­srečila pri sestopu v centralnem kavkaškem pogorju Ullu-Tau. Na mariborskem letališču je bi­la žalna slovesnost.

Vodja odprave Toni Fidelj je dejal, da se je nesreča zgodila pri sestopu. Kaj se je pravza­prav zgodilo, ne ve nihče. Zna­no je, da je sestop oviral južni sneg. Nesrečo je od daleč opa­zila le skupina sovjetskih alpinistov. Reševalna akcija je zelo hitro stekla.

Srečka Rihterja so danes pokopali v Limbušu, medtem ko bodo Iva Veberiča pokopali jutri popoldne na Pobrežju.

M K.

Smrt v triglavski steni

VRATA, 24. julija - Dopol­dne je v severni steni Triglava, v Helbi, omahnila v smrt češkoslo­vaška naveza. Mojstranski reše­valci so našli pod steno trupli 38-letnega Milana Tomeka, tehnika, doma iz Havirov in njegovega soplezalca, 17-letnega Petra Bo­rovca, študenta, doma iz istega kraja.

Do nesreče pri plezanju alpini­stično zahtevne smeri v Helbi (5. do 6. težavnostna stopnji) je do­mnevno prišlo, ko se je prvemu v navezi, starejšemu Tomeku, iz­pulil klin in je padel. Mlajšemu alpinistu ga ni uspelo zadržati in oba sta omahnila 200 metrov navzdol.

Padec je videla ena od češko­slovaških navez, ki so plezale Peternelovo smer. O nesreči so ob­vestili dolino. Medtem pa so s Kredarice sporočili, da se je pri smučanju na treningu na triglav­skem ledeniku hudo ranil 16-letni Mirko Teraš, doma iz Mojstra­ne, smučar SK Kranjska gora. Gorski reševalci so s pomočjo posadke helikopterja RSNZ naj­prej prepeljali Terasa v Vrata, nato pa so pomagali reševalcem prenesti v dolino še oba nesrečna plezalca iz ČSSR, ki sta v skupini 32 vrstnikov včeraj pripotovala na počitnice v Vrata. MIRKO KUNČIČ

 

NOVE PUBLIKACIJE

Julijska številka »Planinskega vestnika«

Letos, v času planinskih jubilejev, res ne moremo govoriti o poletnem mrtvilu v »Planinskem vestniku«. Pla­ninsko glasilo objavlja številne zani­mive prispevke in podatke o zgodovi­ni in življenju društev, ki letos slavijo 90-letnico, poleg tega pa prinaša tudi članke, ki obravnavajo pisano dejav­nost planincev in pomembnejše do­godke v gorskem svetu. Prav gotovo se bo marsikdo od bralcev odločil in s seboj na dopust, poleg drugega bra­nja, vzel tudi PV.

Julijska številka je posvečena 90-letnici Planinskega društva Kamnik. Že naslovnica prikazuje panoramo Kamniških Alp, podobo, ki je že od nekdaj pritegovala številne Kamniča­ne in prebivalce sosednjih krajev v gorski svet. Grintovci so tesno pove­zani z zgodovino Kamnika in okolice, zato ni čudno, da so so Kamničani leta 1893 radi odzvali vabilu kamniškega župana Josipa Močnika, naj se udeležijo ustanovnega sestanka planinske­ga društva. Kot je razvidno iz besedila vabila, ki je objavljeno,tudi v julijski številki PV, je pomembno vlogo pri ustanavljanju društva igrala tudi pre­bujena narodna zavest.

Vestnik govori o 90-letnem razvoju kamniškega društva, o uspehih, ki so jih dosegli njegovi člani, in nalogah, ki so si jih zadali. Gospodarska dejav­nost igra v društvu izjemno pomemb­no vlogo. Prav letos, ob svojem jubi­leju, je društvo uspelo obnoviti in pre­cej povečati eno izmed naših najbolj priljubljenih planinskih postojank, Kočo na Kamniškem sedlu. V društvu zelo dobro delujejo člani mladinskega odseka, kamniški alpinisti pa po svo­jih uspehih spadajo v sam vrh našega alpinizma. Kamniška postaja gorske reševalne službe sodi med najbolje organizirane in najbolj zaposlene slo­venske reševalne postaje, omeniti pa je treba tudi delo odseka za varstvo narave in gorsko stražo in mladega odseka letalcev z zmaji.

O delu kamniškega mladinskega odseka je prijetno poročilo napisala Mateja Griljc, Janez Benkovič - Beni pa je mojstrsko opisal svoj samotni vzpon prek triglavske Stene in trpek spomin na nesrečo med lanskim repu­bliškim alpinističnim tečajem. Še zla­sti je zanimivo Benijevo razmišljanje o življenju, ko svoje življenje primer­ja z divjo reko.

Prijetna razmišljanja o gorah je za­pisala tudi Martina Rehar. Martina je obiskala Dolomite. Zdelo se ji je, da na svetu ne more biti lepšega kraja, ko pa je prišla v domače Julijce, v dolino Vrat in okolico Triglava, je spoznala, kako lepe gore imamo. Za branje je zelo prijetna tudi črtica Jo­žeta Četine o majhnem indijanskem dečku, ki na nenavaden način v dolini Urubambe v Peruju služi denar.

Bralci PV bodo prav gotovo z zani­manjem prebrali tudi poročilo Marije Frantar o naši prvi samostojni ženski odpravi v Pamir. Poročilo o vzponu na 7.495 m visoki Pik Komunizma je s svojimi odpravarskimi beležkami pri­jetno dopolnila tudi članica odprave Irena Komprej.

Janez Dolenc je v julijski številki Vestnika z opisom dogajanj na Blego­šu po osvoboditvi končal serijo zapi­sov o tej mogočni kopasti gori, ki je zdaj priljubljen cilj planincev in izlet­nikov. Zelo zanimivo je tudi nadalje­vanje opisovanja posebnosti Osapske doline. Tokrat sta Robert Zorec in Iztok Škornik opisala rastlinske in ži­valske posebnosti te zanimive doline.

Omeniti morama še poročilo Jožeta Feleta o tečaju vodnikov lavinskih psov pri GRS Slovenije in pa zapis Janeza Bizjaka ob članku avstrijske planinske revije Der Bergsteiger. Re­vija je namreč zapisala, da bi morali pri nas pravzaprav praznovati 110-letnico organiziranega planinstva in ne le 90-letnico. Pomislek ima v sebi prav gotovo tehtne argumente.

Ko govorimo o julijski številki PV, ne smemo pozabiti tudi na novo rubri­ko v drugem delu Vestnika. Naša pla­ninska revija bo odslej objavljala krajše prispevke o planinskih dogod­kih v preteklosti pod naslovom »Spo­minjam se.« Članki bodo, kot napo­veduje urednik, opremljeni tudi z zgodovinskimi planinskimi posnetki. Omeniti moramo tudi, da je v julijski številki objavljenih več pesmi iz zbir­ke Slavka Kvasa »Zakričal bi v te­mo«, v Vestniku pa je, kot običajno, zbranih tudi precej krajših vestičk, ki govorijo o najrazličnejših zanimivo­stih iz gorskega sveta. Zanimivega branja res ne manjka.

MIRO ŠTEBE

Jubilej vzpona na Nanga Parbat

Od podviga Hermanna Buhla je minilo 30 let - Gora terjala 31 življenj - Buhl počiva blizu

Pred nedavnim je minilo 30 let, odkar je - še za svojega življenja legendarni alpinist - Hermann Buhl kot prvi stopil na vrh 8125 m visokega Nanga Parbata, gore, ki je do tedaj terjala že enaintrideset življenj (štirinajst evropskih plezalcev in sedemnajst višinskih nosa­čev). Še posebno je bila usodna za nemško govoreče alpiniste, v katerih je bilo hotenje doseči vrh neredko močnejše od previdnosti.

Čeprav je vodja nemško-avstrijske odprave Herrligkoffer ukazal urnik, se je četverica odpravila navzgor. Ker so jih podprli tudi no­sači, so hitro zavarovali steno Rakiot Peaka in 2. julija sta Buhl in Kemptner ostala sama v malem šo­torčku pod Severnim sedlom. Po mnenju mnogih in po izkušnjah predhodnikov precej prenizko. To­da 29-letni Buhl je vedel, da je to zadnja priložnost. Bil je pripravljen tvegati in iti do skrajnosti.

Že ob enih po polnoči je bil po­konci. Ko je dve uri kasneje zapu­stil zadnji tabor, se je njegov tova­riš začel šele pripravljati. Pričel se je samotni pohod, ki bi mu komaj našli primerjavo v zgodovini alpini­zma. Sam je premagal šest kilome­trsko razdaljo in se pri tem povzpel 1200 m višje. Malo pod vrhom je moral preplezati še več kot 50 m

visok skalnat stolp s težavami, ki meje na V. stopnjo. Šele ob sedmih zvečer po lokalnem času je bil na vrhu. Zmage pa se je komaj zave­del. Vesel je bil le, da je bilo vzpe­njanja konec, da je bil na najvišji točki svoje poti. Bil pa je še toliko pri moči, da je napravil nekaj po­snetkov. Z njimi je potem dvom­ljivcem dokazal, da je bil resnično na vrhu.

NJEGOV PODVIG NI PO­ZABLJEN - Herman Buhl.

Med sestopom ga je seveda pre­senetila noč. Prebil jo je - že hudo izčrpan - stoje na nagnjeni plošči, oprt le na smučarsko palico. Tudi ta bivak je bil do tedaj (in še mnogo kasneje) nekaj neponovljivega.

Kmalu potem, ko je naslednjega dne zakoračil proti dolini, je nena­doma spoznal, da je izgubil rokavi­ce. Potem je ostal še brez dereze in komaj je našel nahrbtnik, ki ga je odložil prejšnji dan med zadnjim delom vzpona, da bi bil hitrejši. Po enainštiridesetih urah nečloveških naporov pa ga je njegov neuklonlji­vi duh vendarle spet privedel do šotora in tovarišev.

Dr. Karl Herrligkoffer še naprej neutrudno organizira odprave v Himalajo, veliki alpinist in nenadkriljivi samohodec Hermann Buhl, pa je za večno ostal v gorah. 27. junija 1957 ga je izdala grebenska past in zdrsnil je v globel, preden je stopil na vrh Čogolise (7654 m), vrha ki se dviga le malo stran od »njegove« Gole gore, kar bi v prevodu pomenilo ime Nanga Parbat.

F. S.

 

Istrska planinska pot

ZAGREB - V času šolskih počitnic in splošnega dopustovanja morda ne bo odveč, če opozorimo na zanimivo] istrsko planinsko pot od Slavnika do Učke, ki je znana tudi kot »Labinska republika«.

PD Željezničar (41000 Zagreb, Trnjanska 5/b) je namreč pred kratkim izdalo novi dnevnik žepnega formata (36 strani), ki nas pouči o vsem, kar bi bilo za popotnika zanimivo; priložena je tudi zemljepisna karta Istre. Dnev­nik je pripravil Josip Sakoman, ki je tudi avtor poti, interesenti pa ga lahko naročijo tudi po pošti. Denar (100 din) je potrebno nakazati na žiro račun 30101-678-362 z opombo »Dnevnik IPP«, pismenemu naročilu pa priloži­te kopijo nakaznice.

Planinski tabor v Logarski dolini

MARIBOR - Planinsko društvo TAM organizira od 1. do 10. avgusta planinski tabor v Logarski dolini za mladino in odrasle. Udeleženci bodo prebivali v šotorih. Za desetdnevno bivanje, prehrano, prevoz z vlakom in avtobusom bodo udeleženci morali odšteti samo 2800 dinarjev.

M. K.