GRSS: V ponedeljek je bil na Gasilski zvezi v Kranju, kjer je sedaj tudi naš sedež izredni sestanek na to temo - »Mobi« akcije

Gorska reševalna služba Slovenije

Analiza reševalnih akcij

V ponedeljek, 29. marca 2004, je bil na Gasilski zvezi v Kranju, kjer je tudi sedež GRS Slovenije, izredni sestanek na temo Analiza reševalnih akcij v letu 2003. Sestanka so se udeležili člani Komisije GRS S in člani postaj (načelnik in inštruktor oz. tisti reševalec, ki na postaji najpogosteje vodi reševalne akcije), člani sekretariata in člani Podkomisije za informiranje in analitiko.

Uvodoma je načelnik Podkomisije za informatiko in analitiko Janez Kosec predstavil statistične podatke minule sezone (gradivo bo predstavljeno samostojno). Poudaril je tudi, da analizo reševanj opravijo reševalci vsako leto in da so letos izbrali za podrobnejšo obravnavo problematike intervencij v gorah za primere, ko ni bilo poškodovanih ali ponesrečenih, ko ljudje enostavno zaidejo v stisko in z GSM zahtevajo pomoč. Pri tem pa se morda niti ne zavedajo, da so reševalci tudi samo ljudje – prostovoljci z družinami in službenimi obveznostmi, ki se vedno odzovejo klicu na pomoč in da gredo običajno v težjih in nevarnejših razmerah do iskanih. Nihče od reševalcev še ni odklonil pomoči, vedno so odšli v akcijo, plačali so tudi visok davek (v osmih letih je bilo sedem smrtnih žrtev med reševalci na akciji ali vaji). Ob visokem tveganju ima vsak reševalec pravico do svojega življenja in občutek imam, kot da sebi in javnosti ne upamo reči: oprosti dragi prijatelj, v danih razmerah, ki trenutno so, postavljam sebe in ostale reševalce, v nevarnost po življenju. Smo v akciji do vas pa pridemo, ko bomo precenili, da je tudi za nas dovolj varno.

V spodaj navedenih akcijah sta bila vsaj dva primera v katerih so reševalci tvegali preveč – pa se je tokrat srečno končalo za reševalce in za pogrešane srečno končalo: reševalci so se vsi srečno vrnili domov, iskani pa so prišli v dolino nepoškodovani. Cilj te analize ni v tem, da ne bomo uporabljali mobija, uporabljajmo ga v koristne namene, saj se je veliko akcij preko njega odvijalo hitreje in lahko rečemo, da je rešil že marsikatero življenje, samo ne izrabljajmo ga. Naj nam bo v korist in ne v potuho.

V nadaljevanju je inštruktor postaje GRS Kamnik Rado Nadvešnik predstavil te, t.i. mobi akcije.

V zadnjih letih opažamo, da mnogo ljudi odhaja v gore v poznih dopoldanskih urah. Večkrat jih na poti presenetijo nevihte, še preden preidejo do koče, pa jih ujame noč. S seboj nimajo osebne zaščitne opreme, opreme za orientacijo, izbirajo si prezahtevne ture. Vedno pa imajo s sabo mobilni telefon! Po njem sežejo brez kančka slabe vesti, saj so prepričani, da so storili za svojo varnost vse, ko so poklicali na pomoč gorske reševalce. In tako postajajo napačna lahkomiselna dejanja stvar utečene navade in s tem tudi moralna. Posledic za taka dejanja ni, zato se lahko taka morala razvija naprej - pa čeprav proti vsem pravilom varne in premišljene hoje v gore.

28. oktober 2000: Turska gora
Ta dan je bila večina naših članov na Kamniškem sedlu. Imeli smo skupno iskalno akcijo z GRS P Celje in GRS P Prevalje, kjer smo iskali pogrešanega planinca. Tik preden smo zaključili iskanje, smo dobili iz RECO (Republiški center obveščanja) obvestilo, da se je nekdo zaplezal v J steni Turske gore in potrebuje pomoč. Ker je bila ura 16.30, bi do njega težko prišli pred nočjo, zato smo poklicali helikopter. Reševalca letalca in zdravnika je pobral na Kamniškem sedlu od koder smo odleteli na južno stran Turske gore in pobrali iz stene planinca ter njegovega psa. Pristali smo v Kamniški Bistrici. Med razgovorom je pogrešani dejal, da ne bi šel tako daleč v steno če ne bi imel s sabo mobilnega telefona!

28. oktober 2000: pod Vežico
Še preden smo prišli domov, nas je klical drugi izgubljeni. Ta je zašel iz lovske poti pod Vežico in obstal v skoku približno 20 m nad tlemi. Ko smo prišli v eni uri po klicu do njega, nas je pohvalil, da smo bili še prej, kot si je mislil. Pozanimal se je, če imamo zanj toplo odejo, ker da ga že zebe. Od nas je zahteval, da mu poiščemo še psa, ki je lajal nekje višje v gozdu. Preden smo mi spravili možaka čez steno je bil pes že pri nas spodaj od skokom.

2. julij 2003: Repov kot
V Repovem kotu se je v brezpotju zaplezal planinec in nas poklical. Preden smo lahko prišli do njega, se je že spustil iz nevarnega sveta, a nas o tem ni obvestil tako, da smo naredili skupni »sprehod« v dolino!

Julij 2003: Žmavcarji
Mož in žena sta iskala prehod iz Žmavcarjev na Kotliče. Tik pod Kotliči se je mož zaplezal v strmo in krušljivo steno, od koder ni mogel ne naprej ne nazaj. Njegova žena je poklicala RECO in s tem tudi nas. Do njega sta splezala dva reševalca in ga z vrvjo spustila iz nevarne stene. V dolini je dejal: Zdaj vem, kje bom šel drugič!

14. december 2003: Veliki Greben
Ob 14.30 dobimo obvestilo, da se je nekdo zaplezal v steno, ki ji ne ve imena. Po razgovoru z njim smo ugotovili, da je možakar verjetno v steni Velikega Grebena. Štirje reševalci smo se odpravili proti Koglu. Takrat se je zgodil hiter vremenski preobrat. Prišla je megla in začelo je močno snežiti z močnim vetrom. Že v noči smo zagledali svetilko v steni Velikega Grebena. Ta čas je padlo 5 cm snega, ki se je z močnim vetrom oprijemal skalovja. Do iskanega je bilo potrebno splezati približno 30 m, od koder smo ga spustili z vrvjo. Ker je bila pot poledenela, smo ga varovali vse do gozda. Rešeni je izkušen planinec, ki je do tedaj hodil le po markiranih poteh. Tudi opremljen je bil dobro. Žal si ni izbral prave, sebi primerne ture.

21.-22. december 2003: Grintovec
21.12.2003 ob 18.45 dobimo iz RECO obvestilo, da sta dva alpinista na vrhu Grintovca. Ob 20.40 odidemo štirje reševalci v akcijo. Do iskanih pridemo naslednji dan ob 4. uri. V dolino Kamniške Bistrice pridemo ob 9 uri. Vreme: Močno deževje do 1100 metrov, višje sneženje z vetrom.

Opis dogodka: Nedelja, 21. december - deževen dan. Kljub temu sta dva mlada alpinista odšla iz Kamniške Bistrice proti Grintovcu. Okoli 14. ure sta bila tik pod vrhom, kjer sta začela razmišljati o sestopu. Vračati sta se začela po svojih stopinjah in jih kmalu izgubila. Pripovedovala sta, da ju ni motila megla, ampak močan veter, ki jima je metal sneg na obraz in s tem onemogočal gledanje predse in s tem tudi orientiranje. Ker sta se izgubila, sta se začela vračati nazaj proti vrhu. Z vrha sta spet poskušala nazaj po J grebenu in sestopila v eno izmed grap proti Zgornjim Jamam. V grapi je bil skok, ki ga nista mogla preplezati. Poskusila sta ga obiti, a zaman. Poskusila sta tudi v sosednji grapi, a tudi tam ni šlo. Ob 18.30 uri sta poklicala eno izmed mater, ki je nato poklicala RECO. Alpinista sta se zopet povzpela na vrh in naprej na severno stran, kjer je bilo zavetrje pred močnim JZ vetrom. Okoli polnoči je začel divjati severni veter in ju pregnal na južno stran gore. Tam sta si približno 30 m pod vrhom steptala poličko in po njej hodila sem ter tja do našega prihoda ob 4. uri zjutraj.

Opis reševanja: Ob 21. uri začnemo štirje reševalci hoditi iz Konca proti Kokrskem sedlu, kamor pridemo malo pred polnočjo. Tam je že 20 cm novega snega. Pihal je tudi močan veter, ki je delal klože in zamete. Na sedlu vklopimo GPS. Prvič smo ga rabili tik nad odcepom poti proti Velikim podom. Nato ves čas za korekcijo poti. Ko smo iskali varno pot pred plazovi, smo se od poti precej oddaljili, vendar smo približno vedeli kje smo, saj puščica na GPS-u kaže točko nahajanja in smer gibanja. Tik pod vrhom smo našli iskana alpinista. Prvotno smo hoteli na tem prostoru počakati do dnevne svetlobe. A ker je bil vihar zelo močan in alpinista zelo ohlajena, bi se stanje njima in nam samo še slabšalo, smo takoj začeli sestopati. Iskali smo sledi vzpona, a jih kmalu ni bilo več. Zabrisal jih je veter in novo zapadli sneg. Med vzponom smo sprožili štiri plazove kložastega snega, med sestopom pa enega, ki je Nadvešnika tudi odnesel približno osem metrov. Ob 7. uri smo bili pri koči na sedlu. Šele takrat smo lahko pospravili svetilke.Ves čas je snežilo in je pihal veter, ki je sproti delal zamete in klože. Čez noč je padlo še pol metra snega in se je s tem dvignila nevarnost snežnih plazov na 3. stopnjo.V dolino Kamniške Bistrice smo prišli ob 9. uri. Ko je 17. januarja 2004 plaz pod Kokrskim sedlom zasul štiri Hrvate (dva mrtva in en poškodovan) ni bilo nič več snega kot tedaj, ko smo tam hodili mi – namreč snežna odeja zaradi stalnih nizkih temperatur še ni doživela preobrazbe.

28. december 2003: Kalška gora
Ob 7.20 obveščena GRS P Kamnik preko RECO. Ob 8. uri odhod štirih reševalcev v iskalno akcijo. Ob 16. uri prihod v Kamniško Bistrico.

Opis dogodka: Alpinist in pripravnica sta prišla v kočo na Kokrskem sedlu v petek popoldan, kjer sta prespala. Naslednji dan sta se okoli 9. ure odpravila v severno steno Kalške gore. Priplezala sta na vrh in sestopila pod škrbino med Kalško goro in Kalškim Grebenom ter se povzpela na Greben in naprej proti Dolgi njivi. Tam sta zavila nazaj pod južno steno Kalškega Grebena in proti Kalški gori. Sneg se jima je prediral do kolen. Tik pod vrhom Kalške gore ju je ujela noč. Ta dan je bilo lepo vreme. Okoli 22. ure se je pojavila megla in močan JZ veter. S sabo sta imela bivak in spalno vrečo. Tako sta bivakirala tik pod vrhom gore. Ker se proti jutru vreme ni izboljšalo, sta začela klicati 112.

Opis reševanja: Štirje reševalci smo se do njiju vzpenjali po nemarkirani poti čez Kalce. Pihal je jugozahodnik in rahlo je snežilo. Nad 1100 m je bila še megla. Nad zapuščeno planino Ovčarija smo ju začeli klicati in ju kmalu zaslišali. Z vrvjo smo ju spustili preko strme stopnje. Skupaj smo sestopili v Kamniško Bistrico.

7. februar 2004: Brana
Ob 15.45 obveščena GRS P Kamnik preko RECO. Ob 19.30 odhod štirih reševalcev proti Kamniškem sedlu. V nedeljo 8.2. ob 9. uri vzlet helikopterja z Brnika z našim doktorjem letalcem in reševalcem letalcem.

Opis dogodka: Dva planinca (športna plezalca) sta v soboto šla plezati Bosovo grapo v JV steni Brane. Pas oblakov je bil med 1800 in 2000 m. Tam sta zašla proti Kotličem, kar je zelo daleč stran od prave smeri. Ko sta prišla dovolj visoko izven megle, sta poiskala vrh Brane.V načrtu sta imela sestop v območju markirane poti na Kamniško sedlo, vendar se jima je zdel sestop na severno stran gore prezahteven. Nazaj po isti poti se tudi nista upala spustiti, zato sta poklicala RECO. Čez noč sta na južni strani gore v sneg izkopala luknjo in se v njej skrivala pred močnim vetrom vse do prihoda helikopterja.

Opis reševanja: Ta dan je imela naša postaja zimsko vajo v Repovem kotu. Ko smo dobili sporočilo iz RECO, smo bili še skupaj po celodnevni vaji. Ker se je bližala noč, smo poskušali dobiti pomoč helikopterja. Ker je bil pas oblakov na višini okoli 1800-2000 m in je obstajala zanesljiva možnost zaledenitve plovila, se pilot ni odločil za polet. Po telefonu sta nam planinca dejala, da bosta poskusila sestopiti na severno stran proti sedlu. Dogovorili smo se, da nas pokličeta, ko prideta na sedlo ali če bosta ostala na vrhu gore. Možnosti dostopa do njiju so bile po Bosovi grapi, po Šiji Brane in po severnem pobočju. Bosova grapa in Šija sta v slabem vremenu in ponoči preveč tvegani za vzpon. Na severnem pobočju je bilo veliko nepredelanega napihanega snega in je obstajala velika verjetnost sproženja plazu. Tudi spomini na leto 1996, ko smo v podobnih razmerah in v podobni akciji izgubili našega kolega Pubija, so narekovali večjo previdnost. Naredili smo plan reševanja za naslednji dan, ko bomo začeli zelo zgodaj, če bi bile vremenske razmere ugodne, pa bi uporabili tudi helikopter. Ker se planinca nista po dogovoru oglasila, njun telefon je bil nem, nas je zaskrbelo, da sta nekje na severni strani Brane, kjer ni gsm signala. Zato smo se štirje reševalci odpravili že zvečer na sedlo, kamor smo prišli okoli 23. ure. Ravno takrat se je zdivjala hladna fronta, ki se je tisto noč pomikala preko naših krajev. Iskanih v koči ni bilo, zato smo šli proti severnem pobočju Brane. Veter je bil tako močan, da nas je kar premetaval.V slabi vidljivosti nismo opazili nobene svetlobe ali kaj ljudem podobnega ne tem pobočju, zato smo vrnili v kočo. Nedeljsko jutro je bilo povsem jasno z močnim vetrom (12 m/s).V dobri vidljivosti smo še enkrat pregledali S pobočje, pa ni bilo nič. Ob 7.30 uri sta planinca poklicala na naš mobilni telefon in povedala, da sta bivakirala tik pod vrhom, da ju zelo zebe in da je eden od njiju sladkorni bolnik. Ker je bila v dolini močna megla, helikopter ni mogel poleteti vse do 9. ure. Še takrat je bil polet (slepo letenje) zelo tvegan. Pol ure kasneje so ju že pobrali v plovilo in odleteli na Brnik. Planinca sta bila premražena vendar brez ozeblin.

1. marec 2004: Pasje pečine
Ob 23.45 dobi GRS P Kamnik obvestilo iz RECO, da sestopa neka oseba iz Male planine čez Pasje pečine in je obtičala v snegu ter rabi takojšno pomoč. Njegov glas je bil čisto tih in slabo razumljiv. Takoj se je zbralo večje število reševalcev z dvema lavinskima psoma. Pet reševalcev in dva psa smo se s terenskim avtomobilom zapeljali do planine Kisovec, do kamor je bila gozdna cesta splužena. Od tam smo hiteli peš na pot, ki vodi čez Pasje pečine proti sv. Primožu in naprej do Stahovice. Druga skupina je šla z gondolo (izreden prevoz) in snežnim teptalcem na Malo planino in od tam pregledala vse možne gazi v globokem snegu. Pregledali so tudi okoli doma na Kisovcu, pa ni bilo nikjer nič. Okoli 4. ure zjutraj je možakar povedal, da gre po cesti proti Mekinjam, zato smo prenehali z iskanjem. V dolini so ga začeli iskati policisti. Okoli 5. ure je njegov telefon obmolknil, njega pa tudi ni bilo nikjer. Policija je vložila sum za kaznivo dejanje "Zloraba klica na pomoč". Javna tožilka je morala podpisati zahtevek za izpis baznih postaj, kjer je klical omenjeni telefon. Tam se je videlo, da je bila iskana oseba daleč od gora – nekje med Dolenjskim toplicam in Žužemberkom.

Kaj imajo skupnega ti dogodki?

• Klic na pomoč preko mobilnega telefona
  
• Nihče od prosilcev pomoči ni bil poškodovan.
  
• Slabo vreme.
  
• Ujela jih je noč visoko na gori ali pa so se zaplezali in izgubili.

Kaj imajo skupnega reševalne akcije?

• Malo število reševalcev, ki so šli na goro.
  
• Reševalne akcije so se odvijale ponoči v slabih vremenskih in snežnih razmerah.
  
• Relativno točno smo vedeli, kje so osebe.
  
• Ker osebe niso bile poškodovane, so nas reševalce rabile le za spremljanje z gore. Torej smo delali podobno kot gorski vodniki s svojimi gosti.
  
• Vsaj dve akciji sta bili tvegani in izredno nevarni: na Grintovcu plazovi, na Brani plazovi in let helikopterja skozi meglo od letališča do višine 1400 m in nazaj.

Zakaj je prišlo do teh dogodkov?

• Neupoštevanje osnovnih napotkov za hojo v gore: čas odhoda, vreme, snežne razmere itd.
  
• Precenjevanje lastnih sposobnosti: fizičnih, psihičnih, uporaba opreme, poznavanje gora ...
  
• Podcenjevanje zahtevnosti ture: Kamniško-Savinjske Alpe veljajo za lažje dostopne in nižje kot Julijske.
  
• Neustrezna planinska ali alpinistična izobrazba.
  
• Premajhna odgovornost do sebe in do drugih.
  
• Prosilci pomoči se zanašajo na mobilni telefon in na nesebično pomoč gorskih reševalcev.
  
• V dnevnem časopisju so taki ljudje celo kot junaki in zato jih je vedno več.
  
• Zanje ni nobenih finančnih ali sodnih nevšečnosti in zato lahko z lahkomiselnostjo segajo po mobilnih telefonih in kličejo 112.
  
• Temu smo krivi tudi reševalci, ki v zadnjih desetih letih nismo nikoli dvignili glasu o lahkomiselnosti določenih obiskovalcev gora (mobi akcije).

Čemu smo izpostavljeni reševalci, za tem ko dobimo klic »na pomoč»?

• Na gori smo izpostavljeni vsem nevarnostim, ki takrat obstajajo v gorah. Pogosto delamo v gorah v takih vremenskih pogojih ali drugih nevarnostih, v katerih ne bi sami nikoli šli v gore.
  
• Vodja akcije je odgovoren za svoje člane in za ponesrečence, do svojih kolegov, njihovih družin, javnosti in sodnim oblastem.
  
• V primeru, ko se reševalci odločijo, da ne gredo takoj v reševanje zaradi svoje varnosti, smo ravno tako izpostavljeni: svojcem ponesrečenih ali iskanih, našim kolegom, ki so lahko drugačnega mišljenja, javnosti-medijem in sodnim oblastem.

Ali je naše delo humanitarno?

Vsekakor je naše delo humanitarno, saj pomagamo poškodovanim in izgubljenim ljudem, ki si sami ne morejo pomagati. Kljub temu, da so naredili vse, kar je prav, se jim je zgodila nesreča. Vprašanje humanitarnega dela se pojavi takrat, ko moramo reševati ljudi, ki so v neugodni situaciji izključno zaradi svoje malomarnosti, nevednosti, neznanja, pretiravanja itd.
Vendar, kadar gremo reševati v - za reševalce - nevarnih razmerah, to ni več humanitarno delo, pač pa tveganje in izpostavljanje lasnega življenja.

Iz razprave:

• Na to temo (mobilni telefoni) bi morali organizirati okroglo mizo.
  
• Kje je meja za reševalce? V akcijo bomo šli vedno, ni pa nujno, da bomo do ponesrečenega tudi prišli - Lahko se zgodi, da bo moral povzročitelj noč prebivakirati, ker bo pot do njega za reševalce prenevarna!
  
• Pripraviti in sprejeti je treba normative za varno akcijo.
  
• Mobilni telefon spodbuja lahkomiselnost, po drugi strani pa smo tako varnejši, marsikatero akcijo lahko na ta način tudi "odpravimo".
  
• Zloraba klica »na pomoč« bi morala biti kaznovana (v pristojnosti GRS je le to, da v poročilo napišemo pobudo za prijavo), zlorabe pa bi morale biti javno objavljene.
  
• Do zdaj je bilo sedem primerov, kjer je bil plačan izstavljen račun za reševalno akcijo.
  
• Javnost izve za kritične akcije šele takrat, ko se zgodi nesreča, drugače pa ne.
  
• V šolah in tudi drugje je še vedno premalo planinskega šolanja.

Sklepi:

• GRS S (sekretariat) izdela predlog ocene tveganja za različne primere reševanja (plaz, stensko reševanje idr.), kjer bo čim bolj točno opredeljeno, kdaj se lahko rešuje in kdaj so razmere tako nevarne, da se iz varnostnih razlogov ne sme reševati.
  
• GRS S poskuša pridobiti možnost sledljivosti GSM signala, ki se uporablja le za izjemne dogodke.
  
• O tej problematiki je treba informirati javnost.

Povzetek pripravila:
Vladimir Habjan in Rado Nadvešnik
fotografije Vladimir Habjan

Podkomisija za informiranje in analitiko
Načelnik Janez Kosec